Sinčka bom novembra prvič peljala v vrtec, doslej je imel varuško. Imam kar neke pomisleke o tem, kako to najboljše izpeljati, da se mu ne bo zamerilo... Kako ste druge to izpeljale?

Nameravam narediti tako, da bom prvi dan ves čas z njim (nekaj ur, recimo do spanja), nato pa bi ga puščala vsak dan malo več samega tam.  Najprej dve, nato tri ure itd. Uvajala bi se samo en teden, nato pa bi hodil od osmih do treh. Sin pa ni vajen drugih otrok, doslej je bil pri varuški sam, občasno skupaj z eno mlajšo deklico, ki jo je opazil samo, če je jokala. Drugače sta se igrala bolj vsak zase. 

Ali sprejmejo družbo drugih otrok in se navadijo, da morajo stvari deliti, se tudi kdaj postaviti zase...?

Kakšne izkušnje imate druge?

_____________________________

Če smrdiš po opicah, še nisi Tarzan.

nas je prvi teden samo jokal, nic pil nic jedel
tam smo ga puscali do spanja
drugi teden, ko se je malo umiril in zacel celo jesti, smo zaceli s spanjem
danes, mesec dni kasneje, je nad vrtec cisto navdusen, ne joka vec, je in spi normalno
samo tolko se potrudim, da ga dvigujem vsaj ob pol 4....ker je ze takrat med zadnjimi....

Moje mnenje je takšno: nič se veliko ne obremenjuj, čimbolj zaupaj vzgojiteljicam, iz lastnih izkušenj ti povem, da zadevo obvladajo. Pričakuješ lahko, da bo imel nekaj dni krizo, ker jo ima vsak. Veliko mu boš pomagala, če mu boš že zdaj govorila, kako je v vrtcu fajn, koliko igračk, veliko otrok, skratka, samo lepe stvari o vrcu. Imaš to srečo, da nisi začela s septembrom, ker takrat je veliko novincev in vsi jokajo, in je zadeva nekoliko neobvladljiva. Zdaj, ko so drugi že uvedeni, se bodo vzgojiteljice lahko več posvečale tvojemu in bo zadeva bistveno lažja. No, moja punca je tudi edinka in je krasno sprejela vrtec, je pa res, da je bila bolana že pred začetkom septembra, zato sva začeli šele drugi teden v sept., ampak samo za 2 dni, ker je potem spet zbolela. Tista 2 dneva sta bila vsaj zame katastrofalna, saj so jokali vsi povprek. Potem je bila zaradi bolezni 2 tedna doma in ko sva prišli ponovno, je bila situacija čisto drugačna. Nihče več ni jokal, moja je zajokala samo trikrat ko sva se poslovili, četrtič pa je že z veseljem zakorakala v igralnico in od takrat naprej hodi rada, tudi tam spi, naučila se je že kar nekaj pesmic in zdaj lepo sama je, kar ji prej sploh ni bilo v interesu.

Skratka ničesar se ne boj, če otrok začuti, da imaš ti stisko, jo bo imel on tudi, če boš mu pa pokazala, da zaupaš vrtcu, ga bo lažje sprejel. Pa srečno!

Oj.

Jaz pa ti svetujem nasprotno. Le sekiraj se glede tega, kako bo otrok preživel svoje prve dni v vrtcu. In če vzgojiteljice pravijo, da je povsem ok, da otrok joka prve 14 dni, ne nasedaj. To niso strokovne ugotovitve, pač pa se gre le po liniji najmanjšega napora. Ker to, da otrok joka ni niti "normalno" (oz. je normalno, če smatramo, da je normalno pustiti otroka v njem neznanem okolju, kjer čuti le strah in paniko in nič drugega), niti potrebno in ni niti najmanj dobro za njegov psihični razvoj. Če mi lahko kdo ugovarja s strokovnimi argumetni, ki bi potrjevali nasprotno, bom pa zelo vesela.

