Soseda tudi. Obe za sabo "vlačita" dva škratka in svoj trebušček. Ne morem si pomagati. Za sosedo le nemo strmim skozi okno, obisk pri prijateljici odlašam že več kot teden dni. Ko mi je prijateljica povedala za svojo ponovno nosečnost, sem le globoko požrla slino. Komajda sem zadržala jok. Pri mami sem jokala kot toča, kot bi mi srce razpadlo.

Enostavno ne zmorem več. Pogled na nosečnice mi je nekaj najhujšega na svetu. Po glavi se mi motajo stalno ene in iste besede: Zakaj jaz ne?". Vse kar si še želim od življenja, je otrok. Ničesar drugega ne rabim več.

Zakaj ne? Po 6-h letih truda?? Le kaj sem naredila narobe, da si to zaslužim?

točno vem kako se počutiš..... sicer se midva trudiva skoraj 2 leti, pa isto zelo boli! že sam pogled na nosečnico mi naredi cmok v grlu... vem da je težko!
Pa moramo očitno tudi mi malo počakat, da pride pravi trenutek, da zagledamo magični  ....
ni pravično, vem!!!

držim pesti, da nam vsem kmalu rata!

Za vse pride pravi trenutek: tudi zate

Eni pač čakamo malo dlje....

_____________________________

...vox populi...

Za vse pride ta čas.

Te popolnoma razumem.
Tudi sama sem imela obdobje ko me je fizično bolel pogled na dojenčka ali nosečnico in kot zakleto, so bile takrat okoli mene same nosečnice ali mlade mamice.

Ne obupaj tudi zate bo posijal sonček in takrat boš najsrečnejša na svetu!

_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

ne se tak sekirat no, bolj se boš grizla notri slabše bo. mislim, da nobena ne ostane hladna, ko vidi  oz malega  . sam tako pač je, ene prej ene kasneje  sam ne obupaj in bo vse ok...pa pozitivno naravnane misli pa bo 
midva 4 leta pa pou delava na tem, pa tudi izgubo pikice sem mela včeri, pa vseeno se ne dam. gremo naprej dokler ne rata

Jaz sem na svojo "pravo" nosečnost čakala 13 let in verjemi,vem,da ni lahko.Ni me bolelo,ko sem videla druge mamice,bolelo me je ker sem sama prestajala počasi 5 ponesrečenih nosečnosti (3 SS,dve IVM).Sicer res nisem intenzivno delala vseh 13 let,po zadnji IVM pa tako druga ne moreš delati kot to da se enkrat prijaviš na IVF in čakaš,da si na vrsti.No,pa sem prišla na vrsto in moj trebušček raste in otroček v njem je živahen.
Tako da ne obupaj,za vse pride čas,morda zate pride kmalu.Vem da je težko ne se obremenjevati,usmeri svoje misli še kam drugam,ne fiksiraj se le na otročka,počni nekaj kar te veseli,pripravi se psihično in fizično,potem pa začni znova.Ne vem skozi kaj vse si šla (s tem mislim na razne postopke umetne oploditve ali še nič),kaj si preživela,zato naj bo ta moj odgovor zadosten,saj druga ne vem.Poskusi se počutiti bolje,naženi grde misli in lep pozdrav.

Tudi jaz vem, kako se počutiš, ker sem se jaz isto. Sicer sva na  čakala "le" 3,5 leti, vendar je vmes svakinja rodila 2 otroka, s tem, da je mela enega že od prej (torej tudi tri). No, kos sem že skoraj obupala (hotla sem že it na drugo celino živet), nama je v 2. IVF končno ratalo. Čakava november, da se otroček rodi, in vsak dan posebej je mala zmaga.

Kaj hočem reči? Po izolaciji od družine (tudi tašča in tast sta me gledala postrani), po izogibanju pred vsemi tremi fantiči od svakinje, ki niso ničesar krivi, je zdaj končno napočil tudi najin čas - namreč pričakujeva baje punčko.

Kot so ti že prej punce napisale, življenje nas preseneti takrat, ko najmanj pričakujemo... In takrat je toliko slajše. Zato ne obupaj in ne pozabi, da tvoji prijateljica in soseda nista nič krivi za to, da ti ne moreš zanositi. Če bosta onidve imeli več otrok, jih zato zate ne bo nič manj. Vem, težko je... Ampak vredno se je potruditi. Konec koncev imamo le eno življenje, pa tako kratko je... Škoda ga je preživeti v temi! Držim pesti zate, da ti končno uspe zagledati tisti magični ...

