Kakšni občutki? Težko povedati, predvsem zato, ker še vedno tako boli. Še najbolj pa zato, ker je pač moj otok "drugačen" zaradi malomarnosti zdravniškega osebja. Moja zgodba je opisana v temi PORODNIŠNICA KRANJ.
Najprej pa si zatiskaš oči, in ko ne shodi pri enem letu, si rečeš, saj bo pa pri 15 mesecih, pa takrat že spet ni nič, pa še kar upaš saj do 18 mesecev ima še čas. Pa že spet nič. Danes pa je star 25 mesecev pa še vedno ne hodi.
Vendar, ko si enkrat v sebi priznaš, da je tvoj otrok res "drugačen" od ostalih, takrat začneš šele kolikor toliko normalno živeti. Je težko, boriš se z vsemi močmi, upaš na najbljše, tako kot midva s fantom upava, da nekoč pa bo le naredil tisti tako pričakovani prvi korak. In če ne bi živela s tem upanjem, mislim da bi se že zdavnaj zlomila.
Je pa res, da boli, pa ko ga vozim na posebnem vozičku te gledajo, pa sedaj, ko je začel malo spraševati, kdaj bo lahko tekal. Tako otroško, tako nedolžno. In ti moraš biti močen pred njim, saj mu ne smeš pokazati, da v sebi trpiš. Me je ravno par dni nazaj videl, kako jokam (bilo je 3.1, njegovih 25 m) pa mi je rekel MAMICA NE JOKAT.
Vendar sem srečna, da imam njega, saj mi prinaša neizmerno veselje, in za vsak njegov napredek se tako veselim, in tiste stvari, ki so za druge mamice samoumevne, meni pomenijo ogromno.
Vem, da me čaka še mnogo izkušenj v zvezi z mojim sončkom, tako dobrih kot slabih, toda veselim se jih, saj je to pač tudi nekakšen svojevrstni izziv v življenju.
Mogoče je tole malo zmedeno napisano, vendar ko podoživljaš vse te občutke ne moreš ostati ravnodušen, in tako tudi sedaj pišem s solzami v očeh.
Sem pa zelo vesela, da imam ob sebi tako čudovitega sinčka! In pa da ne pozabim. Tudi čudovitega partnerja in ljubečega očka.
