Danes sem prvič v bolniški za mojega otroka. In to po celih sedmih delovnih dneh. Saj ne, da se sekiram za službo, to sploh ne, ker vem, da bodo (so) vse naredili tako, kot je ok (in tudi tega se zavedam, da nihče ni nenadomestljiv), ampak vseeno... tako žalostna sem. Mali je siten, revček, ko pa ga vse boli.

Razmišljam, da bi šla malo ven, pa se bojim, da bi me slučajno kdo videl, pa potem kaj rekel v službi - ja, sem ni mogla prit, doma je pa lahko okol hodla. Saj veste, kakšni so jeziki. Čeprav se zdaj gre za mojega otroka in ne zame.

A ve hodite ven, kadar ste v bolniški za otroka?

Hmmm....ja okoli bloka kar malce pokukaj....Al pa pridi k meni, tu te nihče ne pozna (verjetno).

Po moje ni problema, sej si v bolniški zato, da čuvaš otroka, ker ga drugam ne moreš dat. Popoldan pa imaš doma moža, ki tudi popazi na otroka.

A potem tudi jaz ne bi smela na svojo teraso (torej ven) če bi bila doma?

Zakaj pa ne, kot je rekla Nina, popoldan, ko je mož doma, da ga malo popazi.