Zadnje case ugotavljam sledece...kamorkoli grem,ze tako moram it tko,da me tamal ne vidi,ampak ko zacuti,da me dejanko ni,zacne tko kricat,da ga noben ne more pomorit. Ce sem kje v blizini,ni panike,ampak ce se kam odpeljem je takoj hudo. Vcasih grem zvecer,ko ga dam spat malo na lepse...ampak se je zgodilo,da me je babi vsa panicna klicala,da tamal neumorno krici in to do te meje,da zacne bruhat...se je kateri ze to zgodilo in kako ukrepat?

hvala in lp

Ja ubogi Maj no, ja kako pomagat, kaj pa vem a tud če se ga zamoti se dere ko :hudicek: No pri nas hvala bogu teh problemov ni, upam da čim prej porihtate . Ja sej vem nisem dala nobenga uporabnega nasveta a držimo pesti:bravo::bravo:

Uf, ti boš imela še pestro. Ne, pri nas tega ni bilo. Po mkje je najboljše, če prav načrtno čez dan večkrat kam "izgineš", ko pa začne jokati, se pa takoj pokažeš. Nam so tako rekli na uvajanju v vrtcu, da je to dobro v smislu, da otroku pride v podzavest, da čeprav te ne vidi, si vseeno ob njem. To sem pozneje tudi brala v reviji. Kaj pa vem, mogoče imajo pa še celo prav.

Našemu mulčku smo vedno povedali, da bo nekdo odšel tja pa tja in da se hitro vrne. Čas pa smo postopoma podaljševali. Ne spomnim se kje sem pobrala ta nasvet, ampak odsvetovali so, da odideš "na črno".
Nikjer pa seveda ne piše, da velja za vse naše miške enak pristop.
Veliko uspeha!

Bogi Majček tako pogreša mamico. No, pri nas se pa ravno tvoj sistem obnese. Vsaj večinoma. Če jo nekdo zamoti, da se jaz izmuznem sploh ne opazi, da me ni več. Če ji rečem, da bom šla v službo pa dobim stokavega klopa in potem mi vzame vsaj 15 minut, da lahko grem.

No, poskušam, če le imam čas uvjat tudi ta pristop, ker je bolj enostavno, pa je včasih tako užaljena ko rečem da grem, da mi noče niti pomahat.

Ja, čez dan je pomembno, da se od otroka posloviš in mu poveš, da prideš nazaj. To je zelo pomembno.

Ponoči pa :zmeden2: Ne vem, nisem imela nikoli problemov, oz. se je zgodilo 2x do danes, da obeh ni bilo doma, mali pa je tačas spal.

Ja, samo tak mahjhen tega še ne razume, če mu razložiš. Ne razume, da boš prišel nazaj. Ko enkrat začne jokati, ko vidi, da greš, ni šans, da bi ga prepričal, da je vse v redu. Vsaj pri nas je bilo tako.

Čeprav ne razume...poveš svoje, daš lubčka, pa greš Druge ni. Cincanje pa to, odpade. Saj se slej ko prej pomiri in navadi, da mama pride vedno nazaj.

Hm vem da ne spada sem, pa vseeno.. :ups:

Čisto pdb situacija se zdej dogaja pr mojmu kužiju. Če se potuhnem in grem vn brez njega tko da me ne opazi, cvili in laja in tuli, dokler ne pridm nazaj.. Če pa ga objamem, pobožam in polubčkam in mu rečem da mora bit pridn, pa se uleže v košaro in ga sploh ni več slišat.;)

Punce ne mi zamert, pač nimam svojga otročka še.. ampak
sej je kuži tud skor tko k dojenčk a ne???:ups::ups::ups:

Od kolegice mala je od začetka v vrtcu tako jokala za mamo, da je bruhala. Mislim, da je to 'normalno' pri otrocih, ki so bolj občutljivi, čustveni.

Drugače pa sem tudi jaz brala o teh vajah skrivanja in prikazovanja. Ko sta doma, greš v drug prostor, pa prideš takoj nazaj. Potem pa spet greš in dalj časa ostaneš, ampak bistvo je pa, da se vedno vrneš k njemu. Tako naj bi se otrok naučil, da boš vedno prišla nazaj. Tako piše v moji knjigi, če bo ratalo pa javi.

Zame ne, kurent :zmeden2:

Sori no.. sej nism nč hudga misnla. Men je to kot dojenčk, pokaže ista čustva in isto je treba za njega skrbet.. Mah sej se ne bom več oglašala. Sam sm se glih spounla k sm tole brala..:(

SE GLOBOKO IN ISKRENO OPRAVIČUJEM, KER KVARIM TEMO
IN PRIMERJAM MEJHNGA KUŽKA Z VAŠIMI OTROCI.:rozica:

TUDI KUŽKI SO DOJENČKI!!!!!!!!!!!!!!!!

Ja, sam ne človeški.

Ja, baguska, mali kužek je ravno tako nebogljeno bitje, ki rabi toplino in ljubezen.