Zjutraj sem kljub zaščiti ugotovila,da v meni raste novo življenje.Vse lepo in prav,a kaj,ko imam doma že dva otroka(7let in 10mes.).Poleg tega sem bila celo prejšno nosečnost na bolniški in temu primerna je tudi porodniška.Oba s partnerjem imava kredit,ker gradiva hišo in zdi se mi,da si enostavno ne moreva privoščit še enega otroka.Poleg tega me šefica že zdaj gnjavi kdaj pridem nazaj.Grozno.Misel na splav me pa tudi ubija,sploh na vem kaj naj.Saj vem,da je odločitev samo najina,a vseeno kakšna tolažilna beseda je dobrodošla. 
Lp

_____________________________

"Iskrenost v prijateljstvu mi je tako sveta kot večni zakon."

Tolažba? Hmmmmm......meni edina pravilna zveni tale:

Imej otroka, vse se bo porihtalo, finance niso velika težava pri otrocih, sploh če jih že imaš. Saj veš,kako pravijo, če je hrane za 2 otroka,  bo pa še za tretjega.

Jaz sem odločno proti splavu, predvsem pa je odvisno od tebe in tega, kako si vzgojena. Jaz sem vzgojena tako, da moram sama nositi posledice za svojimi dejanji. In to pri meni pomeni imeti otroka, ki sva ga zaplodila midva in ga imeti rada. On ni kriv, da je nastal, vidva sta.

Vse bo OK.

Ne vem ali bo to tolažba ali ne, amo moje razmišljanje:
1. nihče ni nadomestljiv (sploh v službi),
2. z dvemi plačami (tudi če nista ne vem kako visoki) družina lahko živi, pomembni so REDNI prihodki in pametno razporejanje,
3. tretji otrok stane bistveno manj kot drugi, sploh pa manj kot 1 (sploh glede oblačil ipd.),

Seveda pa edino vidva s partnerjem poznata vse okoliščine in kot si že rekla,
odločitev je zgolj vajina.

Srečno

vsak otrok je božji dar, tudi jaz nisem za splave...res poglej okoli sebe koliko žensk je takih k bi vse dale da bi imele vsaj 1 otroka, pa ga ne morejejo ali pa se mučijo, in delajo razne preiskave itd...

mislm, da če sedaj lepo živite v 4, boste še lepše v 5. sej bo...ponavadi takrat ko misls , da ne bo šlo, potem glih gre...tako kot v nosečnosti.... ko mislš na to ..ne rata, ko pa ne ..pa takoj rata...


veliko sreče, odločitev pa je tvoja, pa srečno.

_____________________________

Jutri je nov dan...
sem največja bebka na svetu... :¨(

Že res, da sta sama kriva, da je nastalo novo življenje. Samo, če pa ženska sama pač misli, da iz kakršnih koli razlogov ne bo šlo, je pa pot s splavom čisto pravilna odločitev. Zakaj bi spravljali na svet otroke za katere vemo, da jim ne bo lahko.
Naj povem, da sem bila pred leti sama tudi v položaju nezaželene oz. nenačrtovane nosečnosti. Ni bil pravi čas in odločila sem se za splav za kar nisem nikdar in nikoli obžalovala. Imam dva otroka in takrat si tretjega nismo mogli "privoščiti". Ne vem no, jaz ne gledam splav kot umor, ampak zgolj umetno prekinitev nosečnosti, ker takrat je res samo še pikica. Vem, da tiste ki ne morejo imeti otrok na to gledajo drugače, a stvar je pač taka, da smo civilizirani ljudje in, da hvalabogu sami odločamo o rojstvu naših otrok. Poglejte v neciviliziranih državah se rodi toliko in toliko revčkov, ki res niso sami krivi, da živijo, so pa eni veliki reveži, ker ni kontracepcije in splavov.
Pa še nekaj me bega, tiste ki pravite, da ste odločno proti splavom, zakaj pa ste potem zaščitene, tudi to je greh.
Pa da ne bo pomote, preziram tiste ženske, ki splav uporabljajo namesto kontracepcije! Če pa se zgodi enkrat v življenju pa tle ne vidim nič slabega.
Aja pa še to. Da ne bo katera rekla, če tudi sama ne poznam kontracepcije. Ja poznam, a je ne prenesem ne tablet in ne obročka. Po tisti "napaki" pa še nisem seksala brez kondoma.
Je pač tako, da vsaka šola nekaj stane.