_____________________________

Kaja: 18.11.2007
Neca: 1.7.2010

Ne glej skozi okno in obupuj.
Pojdi ven in privošči si vse, kar si soseda s tremi otroci ne more, nakupovanje v miru, kosilo v miru, masaža, kino, preberi kakšno dobro knjigo, pojdi s prijateljico na kavico, pojdi na enodnevni izlet, ...

Tudi zate bo prišel čas, ko tega ne boš mogla počet, neprespane noči, zobki, plenice, ....

Držim pesti, ti pa ne obupaj.

Tudi zate bo posijal sonček,samo ne obupat. Po navadi pride takrat ko najmanj pričakuješ.

_____________________________

Pazite na svoje otročke kot na zaklad.
Vsak je drugačen,vsak je edinstven.

Anonima, popolnoma te razumem kako ti je pri srcu. Tudi sama čakam na otročička že več kot 8 let. V teh letih so vse moje prijateljice že povile svoje štručke, tudi po tri, pa za vsako posebaj sem jokala ko sem izvedela in za vsako posebaj tudi privoščila iz vsega srca. Tudi v širši družini imajo že vsi, ki so toliko stari kot jaz svoje otročke. Boli, vedno boli, pa si rečem, pa kaj, saj enkrat bo, če mi je namenjeno. Resnica pa je, da lahko počnem in si privoščim mnogo več stvari, potovanj kot ostali, ki imajo otročke, vem da je to slaba tolažba, vendar druge ni . Boš videla, tudi zate, zame in vse ki trpimo bo enkrat posijalo sončece v obliki malega bitjeca, ki bo potrebovalo nas in nam bo reklo "mami".

_____________________________

True friends are hard to find, harder to live and impossible to forget!

Having a dream doesn't make you smart. Knowing it wont come true, that does.

Sem nova anonimna...
Ja točno vem kako se počutiš. In ne, tu ni pomoči. Lahko greš nakupovat pa na kosilo,...kot ti je ena tukaj svetovala, pa to nič ne pomaga. Ker ne moreš uživati ˝v miru˝, ker si miru sploh NE ŽELIŠ!!! Hočeš vztajati ponoči, previjati, dojiti, hoditi po svetu s podočnjaki, hočeš ˝ne v miru ˝jesti kosilo,...hočeš da se po tebo plazi otroček, te cuka za lase in se slini in vse to....Jaz si to želim! Sita sem tega prek...ega miru in te grozne tišine v stanovanju in te grozne pospravljenosti in čistoče....Hočem pleničke in pajacke in voziček...
Draga moja, tako presneto dobro te razumem!!!
In ne, ne vidim rešitve. In ja, tudi meni ni jasno, zakaj ravno jaz, ko pa okrog mene take budale imajo otroke !!!

joj, anonimna, popolnoma te razumem, ker se meni godi isto!
Sicer ne zamerim nosečnicam, ko jih vidim, si mislim: Joj, kako jim je fajn!
v isti sapi pa si mislim: zakaj jaz ne???
Trudiva se že tudi devet let, pa nič, samo upanje pa še zmeraj ostaja, tako, da resnično upam in verjamem, da nam bo 1x uspelo. Držim pesti za vse nas borke !!!

Joj,drage punce,kako zelo ste mi vse segle v srce.Rada bi imela tako moč ali znanje in vam pomagla do ,pa tega nimam in ne znam.
Poznam del vaše bolečine,saj sem se tudi sama trudila nekaj let in doživela nekaji izgub,vendar zdaj pod srčkom nosim našo punčko in se veselim vsakega dne ki mine in je z vse vredu.

Želim vam reči,da vas razumem in mi je hudo,ker tako dolgo čakate na  in vam res iz vsega srca želim,da tudi na vas posije sonček sreče,da vam da to,po čemer najbolj hrepeni vaš srček .
Punce stiskam pesti za vašo srečo,ki si jo resnično zaslužite!

