Nekega večera sta dva parčka igrala poker.
>Janezu je padlo nekaj kart na tla. Sklonil se je,
>da bi jih pobral, ob tem pa opazil,
>da  Frančekova žena Jožica pod obleko nima spodnjih hlačk.
>Vržen iz tira se je ob dviganju z glavo še zadel ob rob mize
>in ves omotičen je odtaval v kuhinjo po kozarec vode,
>da bi si ohladil pregreto glavo.
>In glej ga zlomka:
>Jožica je prišla za njim in ga zapeljivo vprašala:
>"Si tam spodaj videl kaj zanimivega?"
>Popolnoma šokiran nad njeno direktnostjo ji Janez odvrne,
>da v bistvu pa res. Nakar Jožica poreče:
>"Tisto lahko dobiš, vendar mi boš moral plačati 50000 SIT".
>Po nekaj minutnem premisleku o morebitnih moralnih
>in zlasti finančnih zadržkih, Janez sklene,
>da le-teh ni in da je več kot zainteresiran.
>Jožica mu naroči, naj se oglasi v petek popoldne,
>ker njen mož Franček tega dne sestankuje do poznih večernih ur.
>Teden se hitro obrne in že je tu petek.
>Janez ves neučakan zdrvi k Jožici, plača omenjeno vsoto,
>nakar se v spalnici izvrši še fizična plat transakcije.
>Janez zadovoljen z opravljeno nalogo
>kmalu po tem zapusti prijateljevo hišo.
>Ko se zvečer Franček vrne iz službe,
>se srepo zazre v Jožico in izstreli kot iz topa:
>"Je bil danes popoldan pri tebi Janez?"
>Jožica prebledi: "Da, res je bil tukaj,
>prišel me je pozdraviti na poti iz mesta".
>Srce se ji je skoraj ustavilo, ko je mož nadaljeval:
>"Ti je dal 50000 SIT?".
>Sedaj ji je postalo jasno, da je moral nekako izvedeti,
>vdana v usodo si je nadela svoj
>najhladnejši pokeraški izraz in flegma odvrnila:
>"Da, res mi je dal 50000 SIT".
>Frančekov obraz  se je nepričakovano razlezel v dobrohoten nasmeh:
>"Odlično! Upal sem, da ti jih bo dal.
>Dopoldne se je namreč oglasil pri meni v službi
>in si sposodil 50000 SIT, hkrati pa obljubil,
>da se bo še popoldne oglasil pri tebi in jih vrnil".
>
> Temu, dragi prijatelji, se pravi biti pravi pokeraš!!!