Sem v dilemi...moj fantič, rečimo raje fant, saj ima 8 let, se vrača domov. Mesec dni je preživel pri očetu. Ločena sva 5 let in v ločitvi je bilo določeno, da je sin lahko pri očetu poleg vikendov še 30 dni v poletnih počitnicah...vendar ne nepretrgoma. Ker pa ima moj bivši veliko težav v službi in z dopustom, mu seveda vsako leto nekako popustim, v dobro otroka, da je sploh lahko z očetom. No, do letos se je vedno zgodilo, da fant ni zdržal niti 3 tedne, letos pa bo tam kar do zadnjega in vmes smo se videli enkrat 5 minut, ko mi je prišel voščit za rojstni dan. Po pravici me je strah njegove vrnitve. Ne vem kakšen se bo vrnil, kaj mi bo povedal. Nikoli nas ni poklical ( nima svojega telefona, vendar mu je očetov vedno na vslugo ). Če ga ne bi poklicala jaz ali mu pisala, se verjetno sploh ne bi zmislil na to. Sprašujem se, ali je to normalno za osemletnika? Mogoče mu ni do nas ( tu ima tudi sestrico in mojega partnerja, s katerim se dobro razume ). Vem, da se ima pri očetu sanjsko, saj mu ta ugodi čisto v vsem ( razumljivo ). Ko pa bo prišel domov, bodo na vrsti priprave na šolo in treninge in podobno. Počutim se kot tista grozna čarovnica iz Sneguljčice, oče pa je super frajer. Odnosi med menoj in bivšim so dobri in nekako se zmeniva vse vedno v prid malemu, čeprav po pravici povedano večinoma jaz nastradam...vendar konec koncev  tu ne gre zame, ampak za fanta.
Joj, zdaj sem natresla kup stvari...vidi se, da sem zmedena in nemirna. Bojim se svojih čustvenih reakcij. Ne vem, kaj je prav. Ima mogoče katera od vas podobne izkušnje ali pa mogoče kak nasvet zame. Hudo mi je...moj mali mi neznosno manjka, jaz njemu pa kakor kaže...ne. ( egoistka )
Hvala vsem!

Draga moja, ne morem verjeti! Kot bi brala svojo zgodbo. Do pike! S to razliko, da je moj mali star 11,5 let in da je pri očetu max. 2-3 tedne v kosu. Vse ostalo do pičice enako!!! Vključno s sestrico
Nič ne skrbi. Vse to je normalno. Moj sin ima izjemno rad očeta. Tudi očima ampak oče je zakon. Kadar pride z "našega" dopusta, komaj čaka, da gre k očiju. Ko pride z "njihovega" dopusta, se komaj loči od očija . Z dopusta pri očiju me praktično ne kliče (moram jaz njega), enako je čez vikende. Do mene se nikoli ne obnaša tako kot do njega. Dolgo sem se obremenjevala, da ima očeta raje kot mene, ker seveda oči je car, bolj prijatelj kot starš, skupaj se zezata, gledata "prepovedane" filme in zganjata vse možne lumparije. Mami pa je tista, ki teži, dopoveduje, prepoveduje,...skratka, vzgaja Pa mami je seveda dana in sama po sebi umevna (ker kljub vsemu preživi glavnino časa z menoj), oči pa ne. Njega vidi manj, z njim preživlja manj časa in je logično, da ga bolj pogreša kot mene.
Seveda te ima rad! Pa sestrico tudi. Ampak moraš razumeti, da se tem malim, odraščajočim fantičem ves cajt dogaja! Sploh pri očijih Kje pa imajo čas koga poklicati. Sploh pa mamo, s katero itak preživljajo celo leto Se ne spomnijo na to. Pa tudi tistega občutka dolžnosti še nimajo razvitega - to pride mnogooo kasneje. Ti se kar lepo pomiri in si dopovej, da imate srečo, ker se vsi tako lepo razumete in ker očitno tvoj sin nadvse uživa tudi takrat, ko je pri svojem očiju. Nimajo vsi otroci ločenih staršev take sreče, verjemi!
Upam, da sem te vsaj malo potolažila .

Fant je v letih, ko vedno bolj išče očetovsko figuro, vedno bolj rabi njegov zgled, vedno več mu pomeni njegovo mnenje. To ne bo večno, je pa ključno v najstniških letih, če želiš, da odraste v neko samostojno osebnost, ne da bi mu bilo treba veliko delat na sebi kasneje. Zato je normalno, da te ni več toliko pogrešal, da se je bolj obračal nanj. Glede na to, da ima še enega moškega doma (tvoj partner), pa zgled sploh ni problematičen, ga bo dobil tu in tam. ne gre toliko za vzgojo samo, kot za vzgled, se mi zdi.

To nekak tudi jaz mislim, čeprav še nisem bila v tej koži (zaenkrat mi hvalabogu tudi ne kaže - sva še skup, pa tudi zaenkrat imava 2 punci), tako da je vse bolj teoretski.

Vajina sinova bosta kasneje, ko bosta odrasla, gotovo zelo ponosna na svoji mami in očeta, da ste se vedno tako lepo zmenili - in takrat bosta vedeli, da sta delali prav in da sta vaju maladva vedno imela rada.

PS: mojadva sicer nista bila ločena, sem pa bila jaz celo poletje na morju in to seveda ne ves čas s starši. In tudi pri 8ih letih in takrat ni bilo mobijev, tako da se nismo nič slišali. Pa ne morem rečt, da sem kaj strašno pogrešala mamo. Mi je bilo bolj všeč z njo, kot s teto, ampak še rajši sem bila pa z enimi očetovimi prijatelji enkrat. Tako da - nič bat - mam vseeno rada svoje starše, zelo .

Ja...kaj naj rečem. Hvala. Saj potihem, globoko v sebi sem pravzaprav marsikaj od tega, kar sta napisali tudi sama vedela. Štos je, da je vse odvisno ali dela glava ali srce. In mene pogosto srce izda, sploh ko mislim na svoje otroke. Ja, vem...pač oče bo vedno tisti, pri katerem bo imel zabavo in počitnice...mama pa je tista ta grozna. Sprašujem se, kdaj mi bo rekel, da gre živet k očetu in kako bom znala to preboleti in misliti le na to, da bo srečen.
Hvala obema, pomagali sta mi. Urška, ti si pa izbirala res prave besede. Psihologinja???

In to, da te ne pokliče, se meni zdi popolnoma v redu.
Fantu je zgleda v redu povsod in ko je tam kjer je - se ima enostavno fajn, skoncentriran na tisti trenutek, tukaj in zdaj.

Moja hčerka je manjša, in vsake kvatre enkrat ima čas, da se pogovarja več koč kot deset sekund . Je tako zaigrana in enostavno nima čas.

Ob tavečjih praznikih pa ima svoje pol ure  - ajmo malo popričat.

Jaz sem enaka, ko nekam grem, se ne javim, pač uživam tam kjer sem. In so klici samo za kaj nujnega, če bi bilo...