Mi je dala povod, da sem se odločila da napišem svojo zgodbo tema z naslovom "kako ga sovražim."
Pri meni gre pa nekako takole,...
Razšla sva se skoraj pred enim letom. Imava majhno punčko, ki je bila takrat ko naju je zapustil stara 4 mesece. Ves ta čas in še prej je imel oz. ima razmerje z drugo.
To bi bilo še vse nekako sprejemljivo, če ne bi ves ta čas izvajal kontrole nad mano. To pa zgleda takole, vsak dan, razen občasno kakšen vikend,ko gresta z novo kam(takrat seveda pozabi da živiva), me kliče in sprašuje kaj se dogaja, kaj je novega itd,... Ta pogovor največkrat izrabi zato, da mene sprašuje kako sem jaz in kje kaj hodim, ne da bi ga zanimalo kako je z najino .
Na začetku mi je bilo seveda noro hudo in sva pač klepetala.Mi je bilo do tega da ga samo slišim (čeprav sem ga jaz odkar se je odselil zelo redko poklicala), njegov glas,... Sčasoma mi je začelo to presedati,ker sem ugotovila, da če bom njemu celo življenje polagala računa ne bom nikamor prišla, nikakor se ne bom mogla osamosvojiti in iti naprej v življenju.Pa sem mu potem v tem obdobju samo kratko zdrdrala kaj se dogaja v zvezi z , kaj novega že zna, kaj je novega naredila,...Ker kakšnih bolj pomembnih odločitev pri tej njeni starosti (15 mesecev) itak ni za sprejemat. Potem pa sem se odločila, da je tudi to vse brezveze.  vidi dvakrat na teden in naj takrat pač izkoristi čas z njo in jo spozna. Imamo ločena življenja ker se je on tako odločil in naj pač to vzame v zakup, da ga ne bom ravno vsa navdušena klicala ko bom zagledala nov zobek, ali pa ko mala izgovori novo besedo itd,... Tudi če bom potrebovala pomoč ne bo on tisti ki se bom naj obrnila,... Prosila bom koga drugega,...
Zdaj pa se pojavi težava. V tem obdobju,ko se sem končno dojela da vsa stvar ne pelje nikamor in se mu ne javim na telefon ko me kliče, ampak vedno pa odgovorim na sms če se seveda vsebina nanaša na najino , je pa on postal ves kaj pa vem kako bi se izrazila.S tem ko sem ga odrezala iz najinega življenja v tem telefonskem smislu seveda, sem ga zadela v živo! In to ga boli,...
Nikakor se nočem maščevati na ta način, ampak samo sebe in malo rešujem iz te situacije, ki je praktično nespremenjena od dneva ko se je odselil,kot rečeno je pa že skoraj leto dni od takrat.

Kaj mislite drugi? Kakšen odnos imate pa vi z vašimi bivšimi, s katerimi imate otroke? Ali se dnevno kličete in se obveščate ali kako to zgleda pri vas?

Več kontaktov kot jih imata ni potrebno. Itak vidi malo redno, ve da bi ga ti poklicala če bi bilo kaj narobe z njo. Stike pa morata omejiti že zato, da bi ga ti v mitu prebolela (če ga še nisi) in si ustvarila novo življenje. Tak občutek imam da bi on živel na dveh stolih rad.

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

Jaz ti lahko samo napišem kaj si mislim o tem kaj si ti napisala, svojih izkušenj pa ne morem deliti s tabo ker jih nimam.
Po moje ravnaš popolnoma prav, super si se odločila, verjetno bi se jaz isto na tvojem mestu! Lepo je, da mu ne odteguješ stika s hčerko in ob vsem tem si ne delaš iluzij, da bosta še kdaj skupaj. Če vaju je on zapustil potem pa res več nič nima z tvojim življenjem, na hčerko ga pa veže le to, da je njen oče.
Mogoče si ga res zadela v živo, samo tudi ti imaš pravico živeti naprej, živeti življenje kakršnega hočeš, v kakršnem boš srečna!

On je tvoji hčerkici le še biološki oče in to je vse. Stike ima, torej je to dovolj. Na pragu stanovanja hčerkico predaj in on naj ti jo na pragu zapusti.