Zato, če imaš le možnost, spremljal svojega otročka v vrtcu toliko časa, kolikor časa bo potreboval. In ne ga puščati samega, pa čeprav le za pol ure! Ker bo v tem ravno toliko škode kot če ga pustiš za eno uro... Prve nekaj dni bodi ob njem ves čas vrtca, le tako bo imal priložnost in bo pravzaprav lahko (ker ne bo jokal in bil v največji stiski svojega življenja!) spoznaval prostor, vzgojiteljice in druge otroke. Ko pa bo po parih dneh videl, da mu je tam fajn, da je lepo, da se igrajo, da dobi za jest, da je zabavno in se bo sam od sebe oddaljeval od tebe ("se ne bo zmenil zate"), pa lahko greš in ga pustiš tam samega za nekaj ur. Pa še to prve dni poskusi brez spanja.

Ne vem, kako si s časom (in koliko je otrok star), a če lahko, si vzemi 14 dni. V tem času bo otrok osvojil vse kar mora in ga boš potem tudi z lažjim srcem puščala v vrtcu. Ker ta jutranji jok, po kakem tednu ali dveh uvajanja je nekaj povsem drugega (ker se potolaži po enih 5 minutah zaziher) kot tisti jok, ki ga otrok kaže, če ga kar na začetku pustimo tam (ko se jok ne potolaži niti po pol ure oz. zgleda stvar tako, da otroci vsak v svojem kotu hlipajo in so čist bogi...).

Verjemi. Jaz sem naredila to napako, zaupala vzgojiteljicam, da že vedo kaj delajo (po 2 urah uvajanja so me napotile ven), pa je otrok tako jokal - tudi po dve uri skupaj, da sem mislila, da me bo konec, ko sem jo tiste tri dni zunaj poslušala. Otrok je seveda po tej izkušnje, samo da slišal besedo vrtec padel v neutolažljiv jok, mislim, grozno, nest sem ga mogla noter, odtrgali so me njega... Kaj hujšega še ne. In sem imela nato zadosti in sem se šla skregat z upravo, da so mi dovolili biti pri njej nekaj dni in v tistem tednu, se je tolk popravilo, da smo jo potem lahko pustili tudi cel dan.

Zato si zapomni: če otroka pustiš tam, bo v stiski. Jokal bo, ker ga bo strah in ne bo vedel, zakaj je v situaciji, kjer ne ve ničesar, kje so starši, ki so bili vedno ob njem, zakaj so ga zapustili. To je nekaj najbolj grozovitega na svetu zanj.

Zato je bolje, če imaš le en teden, da si tisti teden cel ob njem (po uro ali dve), da takrat ne doživlja negativnih občutkov in bo potem drug teden precej lažje, kot pa če ga boš že 2 dan pustila tam eno uro samega, 3 dan dve uri, itd. To nič ne pomaga. Podalješevanje ur je samo podaljševanje njegove agonije. Sicer bo sčasoma res nehal jokat, ampak ne zato, ker se bo navadil, le vdal se bo v usodo. In ne vem, če je to res najbolje kar lahko naredimo za naše otroke. Da jih prepustimo situciji, ki ji niso niti približno dorasli...

Pomaga le to, da se otrok spozna z vsemi stvarmi in jih bo potem tudi lažje dojemal in sprejemal. MIsli nanj, ne na druge. In ne se dat.

Držim pesti.

Roberta... Zelo lepo. Se strinjam s teboj.


Otroka pusti samega tam, ko bo ŽE spoznal okolje, vzgojiteljice in otročke, ne prej. Tudi nam samim ni fajn, če se znajdemo v krogu nam neznanih ljudi, imamo tremo pred javnim nastopanjem,.... Pa še in še je takih stvari.
Za otroka pa sploh, ker še ne ve, kaj vrtec sploh pomeni, ker se boji, da je ostal sam, brez mamice in očka.
Zato le bodi z njim vsaj toliko časa, da bo spoznal okolje. Ne delat nič na silo in TI najbolje poznaš svojega otroka, ne pa vzgojiteljica.

Upam, da boste čimprej uvedli otročka in da bo z veseljem hodil v vrtec.


