Brskam po vaših postih in berem med vrsticami, ene ste zagrizene za "pravno urejeno" življenje, druge raje državo "okol prinašate", kako je kaj s tem, kakšno je vaše mnenje, kaj dandanes sploh pomeni poroka, je potrebna, zakaj je in zakaj ni, kolk vas je poročenih in imate otroke, kolk vas ni in zakaj niste? Zakaj se sploh poročiti?
Želim le eno spontano razmišljanje z vaše strani, se zahvaljujem tistim, ki boste napisale svoje mnenje, izkušnje, razmišljanja!:metulj:

Poročiti se je dobro zato, da se potem lahko ločiš. Da ni dileme, ali si še skupaj ali ne.:) Črno na belem: ja je ja, ne pa ne. Ne pa kr neki.:)

Zame poroka ni dokaz ljubezni in spoštovanja, ampak je le pika na i v ljubezni med dvema, seveda če si poroke želita. Ni pa nič narobe, če sta koruznika. Kakor komu paše. Papir in prstan ne spremenita ničesar. Midva sva se poročila pred 2-ma mesecema, ker sva si oba to želela in meni je to lepo. Najin sine je bil star takrat 1 leto. Sem pa že bila prej poročena, imam 2 punci iz prvega zakona, ločila, pa sem sekljub temu spet poročila. Slaba izkušnja iz preteklosti mi ni preprečila, da bi se še enkrat poročila. Tega sem si pač želela. Ni pa zdaj nič drugače kot dva meseca nazaj.
Ni mi pa všeč, da imajo nekateri celo ločeno prijavljene naslove zato, da vlečejo več denarja. Pol pa sprašujejo kolk manj bodo dobile, če se poročita. A zdaj se ne bosta poročila, ker bi manj denarja imela, pa čeprav bi se rada in si tega želita?? Je to tako pomembno, da celo svoje želje zatreš??

:duda:HELLO!

Se strinjam z Matejo, tudi meni se ne zdi ravno najlepše da se poročiš ali ne poročiš gledano na koristi, ki ti jih to prinese. Tudi midva z možem sva se poročila mesec in pol nazaj, pa niti pomislila nisem na tistega jurja ali dva manj. Seveda ima vsak svoja načela, toliko različnih ljudi pač. Morda bo zvenelo starokopitno, ampak tradicija je in navsezadnje smo vsi zrasli iz nje da se trdna ljubezen krona še s poroko.Midva sva se poročila zato ker sva vzgojena tako in sva si tega želela pa tudi za to da bomo ob rojstvu naše zlate :duda: res prava družina.
Seveda drage punce kakor vam paše,da me ne bo kdo :grrr::grrr::grrr: samo svoje mnenje povem. Da slišimo še katero...

Lep pozdrav :nosecka:

Se strinjam s predhodnicama. Midva sva se poročila pred dvema mesecema in poroke niti slučajno nisva imela za kak mejnik v najini zvezi. Želiva si ostati skupaj in ustvariti družino, torej, zakaj se ne bi poročila (sicer sem pa nekaj na temo poroke in priimkov zapisala v forumu prvič noseča pri februarčicah).
Če si z nekom dolgo skupaj, po možnosti že z otroki, se mi zdi pa malo hecno predstavljanje svojega "fanta", pa čeprav ima npr. že 40 let in 3 šoloobvezne otroke, "partner" se mi zdi pa tudi preveč umetno. Pa tudi všeč mi je, da sem od nekoga žena...
O poroki razmišjati pa samo zaradi ugodnosti, ki jih "prevarantom" nudi država, mi je pa čisto mimo.

Hay!

Moje mnenje pa je takšno, da vsak naj naredi kot mu paše oziroma kakor mu gre najboljše skozi. Enim ki tako rekoč prinašajo državo okoli ne preostane drugega kot to delat, kaj pa naj naredita npr. starša ki sta še študenta ali pa vsaj eden od njiju.V takem primeru je nazakonski stan najboljši saj poročita se lahko pozneje še vedno in za kako leto ali dve ne bo glede poroke nič drugače.Sicer pa kaj pa sploh pomeni papir in prstan?! :sloncek:

Poroko razumem kot javno svečano obljubo (civilno);
cervena poroka je pa zakrament s tolikim bogastvom, da ne znam vse spraviti v par stavkov. TUdi svari, ki naju spomninjajo na poroko(prstan, poročna sveča in druga simbolna darila)imajo pomembno mesto v hiši in najinem življenju.
O tem,d a bi državo okol prinašala, nisva razmišlajla. Poznam ogromno poročenih parov, kjer je le eden zaposlen, pa lepo živijo. So pa pridni.

Nisem brala razmišljanj od drugih, da bo to res spontano razmišljanje;);).
Zakaj sva se poročila? Par sva skoraj 7 let, skupaj živiva 6 let, tako da sva bila dolgo koruznika, hehe. Sama si poroke nisem nikoli posebej zamišljala kot nekaj pravljičnega ali da bi se kaj posebej želela poročiti. S časom je v obeh zrasla želja, da bi to, kar midva čutiva že ves čas, še uradno, pred ljudmi, ki jih imava najrajši in so nama najbližji, to tudi potrdila. Da bi torej uradno potrdila najino zvezo. Pri tem nama niso hodile po misli nobene davčne (ne)olajšave in druge prednosti ali slabosti. Tako sva se pred dobrim letom poročila civilno. Cerkveno se nisva, ker nobeden od naju ne verjame v boga. Sicer sem bila vzgojena v katoliški veri, ampak nisem nikoli verjela. Zato se mi je zdelo, da bi goljufala samo sebe, če bi se poročila še cerkveno (člani moje družine so to hoteli, bolj ko ne zaradi tradicije), ker ne bi resnično verjela v to, kar bi v cerkvi govorila. Itak v prvi meri verjamem v to, da sva midva odgovarjava eden drugemu, šele potem so na vrsti drugi. Mi je pa bilo zelo lepo na poroki ene moje zelo dobre kolegice, ki se je poročila tudi cerkveno, ki je bila res s srcem pri stvari in je bila čudovita poroka.

Sedaj pa grem firbcat, kaj so napisale druge.

Splišni, veš kaj? Popolnoma in v celoti se strinjam s tabo. In te podpiram. Vsaj kar se tiče poroke.

Za ostale pa : vprašanje NI glasilo "Ali in kako vpliva poroka na LJUBEZEN.

Zdi se mi da je vprašanje glasilo: Poročiti se : da ali ne ?
Gre za obred.. Vsaj po moje. Ali ne?