Pa lep pozdrav vsem

Hvala vam za vse besede,ki ste mi jih namenile.
Ja res je to,da se uredi skoraj vedno tako da je prav,in tudi js sem proti splavu.Poleg tega se imamo z mojima sončkoma zelo lepo in vedno sem govorila,da bi imela pet otrok,če bi imela za to možnost.A zdaj,ko je do tega prišlo tako nepričakovano me je strah.Strah reakcije v službi,ko imamo že tako zaostrene odnose pa čeprav vem,da se s tem sploh ni za obremenjevat.Ne vem no,upam,da se bo vse dobro končalo za vse.
Lp

_____________________________

"Iskrenost v prijateljstvu mi je tako sveta kot večni zakon."

Ne boj, ampak sprejmi življenje. Se bo že porihtalo v službi, in z denarjem, saj se vedno da naredit kakšen kompromis. bodita poguna in vse bo o.k. bo na čase težje, ampak tako kot praviš, da se imate lepo, bo zdaj še lepše...

_____________________________

Sonček je in ti si skuštrana...

Tvoje vprašanje je ful relativno. Recimo jaz bi dala vse, da bi imela vsaj enega dojenčka, če tri pa še toliko boljše. S tvojega vidika je mogoče res nemogoče pa vendar. Prepusti se času in vedi, da je vsaka stvar z namenom, se bo že obrnilo tako kot je prav. Dejstvo pa je , da glej prvo na sebe, ne službe, denar.......

l.p.

V decembru mesecu sem bila tudi sama pred podobno odločitvijo. Doma imam sicer nekoliko starejšega otroka (2 leti), a pred vrati je začetek gradnje, s katero že tako zamujamo eno leto in smo zato v najemu (beri: metanje denarja skozi okno). Sama sem komaj malo zadiha po prvem porodu oz. bolj po prvem letu in pol z otrokom, pa kup (nepomembnih) planov sem imela zase (privoščiti si kakšno masažo, najesti se tatarskega biftka, začeti z redno rekreacijo, pa obrisati prah z rolerjev in še bi lahko naštevala). Planirala sva več kot enega otroka, a enostavno ta nosečnost je bila prehitra zame. Nekako sem se že odločila, da naredim konec, a sem večer prej ponovno predebatirala, poleg tega so moji starši zagotovili, da bodo stali ob strani (predvsem z varstvom sina), pa še nekaj pripomb me je zbodlo (za pol ali eno leto je nesmiselno prestaviti nosečnost, 2 leti in pol, je fajn razlika med brati-sestrami; vsako leto se hočeš - nočeš riziko za morebitne nepravilnosti v razvoju poveča...). Pa nisem šla po napotnico za splav. Odločila sem se, da obdržim; takrat še nisem vedela, da to pomeni obdržati oba: nosim namreč dvojčka. Vse tisto, zaradi česar sem si želela prekiniti nosečnost, je sedaj še bolj oddaljeno, saj bo vse veliko bolj naporno in težje, a pri sebi čutim, da sem se pravilno odločila. Ne nazadnje je bila odločitev moja. Z možem sva veliko debatirala, on si je otroka želel, vendar ne za vsako ceno. Ves čas mi je zagotavljal, da me podpira v mojem delu odločitve.

Nisem proti splavu. Nenazadnje je svobodno načrtovanje družine naša pravica, ki jo lahko izkoriščamo. Ne predstavljam si, da je ne bi imeli. Menim, da je bolje narediti splav, kakor da bo kasneje težava in pregorelost in živčnost... Zase pa vem, da za splav nisem resnično bila prepričana, mislim, da bi me psihično kar vrgel. Dejansko nosimo posledice svojih dejanj, a to ne pomeni zgolj obdržati otroka, temveč tudi napraviti splav.
Pa še to, dejansko je z vsakim naslednjim otrokom lažje (ne govorim iz svoje izkušnje, ampak iz pripovedovanj).

Naredi tako, da boš sama pri sebi najbolj mirna. Tudi glede službe. Seveda je zadnja stvar, ki naj bi vplivala na tako odločitev, a po drugi strani si ti tista, ki postavljaš prioritete v svojem življenju. In če postaviš službo za prioriteto pred otrokom/družino in ti je tako ustreznejše, tudi prav. Morda se drugim to ne bo zdelo fer, vendar kdo so drugi, da bi ti sodili.  

Srečno!