Prej bi mislil z glavo, s ta zgornjo in ne s spodnjo, ne pa da ti sedajle najeda.

po moje bi te rad imel pod kontrolo. verjetno je slutil, da še vedno nekaj čutiš do njega. sedaj pa vidi da te resnično izgublja in mu to ni všeč. po njegovem bi najbolje bilo, da ostaneš celi život samska in sanjariš o njem . po moje bo tudi teško sprejel, ko boš našla novega partnerja.

tako kot ti je predhodnica napisala, otroka predaj na vratih in to je to. o sebi  ne govori ničesar- tvoje življenje naj ostane tvoje in mu ne dovoli, da bi te imel pod nadzorom.

Če je šel, ga pač ni več in kakor si to sprejela ti, bo pač moral tudi on, saj se je nenazadnje sam odločil za to.
Ko je moj bivši odšel (je čutil, da mora iti, ampak ne ve, mogoče bo že čez teden ali dva hotel priti nazaj ), sem pač to sprejela in ga nisem prosila, naj se vrne. Po telefonu sva se pogovarjala le o otrocih - sprva je res težil in spraševal, kot dela tvoj, a sem si hitro naredila "red" glede tega. Jaz se nisem brigala za njegovo življenje, njemu pa v mojega tudi nisem pustila vstopiti.

Otroke sem mu predala na pragu hiše (nikdar po odhodu ni vstopil!), zdaj, ko pa so že toliko večji, pa grejo sami ven in ga počakajo ali pa on počaka njih. Sedaj se normalno pogovarjava, a beseda nikdar več ne nanese na privat življenje, ker pač vsak živiva po svoje, najin odnos pa je na eni distanci in hočem, da tako tudi ostane. Zmerom ga pokličem, če se kateremu od otrok kaj zgodi, če kateri zboli, če v šoli kaj ušpiči...to pa je tudi vse.

Enostavno mu daj vedeti, da se nima pravice vtikovati v tvoje življenje, iz katerega je prostovoljno odšel, hkrati pa mu daj jasno vedeti, da je otrok njegov in je dolžan skrbeti zanj. Glede novega partnerja, katerega pa booš morebiti tudi spoznala oz. si ga našla, pa bo menda še marsikakšna priletela iz njegovih ust. Za to pa imaš dve ušesi...

Pa srečno!

Dokler je še kakršnakoli kemija med vama s katerekoli strani, tolika časa ne bosta mogla biti frenda. Toliko časa je tudi brez smisla se klicarit. Jaz se z bivšim dobro razumem. Načaloma se slišimo vsak drugi vikend, oz. vmes, če je kaj posebnega. NIkakor pa se ne slišiva vsak dan. Včasih celo prideta z njegovo k nam, kadar so kakšni rojstni dnevi ali posebni prazniki za kako urico. Vendar moraš razumeti, da je že nekaj let od ločitve, da sva oba zelo resno in odgovorno vzela najini vlogi in da noben od naju ni imel namena nagajat drugemu nikoli v vsem tem času, pa seveda, da ko sem se jaz odločila, ni bilo pičice dvoma v to, da grem stran od njega in tisti hip, ko je bila odločitev dokončno sprejeta, je v meni vse umrlo - ljubezen mislim. Zaradi vsega zgoraj naštetega, se lahko komot v miru pogovarjava in sva lahko čisto normalna en do drugega.

Zdi se mi, da si za to obdobje, v katerem sta vidva sedaj, čisto fajn odreagirala. Prav je, da pustiš času čas, da tvoja ljubezen do njega umre. Dokler te pa heca dan za dnem, a lahko nekje v srcu še gojiš upanje. To pa ni ok.

