pozdravljene!

ker vedno znate pametno svetovati,se na vas obračam z enim vprašanjem.prejšni teden bi morala dobiti menstruacijo,in ker jo do danes ni bilo sem naredila test nosečnosti in je pozitiven :sm_smileycry:.nisem nič vesela saj nisem načrtovala,ker sem komaj osem mesecev po porodu.in še ginekolog me je zafrknil,me prvo pol leta ni hotel zščitit pol je rekel naj pridem januarja na pregled spet da se bova dogovorila kako in kaj.zdaj ko sem pa nehala dojit pa sem itak mislila it na tabletke.no pa saj to vse itak ni važno.zdaj ko sem ugotovila da sem noseča enostavno ne vem kaj naj naredim, ker je moj partner brezposeln pa ne vem kdaj bo dobil službo,..sama pri sebi nekako vem da ne bi zmogla z dvema otrokoma.pa še kup problemov je.zdaj pa mi prosim svetujte tiste ki imate dva otroka z majhno razliko kako je,pa še zanima me tiste ki ste kdaj splavile kako to poteka.lahko pošljete zs.hvaležna bi bila vsake spodbude in tudi graje.

lp

< Sporočilo je popravil Eja RR -- 28.2.2009 22:39:09 >

Če nisi načrtovala bi se lahko zaščitila s kondomom, tukaj ni dr. nič kriv. 

_____________________________

Nekoč sem sanjala,.... zdaj živim svoje sanje <3

Draga Katicka, probaj postaviti vprašanje na temi nosečnost, ker tukaj si vse tako zelo želimo dojenčka, da boš težko našla katero, ki se bo lahko postavila v tvojo vlogo in ti znala svetovati.

Je pa moje mnenje, ker že sprašuješ, da je otrok tako velik božji dar, da ga sprejmi, tudi če se je zgodil nenačrtovano in si zdaj nikakor ne moreš predstavljati, kako boste živeli. Dejstvo je, da nosiš v sebi živo bitje, ki mu bo srček začel vsak trenutek utripat in ni ga večjega greha kot na silo ustaviti spočeto življenje. Prišel je k tebi, zgodil se je in ni naključje, da se je. Ima svoje poslanstvo in tudi ti imaš z njim svojo nalogo, mu biti mama. Nosi to odgovornost in imej ga rada. Ni tako velike razlike, če imaš enega ali dva otroka, zato ne razmišljaj, da ne boš zmogla, ampak se prepusti toku življenja, veseli se tega darila in boš vidla, da ti bo tudi življenje samo pomagalo. Zaupaj v to, da je vse prav, kar se zgodi, sprejmi to in brez strahu in odgovorno stopi naprej. Ko se bo rodilo to malo bitjece in ko mu boš pogledala v oči, ne boš sploh mogla verjeti, da si sploh kadarkoli lahko pomislila, da bi ga zavrgla!
Srečno in zdravo nosečnost ti želim ter polno ljubezni 

< Sporočilo je popravil giotti -- 25.2.2009 19:18:25 >

Bravo giotti!!! To si pa zelo lepo napisala!

Moja dva imata le 16-mesečno razliko. Tudi pri nas drugi ni bil načrtovan (no, vsaj ne tako hitro..). Sprva sem bila jezna, na partnerja in nase. Potem sem se sprijaznila s tem, čez kak teden pa sem se že veselila, da bomo imeli še enega otroka. Pri nas pa jaz nisem zaposlena, še vedno ne (pa ima drugi otrok že 16 m), ma vsaj živimo v pritličnem stanovanju v hiši od mojih staršev, brez znajemnine. Finančno torej ni krize.

Sem se zelo bala, kako bo z dvema otrokoma. Še posebej zato, ker moji starši živijo v tujini, tašča uro stran (sicer pa, mama je mama, tašča pa... ni mama), mož pa dela po cele dneve na terenu. Da ne govorim o tem, kako zahtevna je bila ta prva kot dojenček.. ful je jokala, nikoli ni zaspala v avtu ali vozičku (se je le drla..) dojila se je na uro ali dve, sesala pa po pol ure... Sem se bala, da bo v drugo isto. Pa ni bilo! Jaz sem dojila, zraven starejši čitala knjigo ali pa se samo pogovarjala z njo in ji govorila, kaj lahko počne. Ko je ona jedla ali smo risale itd., sem mlajšega dala v ležalnik in ga z nogo guncala. Ko je on jokal, je dostikrat moral počakat, ampak se je tudi tega navadil (pa tudi jaz sem se načila, da ni treba vedno takoj teči k otroku, ko joka... odvisno je  od tega, ZAKAJ joka..). Ko je bil zaspan, smo šli na sprehod (imam tandemski voziček). Čim je zaspal, sem lahko hčerko dala ven in sva raziskovale okolico (ali pa šle na igrišče itd itd..). Šele pri 10 mesecih sem ga učila podnevi v postelji spat... prej si enostavno nisem vzela časa za to, sem šla po liniji najmanjšega upora.
Smo pa prvorojenko že med drugo noseč. intenzivno začeli učit samostojno spat podnevi in ponoči (prej se je dosti jokala za spat) pa lepo jest GH in je namenoma nisem odvadila od vozička, pa da je očka šel ponoči k njej in ne jaz. Tako je bilo tudi z njo lažje.
Vse se zmore, res. Pri količini dela z dvema ne velja 1+1=2 ampak bolj 1 in pol... pa še manj kompliciraš v drugo, pa manj likaš, pa se ne sekiraš če ni vse pospravljeno, ne bo nič zbežalo. In se naučiš sprejet pomoč od bilokoga, tudi če vse perilo zložijo narobe, pa posodo pospravijo v napačne omare, samo da je narejeno!!

Zdaj je pa zelo lepo, ko vidim, kako se imata rada (no, kregata se tudi za igrače), pa kako starejša čuva mlajšega (če pride mimo avto ali pa da ne gre ven na cesto), pa se lovita, igrata, posnemata en drugega.

Je naporno, ne zanikam, ampak je vredno vsega truda. Odločitev pa je seveda tvoja oziroma vajina. Nama ni niti malo žal. Jaz bi kar tretjega imela!!