_____________________________

BRAVO,BRAVO ROBERTA

je popolnoma odvisno od posameznega otroka in od vzgojiteljic. jaz sem jo že drugi dan pustila samo za dobro uro, pa ni bilo nobenih težav (je pač tudi tak karakter, da se rada igra z drugimi in jo je zelo zanimalo novo okolje, z mano se ni preveč ukvarjala). vzgojiteljice imajo glede uvajanja svojo prakso, ki pa ne ustreza nujno vsem otrokom.  naša vzgojiteljica je rekla, da je zelo pomembno, da otrok čimprej pridobi ta občutek, da mama gre IN pride. ne glede na to, kako se otrok v vrtcu počuti, mu je lepo ali pa joče, mama vedno pride, vedno ob približno istem času (npr. ko se zbudi in poje). da pridobi to rutino, ta občutek.

sama presodi glede na značaj in potrebe otroka. če je bolj sramežljiv in se težje navaja na spremembe, vsekakor zagrabi Robertino varianto, ampak mogoče vseeno odhajaj vmes ven, kaj pa vem.

bi ti pa toplo svetovala, da tudi doma začneš vpeljevati čimbolj podoben ritem, kot je v vrtcu (npr. ob 7h vstajanje, flaška, blabla, zajtrk ob približno tisti uri, kot je v vrtcu in ostali obroki tudi, pa tudi spanje). tako je otroku še lažje (mi smo imeli kar nekaj težav s tem ritmom in ga še vedno nismo čisto vpeljali).

ne obremenjuj se in zaupaj vzgojiteljicam. z optimizmom gre vse lažje kot za s skrbjo in nezaupanjem!


_____________________________

na roditeljskem sestanku: "kaj ste pripravljeni narediti za svoje otroke?"
starši: "vse!"
predavatelj: "in kaj bodo potem oni počeli?"

odvisno je od otroka. jaz sem z našo ta malo (15 mesecev) prvi dan bila tam 2 uri, pa me niti pogledala ni, ampak je raziskovala igralnico. vzgojiteljica me je vprašala, če bi jo drugi dan že malo pustila tam samo. in sem jo, pa prav nič ni jokala, tretji dan je ostala tam že 4 ure sama. predolgo uvajanje tudi ni dobro, ker potem otrok misli, da boš cel čas z njim v vrtcu.

Lepo napisano, hvala za odgovore!

Če razmišljam, sva se tudi na varuško navajala tako, da se je gospa najprej hodila k nama domov igrat (je bil bolan) in ji je na ta način začel zelo zaupat. Komaj po kakšnem tednu, ko jo je sprejel doma med svojimi igračami, je šel k njej, v njeno hišo. In takrat res ni bilo nobenega problema.

Torej bom znova naredila približno tako, da mu bo kar najbolj prijazno....

Lep pozdrav!

_____________________________

Če smrdiš po opicah, še nisi Tarzan.

pa še to bi dodala (pa na žalost niso strokovni argumenti, ker nimam dovolj pedagoškega znanja za to ): normalno je, da otrok joče v novem okolju, ker s tem izraža svoj strah in neprijetne občutke, ko se sam v tem znajde. in če joče prve 14 dni, je to normalno. in če joče prvih nekaj mesecev, je to normalno. in če joče 3 min, je to normalno - se pravi, da je popolnoma odvisno od otroka. to je njegova normalna reakcija na novo okolje. in jaz mislim, da je to dobro za njegov psihični razvoj, ker se mora počasi naučiti, da ne bo vedno ob njem mame, ki ga bo držala za roko, da ne bo vedno ob njem nekega varstva in da mora tudi sam kdaj zase znat poskrbet (npr. da ne pade, da znajo tudi drugi poskrbeti, da se on dobro počuti).
nekateri otroci ne zaznajo strahu in panike v neznanem okolju in ji stvari zanimajo, so bolj radovedni in mogoče niti ne opazijo (nimajo časa opaziti), da so sami. jih zanimajo igrače, raziskujejo predale ipd. in jim ni nič hudega. odvisno tudi od prilagodljivosti otroka.