Z Gospodom Bivšim nisva skupaj že tri leta in pol. Prvo leto po tem, ko nisva bila skupaj, je bil kraval. Predvsem takrat, ko je ugotovil, da sem si ustvarila novo zvezo s Kamikazo (ga je poznal od prej iz moje službe). Takrat mi je visel na telefonu, stal pod balkonom in grozil s pištolo, da me bo ustrelil, če ne pridem nazaj k njemu, lezel za mano v službo in še marsikaj. Sicer sem se mu javljala na telefon in tudi pred blok sem stopila, da sva se "pogovorila", ampak ni zaleglo. Nehal je šele potem, ko je nekega lepega dne Kamikaza stopil na njegovo delovno mesto in ga enkrat fejst užgal okrog ušes.  In ker sta potem sledila še CSD in policija, je izginil.
Od takrat naprej ga ni. Sploh. Ni ga bilo na sodišče za razvezo zakona, ni ga bilo na sodišče za izpodbijanje očetovstva, ni ga bilo na sodišče za določitev stikov in preživnine. Pa sem vseeno vse uredila brez njega. Sebi in svojemu otroku v korist, seveda. Gospod Bivši pa je v dveh letih 1x klical in 1x prišel in 1x dal bivših 5.000 SIT. Drugače pa ne kliče, ne piše, ne pride - ne za Janov rojstni dan, ne za Božič, ne za Miklavža, ne za Novo leto, ne za nič.
In tako bo tudi ostalo. Kot prvo zato, ker Jan že tri leta obravnava Kamikazo kot svojega očeta (čeprav Gospoda Bivšega ni pozabil), kot drugo pa zato, ker je sodišče odločilo, da se vsi stiki med Janom in Gospodom Bivšim zgodijo samo z mojim dovoljenjem. Mojega dovoljenja pa ni in ga ne bo.

To je čisto tako kot bi jaz napisala. Midva sva šla narazen pred pol leta..no malo več. Najprej ga tri mesece ni bilo niti blizu. Kaj šele da bi vprašal za otroka. Ko je videl, da jaz živim naprej in je bila nevarnost, da njega popolnoma pozabim pa so se začeli ti klici. Isto kot pri tebi. Samo da se vse pozanima. Jaz niti nisem odgovarjala, ker ga konec koncev čisto nič ne briga. Mi je šlo pa vseeno na živce, da me je klicaril vsak dan. Zato se na koncu nisem niti javljala. Točno je vedel katere dneve ima za otroka in takrat naj pride. No in je bilo malo boljše. Zdaj pa so se klici spet začeli. Ko parkrat lepo odgovorim je še vredu, ko pa je to pretiravanje in ko vidiš, da nikamor ne pelje. Ko ga zanimaš samo ti in ne otrok je brezveze. Jaz se raje niti ne javljam. Sem mu povedala, da če bo kaj takšnega ga pokličem, če ne pa naj pride tisti dan in konec. Pri nama je samo problem, ker otrok ne gre sam z njim. Moram it jaz zraven. Drugače vpije, se dere, se ga otepa, ker nikoli nista imela tistega stika oče-otrok. In grem zaradi otroka. Jaz se poskušam pogovarjat o splošnih zadevah.
Je pa res kot je ena napisala. Meni se zdi problem predvsem takrat ko boš spoznala koga drugega. Takrat bo šele kriza. Mislim bo tudi pri meni. Ampak jaz en mislim stvari lepih delat. Tako je in konec.

ne vem zakaj tvoj bivši ne razume,da hočeš začeti novo življenje in v tem novem življenju zanj ni prostora.Itak se je sam odločil za tako situacijo.Mogoče je pa mislil da bo lahko imel obe naenkrat...vesel je bil,ko je vedel,da ga imaš še vedno na en način rada in sedaj ko si mu pokazala nasprotno ga to boli.Mislil je da ga nikoli ne boš prebolela in da se bo svet vrtel okoli njega.sedaj si pokazala pravo pot in to mu ne bo dalo miru.jaz mislim da bosta z tisto žensko kaj kmalu končala,kajti on bo spoznal po vsem tem kaj si mu pomenila...in takrat bo zanj prepozno...Tako da ti želim veliko poguma in uspeha v novem koraku življenja

_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

Iskrena hvala za te besede in mnenja. Sem dobila potrditev, da pravilno razmišljam in delam v pravo smer. Samo še moč bo treba od nekje potegnit, da zmorem do konca  Bo že,...


Hvala vam !