Danes sem bila na obisku pri kolegici ki ima sina starega 6m, no sicer to opažam že neki časa vendar ker sem sama v pričakovanju me zanima ali večina mamic tudi tako dela...
'Zmotilo' me je predvsem to, da je vse kar se tiče otroka primerjano s sosedovim,bratrančevim otrokom.
''Naš že sedi, sosedova pa slabše, naš pije že s kozarca sosedovi ga pa nočejo dat....''
in me je kr mal dvignilo, ker mi je šlo predvsem na ž. to povzdigovanje otroka in seveda sebe kot 'najboljšo' mamo..grrrr......

A je to normalno za mamico da opazuje druge in potem vse primerja? oz. a bom to tud jst delala in o našem govorila da je fantastičen (čeprav si ne bom upala povedat kaj ni tako fantastično) ?
upam da ne

Vse mame govorimo o svojih otrocih, kako so fantastični in ne omenjamo, v čem niso fantastični.  Na svoj "izdelek" vendar moramo biti ponosne. Res pa ene zelo zelo pretiravajo v tem. Upam, da jaz ne. Težko rečem. Je zelo težko kritizirat sebe, lažje je druge.

Jaz sem od začetka primerjala, recimo v posvetovalnici ali pa če smo imele Mariborčanke srečanje...minilo me je, ker sem videla da je to čisto brezveze vsak otrok je zgodba zase in vse mamice mislijo da v vsem delajo prav oz. po svojih najboljših močeh.

Če pa boš ti takšna, boš pa videla.

_____________________________

Če želimo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo.

Ja itak da primerjaš, ampak v mejah normale in skozi en normalen pogovor. Poveš, kaj tvoj naredi, dela, je... in druga pove, da njen pa to tako naredi...
Mene tudi moti tisto primerjanje "moj pa tako naredi, kako pa tvoj?" in to za vsako stvar.

Ja, to kar nekako podzavestno počneš.

Tudi me s kolegico, ko greva s tamalima na sprehod, malo primerjamo. Sva pa ugotovile, da ni bistvenih razlik. 
Včasih je dobro malo primerjat in kaj spraševat, da vidiš, kako sploh napreduje. Jaz kolegico rada kaj "zaslišujem", ker je to njen četrti otrok, moj pa prvi......je že bolj vdelana

Se pa itak vsaka malo pohvali....brez tega pa tud ne gre. Sej se boš tud ti mal hvalila, ker boš ponosna, vesela, .... kot vsaka mama. Pa veliko lepih trenutkov ti želim!

se strinjam z Najo

_____________________________

Kaja, 9.1.2002
Leja, 2.8.2008

To se nikoli ne neha. Kasneje se primerja srednje šole, pa faxe, partnerje, vnuke......Ni konec.

jaz tega nisem počela in še vedno ne... pač eni prej eni kasnej, važno, da je v mejah normale......

npr...naši nisem dajala piti iz kozarčka, ker sem vedela da bo vse poflackano in sem počakala do 20m... kozarček je primla in pila iz njega kot da to počne že od nekdaj....

_____________________________

polona 5.4.2007, 55 cm 3900 g
vili 19.10.2008, 57 cm, 3910 g

bila bi neustavljiva, če bi lahko začela....

Na začetku sem primerjala, pa sem kaj kmalu ugotovila da je to čista bedarija. Otroci so si tako različni po razvoju, da primerjave nimajo smisla. Če je s tvojim otrokom razvojno kaj narobe, ti bo že P povedala in ne soseda, katere mali Einstein je pri že 6m tekel maraton.

Sem pa tudi sama že razmišljala, kaj bo s temi malimi Einsteini, ko pridejo enkrat v šolo, pa bodo morda imeli težave pri učenju ali pa bodo kako drugače "razočarali" ponosne starše.

Sama vidim, da je otroka potrebno sprejemati takega kot je, ga imeti rad takega kot je, brez nepotrebnih utvar in pretiravanj. Spodbujam ga, ampak do take mere, da ga ne silim v nekaj za kar še ni pripravljen ali v nekaj česar (še) ne zmore, ker ne vidim v tem nobene koristi zanj.

Ne razumem pa vseh teh primerjanj, pretiravanja, hvaljenja in predvsem forsiranja otoka. Kot, da se starši ne bi mogli sprijazniti, da imajo navadnega otroka in ne nekega genija in čudodelca. Ali naj ne bi bila na prvem mestu skrb za otroka in njegov dobrobit, ne pa zavist sosede? Saj otrok vendar ni avto.

Kaj potem, če naš že pije iz skodelice vaš pa ne in če vaš že reče mrmrnjav naš pa ne... Jaz osebno si želim srečnega in zdravega otroka, vse ostalo je manj pomembno.

Meni je najbolj v spominu ostala tista reklama ''...ko sosedovi obmolknejo...''.

Primerjamo pa vsi. Namerno ali pa nenamerno. Eni bolj, drugi manj.

< Sporočilo je popravil gajka -- 27.1.2009 14:07:04 >

Se mi zdi, da ne bi mogla bolje opisati svojega mnenja, kot je to storila Amam. Sedaj, ko so naši otroci še dojenčki, tega pritiska še ne čutijo, kaj pa bo kasneje? Ko bodo razumeli, kaj pomeni naš pa že... Meni na živce stopi moja tašča, ko se gre npr. sosedi hvalit - naša pa tako lepo napreduje. Jaz pa vem, da je njen napredek ravno tak, kot mora biti, torej povprečen. Pa je zaradi tega nimam nič manj ali noč bolj rada. Sprejemam jo tako, kakršna je. Samostojna oseba, ki se razvija pred mojimi očmi v takem tempu, kot njej odgovarja.

_____________________________

Naj sreča ne premami te v prevzetnost in nesreča ne poniža v sužnja.
Ostani to, kar si, kot zlato v plamenih ohrani svoj ponosni jaz!
(Evripid)

[/quote] 

drugi pa sam tko, brez zavisti, za info. (recimo kolko kil ima).
[/quote]

Tako primerjanje, oz. pogovarjanje o otrocih, pa se mi zdi čisto normalno. To tudi jaz delam.