_____________________________

na roditeljskem sestanku: "kaj ste pripravljeni narediti za svoje otroke?"
starši: "vse!"
predavatelj: "in kaj bodo potem oni počeli?"

Načeloma se jaz popolnoma strinjam z Roberto, mogoče sem imela jaz srečo, da je hčera zelo dobro sprejela vrtec. Uvajale smo se takole: prvi dan sva bile skupaj uro in pol,in ker je punca želela ostat, ker ji je bilo všeč, sem jo za pol ure pustila tam. Drugi dan sem bila z njo pol ure in ob 11. sem prišla po njo, tretji dan sem bila z njo 15 minut in je bila tam do kosila, četrti dan sva se poslovili pred igralnico (prvič z malo solzicami) in je tam že spala. Res pa je, da je stara dve leti in da že zelo dobro razume, da grem jaz v službo in pridem po njo. Ob mojem odhodu je jokala trikrat in se že v tistem momentu, ko sem odšla umirila - to mi je povedala sodelavka, ki je svojega sina pripeljala v vrtec minuto za menoj.

Je pa res, da te vzgojiteljice zelo na hitro odslovijo in želijo čim krajše uvajanje. V naši skupini se noben ni uvajal več kot en teden. Sama sem pa opazila, da sem nekatere otroke svojo prisotnostjo vznemirila (ker smo začeli z vrtcem kasneje)- predvsem tiste najmanjše. Takoj, ko sem stopila v igralnico, so začeli jokat, čeprav pred tem niso. Mogoče zato vztrajajo pri čim krajšem uvajanju, ker starši s svojo prisotnostjo motimo njihov delovni proces. Moram jim pa priznat, da se pa maksimalno trudijo jokajoče otroke pomirit, jih cartajo, jim pojejo pesmice, se z njimi ukvarjajo... nekaj dni traja kriza in potem otročki spoznajo, da jim tam ni hudega, po dveh tednih lahko rečem, da noben otrok ni več jokal, razen enga fantka, ki joka že cel mesec. Najbrž se mu je kaj zamerilo...

Tudi meni je bilo sproti hudo, da je bilo uvajanje tako kratko, ampak na koncu se je izkazalo, da gre. Sigurno otročki doživljajo krizo, sploh tisti manjši, ki še ne razumejo toliko. Je pa težko vztrajat pri svojem in siliti daljše uvajanje, ker ne vem če se je dobro vzgojiteljicam zamerit, kajti posledice nosi otrok, ki pa enkrat pristane v njenih rokah. 

Mislim da se je treba prilagoditi tako otroku, kot sistemu v vrtcu in najti neko srednjo pot. Vsak otrok ob vstopu v novo okolje doživlja krizo, hkrati jo doživljamo tudi mamice. Ampak enkrat mora tudi otrok spoznati, da je na svetu še kaj drugega kot topel domek in mamica, da obstajajo krivice, da se mora za svoj položaj boriti.

Seveda je normalno, da otrok joka, ni pa normalno, da ga pelješ v vrtec in greš že pri dan. Ker otroku pač še ne moreš razložit kako in kaj, oziroma on tega ne bi razumel. Je pa seveda šok zanj, če si bil prej z njim celo leto, da ga sedaj pelješ v vrtec in ga pustiš med samimi neznanimi ljudmi. Le komu bo zaupal? Otrok se mora lepo navadit, nič s silo.
Je pa seveda odvisno od otroka do otroka, kako to sprejme. Poslušati je potrebno njega in ga razumeti.


_____________________________

Jaz pa sem mnenja...
vsi si želimo, da naši otroci ne bi jokali, da bi bili vedno veseli, zdravi itd. itd. vendar moramo biti tudi realni.
Sedaj, če imaš ti čas, potem lepo uvajaj svojega otročka, vendar ob tem pomisli tudi na ostale, ki so v vrtcu in nimajo več svojih mamic ob sebi.
Potem pa še to, otrok joka tudi doma- zakaj pa drugje na enkrat nastane panika?!
Pa še najbolj pomembno: svet je vedno bolj krut, ne rečem, da otroka muči ali kaj podobnega, temveč lažje se bo postopoma navadil na to krutost, kot pa potem na enkrat. Ali mislite mamice, ki mislite, da vaši otroci pač ne smejo jokati, celo življenje otroke za rokice držat?!
Pa prosim brez nekega pretiranega napadanje, to je moje mnenje, ki ga morda nisem natančno zajela v besede, vendar upam, da boste vedele v kakšno smer razmišljam....

