Stara sem 29 let in močno si želim otroka. Čutim, da je čas, da sem pripravljena, da je to to. Tudi partner si ga želi, a bi še malo počakal. Kaj vem, zakaj. Vedno je tako previden, vedno mora vse klapat, preden se odloči. Preskrbljena sva, na svojem, rada se imava, otroku lahko nudiva ljubezen, najin čas in materialne stvari. Ampak ni moj namen spraševati, kako naj ga prepričam, ker ga ne želim siliti v nekaj, na kar morda ni pripravljen. Kljub močni želji imam tudi sama nekaj pomislekov (ki mi seveda ne odtehtajo želje, le pripravljena bi bila rada) – kako bo otrok vplival na najin odnos s partnerjem, kako bom zmogla vse, če mi že zdaj kdaj zmanjka časa za vse, kaj, če mi bo težko odpovedati se nekaterim stvarem, kaj, če bom pozabila nase, na naju s partnerjem? Morda sem zmedena zaradi njegovega cincanja, ne vem? Po drugi strani čutim, da bo vse ok, da bova dobra starša, da naju čaka lepo družinsko življenje. Pa še vprašanje oz. bolj izhodišče za debato – ste se tudi ve srečevale s takimi pomisleki, in koliko so se po rojstvu otroka izkazali za resnične?
 
Hvala za vaš razmislek

Ti se kar pomiri...ni zastonj narava nardila 9 mesecev nosečnosti,....verjemi, prav vse, vsako planiranje in vsa vprašanja ti bodo potem, ko enkrat imaš takega malega angelčka....odveč...namreč, vse se priredi takemu majcenemu sončku in ni stvari, ki bi te pri tem ovirala...čas prinese svoje

iz izkušenj : prvo ga naredita in da vidiš  na testu. pol se pa začneš vse ta vprašanja spraševat....

sprva zgleda kako enostavno bo to...potem pa kr ne rata.....

druga stvar bi ti pa predlagala da prebererš knjige o vzgoji in si pridobiš izkušnje z kakim varstvom otrok mlajših in starejših....da boš bolje pripravljena...


vse ostalo je LIFE...

_____________________________

Hanika, čakava TE. Tvoja starša.

Evo bom še jaz povedala svojo zgodbo, nadvse želela otroka oba, potem je prišel čas kreganja in sva to dala na stranski tir, ko sva odnos poštimala je želja spet prišla na dan in zdaj v 15t ponoči ne morem spat, ker ne vem kako bom zmogla, kako bom vedela zakaj dojenček joka, kako bom vsa utrujena zmogal vstajat ponoči in zjutraj, da bo otrok vesel,... 1000 vprašanj brez odgovorov. Zadnjič mi je kolega rekel, da se to pomoje vsak sprašuje, ampak da potem kar gre. Moraš pa vedeti, da je pač potem vse družina, nista več par ampak družina jaz imam knjigo velika knjiga o dojenčku, kjer je prvih par polavij prav posvečenih temi par/družina in kako se moški počutijo zapostavljene,... ampak ko se vse skupaj ufura je pa prekrasno.

Če si želita otroka kar na delo, vprašanja pridejo tudi kasneje in se jih sproti rešuje, samo ne pozabi aprtnerja vključevati potem v morebitno nosečnost, ker jim ful pomeni, če te lahko namaže po trebuščku, pa malo polubčka,...

_____________________________

<3 Zoja in Patrik <3

včasih nas stvari, ki jih ne želimo ali jih prelagamo, najbolj osrečijo. MIslim da, glede na to da si ga oba želita, ne bo problema. Idealnega časa za otroka tako ni, sploh pa ne za prvega otroka. NImaš predstave kaj ti otrok prinese, kako to izgleda, kako se ob tem počutiš. KO ga imaš, potem se šele zaveš kako srečen si, da je otrok že tukaj. Seveda se zaveš tudi, katere stvari sedaj pogrešaš, ampak otrok odtehta vse to, kar si nekoč imel in sedaj ne moreš več imeti. Vse bo še dobro, le pogum!!