Čisto čisto tiho
stopajo copatki,
gazijo po snegu
trije majhni škratki.
Domek je še daleč,
zebe jih v ušesa,
huda teta zima
nanje sneg potresa.

Prvi se zmrduje,
sneg je huda reč.
Drugi obupuje,
kje je naša peč.
Tretji ne posluša,
v žep lovi snežinke,
rad bi si najlepšo
spravil med spominke.

Nič mu ne povejmo,
da se bo stopila,
da se v drobno kapljo
kmalu bo prelila.
Naj otresa hlačke,
smeje se čez breg
in lovi v ročice
drobni beli sneg.