_____________________________

Kjer je upanje,je tudi pot...

vem, da vas boli, vendar boli tudi vaše prijateljice!
Menim, da bi bilo najbolje, če se lepo pogovorite, saj tudi prijateljico boli, ko te ni en teden na obisk, tudi ona se sprašuje, če trpiš zaradi nje...
Priznam, da sem pred leti tudi jaz čakala na žlahtnico, ki je imela 1SS za drugim in se nama ni zdelo kulturno vmes naročit dojenčka, ker smo bili veliko skupaj, pogovorili se pa nismo... Pa smo projekt preložili za par let in zdaj nam je vsem lepo.
In tudi mi2 imava za kolega par, ki nima otrok, pa se tudi nikoli ne pogovarjamo o tem, samo nista prišla gledat dojenčka, ko se na cesti srečamo, se ji mudi... pa vem, da boli, če se ne pogovoriš, boli še bolj.

za vsakogar pride čas!
Tudi ve boste zibale!
Kar poglejte, koliko punc na RR se je matralo, pa zdaj zibajo!

Punce, hvala. Vem, da nas je ogromno. Ampak danes je očitno spet tak dan, ko ta presneta tišina, kot je ena zgoraj lepo napisala, tako prekleto boli.

Privoščim prijateljici, daleč od tega, da ji ne bi, toda ne morem si pomagati, da ne bi moja duša krvavela. In ne zmorem obiska, še ne.

Vem, da bo tudi za nas sonce posijalo, upam še vedno, pridejo pa dnevi, ko se mi ruši svet. Ko kričim v sebi. Zakaj??

Boli, tako presneto boli. In ne morem odgnati bolečine. Če se še tako trudim. Šest let je predolga doba. Ampak očitno je človek marsikaj sposoben prenesti. Se trudim po svojih močeh.  Jutri bo nov dan in morda mi ne bo tako hudo.

Hvala še enkrat.

drage anonimne,

sej bo! tudi jaz sem čakala dolgo, izredno dolgo, čez 10 let in če vam je sedaj hudo pomisli name, ker jaz dajem upanje vsem vam!

_____________________________

Dvojna mamica sem!:)

Ja res je tudi mene zelo boli, ko gledam nosečnice. Pa si mislim, zakaj jaz ne morem imeti otročka, zakaj se je meni to zgodilo. Letos sem po 10 letih zanosila, v 21. tednu pa splavila. Zakaj jaz? Tega odgovora ne bom nikoli dobila. V bistvu sem sama nase jezna, čeprav pri tem nisem mogla nič naredit, da bi to preprečila (začela sem se odpirat). Tako, da zelo poznam te občutke in sem velikokrat na dnu. Vsaka menstruacija je zame poraz.
Teja

Teja: vsaka menstruacija ti naj pomeni ZAČETEK.....ne glej na njo kot na poraz
Verjemi, tudi jaz sem rabila svojih 10 let....

_____________________________

...vox populi...

Po pol leta se vračam na forum. Skrila sem se. Bila sem del skupine fenomenalnih žensk pod temo - Da vidimo, če pozitivne misli pomagajo. Kar naenkrat ni šlo več. Zlomila sem se. Zdelo se mi je, da jih bom umazala, uničila. Mislim, to njihovo voljo do vztrajanja. Pojdi si pogledat to temo. To so prave borke. Nekaterim uspeva, nekaterim pa sploh ne. Tako je življenje, draga anonimna!!! Nimam novic o  ali  , pri meni še vedno en velik prazen nič. Ampak, punce so tukaj!!! Veselim se vseh njihovih  in  ! Tudi na nas, ki upamo, čakajo  !!!!

Pozdravljena
tudi jaz zelo dobro vem kako se počutiš.Tudi sama sem na prvega otroka čakala skoraj 6 let in ko se je to končno zgodilo,se je zgodilo nepričakovano.Sedaj ko je najtežje obdobje v mojem življenju za mano,si z novim partnerejm na vso moč želiva male štručke,vendar ni in ni tistega magičnega .Ko zagledam prijateljice in mimoidoče s svojimi dojenčki se počutim kot da bi mi nekdo rezal v srce.Včasih se zaradi tega zjočem kot majhen otrok,potiho in naskrivaj.Vem,da se lahko tolažim s tem da že imam 3.letno deklico vendar me vseeno tgra znotraj,ko pomislim,da bi dala vse za majhno bitjece ki bi bilo res nekaj najlepšega kar lahko ustvari prava ljubezen s pravim partnerjem.Ne smeš obupati in se moraš boriti naprej in poskušati razmišlati pozitivno.Veliko nas je ki ti stojimo ob strani in ti želimo vse najboljše.