Mladi Štajerc (da ne bo zmeraj Gorenjc!) pride v spovednico. "Odpustite mi, oče, kajti grešil sem. Bil sem z žensko dvomljive morale."
Župnik vpraša: "Ali si to ti, sosedov Jožek?"
"Da, oče."
"Kako pa je ženski ime?"
"Tega vam ne morem povedati, oče. Ne bi hotel omadeževati njenega imena."
"Slej ali prej ga bom izvedel, zato je vseeno, če mi poveš zdaj. Je bila Drginčeva Katra?"
"Ne smem povedati."
"Je bila Malejeva Marjanca?"
"Ne morem vam izdati."
"Srakarjeva Metka?"
"Molčal bom kot grob."
"Kaj pa mogoče Zupančeva Tinca?"
"Oče, ne sprašujte, ne bom je izdal."
"Potem je bila pa najbrž Lavrinova Mici?"
"Prosim vas oče, zaobljubil sem se, da bom molčal."
Župnik nejevoljno vzdihne. "Si pa res vztrajen, Jožek. Skoraj te moram občudovati. Vendar si grešil in za to se moraš pokoriti. Tri mesece ne smeš k maši. Zdaj pa pojdi v miru."
Jožek se vrne v svojo klop, kjer ga pričaka Francek, njegov najboljši prijatelj. "No, kako je bilo?"
"Super!"
"Kaj si pa dobil?"
"Tri mesece počitnic in pet dobrih namigov."