Mene pa zanima, kako odreagirate, če otroku nekaj prepoveste, otrok se recimo začne jokat in reče, da gre k babici..Ali pa je babi(dedi) prisotna in pri njej išče tolažbo/potuho?
Hvala.

Tega si moj sin ne upa privoščit. Ker sledi kazen. Poleg tega pa povem jasno in glasno, da bo tako kot povem jaz. Tak da nihče (niti moja mama, niti tašča) več ne probata dajati potuho. Če se moji mami zdi, da nisem naredila prav, mi to pove pozneje, ko sin ni prisoten.  Sicer je moj otrok star že 14 let.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Za stare starše dovolim, da jih malo razvajajo. Ma itak imajo tudi pri njih še kar dober red za spanje in kar se tiče obrokov hrane. Popustim pri sladkarijah in drugih drobnih razvadah, pa pri urniku spanja, ko je pri njih v varstvu in je vikend. pri nas doma pa je drugi red, popustlljiva sem samo za uro spanja čez vikend, ko ni vrtca.
Če gre za večje stvari, pa si tašča in moja mam itak ne upajo, da bi komandirale po ssvoje, ki jaz in moj mož sva ta glavna pri vzgoji najinih otrok in se ne vmešavajo, če ne bi vidli , ki jaz sem pol grozen .

No pa konkreten odgovor. V takih primerih na srečo si tudi moji starši in moževi ne upajo dat potuho najinim otrokom.

< Sporočilo je popravil blaža -- 15.10.2008 21:20:16 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ne vidim težav,če gre otrok po tolažbo ali po potuhu k babici!!kar naj gre,hvala bogu da se ma še komu drugemu za potožit nad mano 

Motilo bi me, če bi jaz nekaj prepovedala, potuho pa bi ji dal mož. Vendar tega ne delava. Če gre po potuho h starim staršev, kar se pogosto dogaja  me pa ne zanima. Pri meni je ne še vedno ne. Oni pa tudi vejo, da če rečem jaz ne, je ne.

No, rečt ne more še nič, ker še ne govori, se pa neprimerno bolj dere, če je katera babica tu in grda grda starša ne upoštevata vedno in povsod volje svojega malega deteta... Babici seveda težko to poslušata, ampak bolj kot sta onidve nervozni, bolj sva midva zavestno mirna in lepo popolnoma skulirano razlagava, zakaj je tako, kot je in da izsiljuje in da ne bova popustila. Tako da ne upata ne vem kaj posegat, čeprav skoz trzata. Res pa ne živimo skupaj, to veliiiiko pripomore.

Če je tamala pri babicah, imajo lahko svoje sisteme, čeprav je zaželjeno, da bi bila vzgoja približno podobna, itak pa da jo stari starši crkljajo. Dokler ni veliko tam, je tako vseeno, če bi se videvali vsak dan, bi pa morali bolj usklajevat vzgojo...
Je pa res, da če vem, da bo tamala pri moji mami dobila samo tisto za jest, kar bo v tistem trenutku hotela, recimo samo kruh pa sladkarije, potem bom malo bolj premislila, kolikokrat jo bom pustila pri njej v času kosila... Ker doma lepo je vso zelenjavo (in jo ima celo rada), pri njej si pa zmišljuje, ker si pač lahko (pa ker vem, kaj taka vzgoja prinese - moj brat se pri 25ih uči jest več kot 3 hrane in odkar imam tamalo, mi je kristalno jasno, zakaj je tako. Tega pa jaz pri svojem otroku ne bi...). Kadar smo skupaj tam, pa je z veseljem tudi čemaževo juho - sem bila čisto paf, tega ji res ne bi zamerila, če ne bi hotela...

Kaj bi naredila, če bi rekla, da bo šla k babici? Hehe, enkrat bi jo pustila, bi sigurno rada prišla nazaj domov . Mal heca, veliko resnice . Nobena babica nima toliko energije kot midva, vsaj ne 2 dni zapored, z nočnimi zbujanji...

Jo pa tudi jaz pocartam, tudi če trmari, da ve, da jo imamo radi, samo ji povem, da pa to ne pomeni, da bo dosegla svoje. Saj iz joka veš, kdaj je boljše ignorirat, kdaj pa pocartat. Sicer se pa zaenkrat navadno pride kar k meni pocartat, če sem kje zraven, pa babice gor ali pa dol.

Nič, ker je to del življenja, tudi jaz sem tako naredila, ko sem bila majhna. 