Vidiš, tega pa jaz ne razumem. Kako ni pravi čas? Saj sta vendar sexala brez zaščite, potem je vedno možnost, da rata otroček iz tega. Tega se jaz zavedam vsakič, ko grem v posteljo z možem in sva pripravljena prevzeti posledice, če ne bi ravno načrtovala nosečnosti. Sicer bi uporabila zaščito, kondom npr., če drugo ne gre.
Ne morem razumeti, da si je najlažje urediti življenje tako, da se rešiš ene male nadloge, ki pa je nastala po vajini krivdi. Ni sam prišel, ni ga nekdo poslal k vama, vidva sta ga naredila!!!
In zakaj bi temu otroku šlo slabo, če pa imaš že dva doma. Ali bi ga mrzila in ga zavračala? Potem ne bi mogla biti mama starejšima dvema. Ženska ne more mrziti enega otroka in imeti dveh ful rada. Ali je materinska ali pa ni, druge poti ni! In ravno tako bi ta otrok bil ljubljen, zaželjen in navsezadnje je to živo bitje.
Ta tvoj stavek bi razumela le pri ženskah, ki še niso matere in ne poznajo materinstva, nimajo izkušenj in recimo pogojev za življenje z otrokom. Ne pa mati z dvema otrokoma!
Eh, enih stvari ne bom nikoli razumela. Ampak pomembno je, da zase vem, kaj je odgovornost.

Toli, ne skrbi, pa s službo se ne obremenjuj, ker tam je človek res najmanj vreden! Kot je že ena rekla, v službi te bodo takoj nadomestili in pozabili nate, ni vredno zapuščati svojega otroka zaradi njih. Nikoli si ne boš oprostila! Mi ti stojimo ob strani.

jaz te popolnoma razumem kako ti je,sem bila pred kratkim v isti dilemi kot ti,samo da jaz sedaj pričakujem drugega otroka in ne tretjega.moje misli so uhajale k splavu,potem pa so mi punce tukaj zelo zelo pomagale z njihovimi nasveti in tolažbami...moram pa ti povedati da država za 3otroke bolj pomaga kot za dva.to sem že večkrat slišala.Tko da ti svetujem da globoko in temeljito premisli o vsem skupaj.Jaz sem včeraj imela pregled in na uz sem svidela srček mojega bejbija in mi je bilo zelo zelo hudo in najraje bi se razjokala ker sem pomislila na splav.
A odločitev je tvoja in od partnerja...meni partner pri odločitvi ni veliko pomagal,vsak dan je govoril drugače na koncu pa mi je sam rekel naj se odločim sama po svojih sposobnostih,če bom zmogla sama,,,ker bo on imel kao ful dela zunaj...tko da mi je jasno povedal da mi ne bo veliko pomagal pa sem se vseeno odločila otroka obdržat.tko da pogumno razmisli o vsaki situaciji


_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

Ko berem tvoj post mislim, da si se v sebi tako ali tako že odločila, samo malo časa rabiš da se privadiš, pa bo. Glede službe pa, če bi se ozirale nanjo, nikoli nebi imele nobenega otroka, tam smo tako ali tako vse "nenadomestljive" dokler smo tam, ko pa nas ni, pa vseeno vse prav lepo laufa. Tudi sama sem se včasih obremenjevala s takimi vprašanji, potem pa razčistila sama pri sebi enkrat za vselej, da je moje življenje življenje z in za mojo družino in ne z in za mojo službo, da je služba prvenstveno zato, da zaslužim denar, da mi je z mojimi lažje in lepo (seveda je prav fajn, če ti je v službi poleg vsega še všeč in če imaš delo rada in pri njem uživaš) in verjemi sedaj povsem brez slabe vesti pričakujem drugo , se ne sekiram, če moram na bolniško zaradi prvega, ... je pa res, da ko sem pa v službi pa dam vse od sebe in ne izkoriščam sistema z raznimi bolniškimi v času nosečnosti. Tudi sedaj bom delala lepo do konca (upam vsaj, ker bi se mi doma tako ali tako zmešalo, če bi bila na bolniški in ne bi smela nkamor, sem je imela na začetku en teden zaradi mirovanja, pa sem komaj čakala da grem na delo) potem pa odšla povsem mirne duše na zasluženo porodniško.

Lep pozdrav in radi se imejte

Naj še jst povem izkušnjo moje mame ki je bila pred isto dilemo.Imam dva brata in razlika v letih je kar velika,jaz sem tretji otrok.Ko je zvedela da je zmano noseča sta z očetom zidala hišo,bila brez denarja pa še dva šoloobvezna otroka sta imela in je oba čist vrglo iz tira.Šla je k ginekoligu,kateri ji je napisal napotnico za splav,ko pa je prišla domov je veliko prejokala in v tem joku zaspala.Pripovedovala mi je da je sanjala kako jo otroček kliče:"mami ne" V tistem se je zbudila in strgala napotnico,no in tako sem na svet prijokala jaz,pa so končno dobili punčko
Meni je šlo kar na jok ko mi je to pripovedovala in mi je bilo kar hudo da je premišljevala o splavu,ker sem to zvedela šele pred kratkim.

Upam da se boš odločila za življenje

Samo to lahko rečem,da ste super punce.Vsaka z svojo zgodbo in vsaka nekaj posebnega!
Hvala in lp

_____________________________

"Iskrenost v prijateljstvu mi je tako sveta kot večni zakon."