Sin je na začetku vedno iskal potuho pri babici in dediju. Sva midva rekla ne, je dedi rekel ja. Ko sva pa zropotola in razčistila, kdo je starš in kdo dedek in babica, se pa to ni več dogajalo. Vsaj takrat ne, ko sva bila midva zraven. Ko pa naju ni bilo sta ga pa razvajala do onemoglosti. Ko pa je dečko zrasel je imel nemogoč odnos do njiju. Na čase se je res grozno obnašal in delal tam takšne stvari, ki jih doma niti v sanjah ne bi naredil. Potem sta pa tožla, kako se obnaša. Sem pa lepo povedala, da sta sama kriva, ker sta ga res nenormalno razvajala in naj mi zdaj nič ne jamrata, ker sem ju večkrat opozorila, da ne delata prav. In še pri 18 letih se je pri njih obnašal kot kralj, ki ga morejo streči pri riti in glavi.

Sem mislila bolj v tem smislu, da če otrok recimo začne jokat, ko mu nekaj prepoveš in v tistem trenutku teče k starim staršem (ki so lahko prisotni ali pa v zgornjem štuku naprimer). Ali mu dovolite, da gre k njim ali jim rečete, da ne sme it? Ali je v bistvu za vas to sploh dajanje potuhe ali samo ena tolažba, ki je popolnoma neškodljiva? Ali je to mogoče odvisno od reakcije starih staršev (morda od tega, kaj otroku takrat rečejo)?
Nisem tolk mislila o pravilih doma in o pravilih pri starih starših...(sej ene ste me razumele)

Če prav razumem, gre za to, da ga ti npr. okregaš, pn joka in se gre k babici potolažiti?
Kaj pa je tu tako narobe?

Saj ga lahko potolaži in mu ob tem pove, da ima mamica prav.

Jaz sem sina vzgajala (torej nakladala, kregala, sankcionirala ...), babi pa ga je odpeljala stran (na sladoled)- ....dokler nisem še babice sankcionirala (se je lahko sama odpeljala na sladoled ).
Treba je postavit meje, tako otroku kot starim staršem, potem se boste spet razumeli.

In kot pravi ena tu prej, stari starši najprej razvajajo do onemoglosti, potem pa tožijo čez grdo obnašanje. Tudi pri nas je bilo tako, dokler nisem že milijontič razložila, da s prekomernim razvajanjem delajo otroku medvedjo uslugo. No, pri cca. 4. otrokovem letu, smo prišli do skupnega jezika, do takrat pa...obup.



_____________________________

ROŽICA

Kaksne velike potuhe pri starih starsih moja hcerka se ni dozivela,prej obratno.
Sem bila pa jaz tak primer,da sem se za vsako "krivico"sla potozit k stari mami.Se pa ne spomnim,da bi bila to kdaj tezava.
Ima pa sestra z mano ta "problem".Kadar pridem za vec dni ali tednov na obisk pravi,da njenega sina prevec razvadim,ker on vedno isce in tudi dobi potuho pri meni,pa nisem babica.

< Sporočilo je popravil kleopatra28 -- 17.10.2008 7:38:00 >

Hehe, otroku ne morem prepovedat, da bi šla k babici, če smo pri njej. Lahko pa babico strogo gledam, češ, "vidim, kaj se dogaja in ne poizkušaj kontrirat najini vzgoji". Ni pa še pri nas to tako izrazito - če nečesa ne pustiva, se zjoka in navadno ne gre k nikomur, se usede, uleže ali stoji sredi sobe in joče - če pa se že gre tolažit, se po navadi kar pri nama. Gleda pa babico, češ, "daj jim reci, da naj mi dajo!" Ti povem čez par let, zdaj je komaj 15m stara...

Po moje je res odvisno od reakcije starih staršev. Nič nimam proti, če jo kdorkoli potolaži, če joka. Tudi jaz jo, to se mi ne zdi škodljivo. Naj ve, da jo imamo radi, vendar pa to še ne pomeni, da ji bomo pustili žvečit kable, recimo ali da bo jedla samo sir. Tak da če jo stisne k sebi in ji lepo pove: "vem, da si žalostna, ampak mami ima prav, to se res ne sme zato pa zato", se mi zdi čisto ok. Bi pa povedala svoje, če bi začela babica govorit, kaj v smislu: "ja, revica, ti ne dajo tega, to pa res ni prav, pridi k babici, bo že ona zrihtala...Pri meni pa lahko dobiš to..." ali kaj podobnega. Lahko se heca, kot se midva, češ: "ja, res ti je hudo, a ne, ko ti ne damo noža...", ampak to ni potuha, hec je itak vedno dobrodošel.

Starim staršem je treba dopovedat, da če jim bodo davali potuho, bo to samo slabo za otroka...otrok bo tisti ki bo trpel in tega se morjo zavedat!