LP

_____________________________

Irgendwie, irgendwann, irgendwo...

Timon ti si moj sonček!!!

Digi, razlika je ali otrok joka, ker mu je drugi vzel igračo, ali joka, ker ga je drug udaril, ali joka, ker je padel, ...otroci jočejo in bodo jokali. Drugo pa je, če otroka kar naenkrat pustiš med neznanimi ljudmi, da se bo navadil...Prej pa je bil eno leto vsak dan z mamico.
Še sami se težko navadimo na selitve in druge zadeve, od dvoletnega otroka pa vsak pričakuje, da se bo že moral navadit... Seveda se bo, ampak na njemu primeren način. Veliko škode lahko narediš, če ga v nekaj siliš, sploh, ker dobi kak strah, se mu kaj zameri, zgubi zaupanje, ....




_____________________________

pety saj se strinjam, vendar ene mame delajo okrog tega joka preveliko paniko. Moj se je recimo pri 6 mesecih jokal pri svojem očetu- kaj to pomeni, da bo imel travme?! Pa itak, da ne pustiš otroka prvi dan tam že cel dan ali pa tudi, ampak ne greš kar tja, ga porineš vzgojiteljici v roke in greš, valda ga malo že spoznavaš z drugimi ljudmi tid. in potem komaj greš.... in otrok slej ko prej ugotovi, da mami pride spet ponj....

_____________________________

Irgendwie, irgendwann, irgendwo...

Timon ti si moj sonček!!!

O ja, pa res, potem bi jaz morala kampirati v vrtcu od septembra do decembra

Točno to imam jaz v mislih. Mi je ena povedala, da ni smela v igralnico niti prvi dan. Ta fantek še vedno joka, že od začetka septembra.

Seveda pa ne mislim to, da je potrebno tako dolgo spremljati otroka, da neha jokati, ampak vsaj toliko, da spozna okolje in ljudi.


_____________________________

seveda vsi otroci jokajo. vedno so in vedno bodo. vendar mislim, da je potrebno razlikovati, zakaj otrok joka. 1. ali joka doma oz. v njem znanem okolju ob njem znanih ljudeh zaradi trme, ker mu je nekdo vzel igračko, ker ne more dobiti čokolade, ker pade in se udari, itd.
2. ali joka zato, ker je v situaciji, ki je ne obvlada in ne ve kako bi v njej ravnal, ne pozna prostora, ne pozna ljudi, nima potrebne podpore in nima ob sebi ljudi, ki jim zaupa in mu običajno pomagajo.

če je prva, pač joka. ni panike. bo že nehal, ko ga bo minilo.
če je pa druga, pa je panika tako pri njem, kot bi morala biti tudi pri nas starših.

in ne to ne pomeni, da bomo svoje otroke večno držali za rokce in oni nas za naše krilo. gre pa zato, da otroka na čimbolj varen in prijazen način uvedemo v ta "zlobni svet". da bo vedel, da poleg "zlobe" obstaja tudi zavetje, ljubezen in varnost, ki mu bosta vedno na voljo. in če otroka damo v vrtec, otrok pa se v njem ne znajde in ga je tam strah, je to potem zanj "zlobni svet". in mislim, da je potem starš tista prva oseba, ki bi mu morala pomagati pri tem, da strah pred "zlobnim svetom" premaga, se mu zoperstavi in se v njem nekako znajde. vzgojiteljica tega ne more narediti, pa če je še tako dobra vzgojiteljica. to pa zato, ker je otroka tudi nje strah, ker je ne pozna... strah s strahom se pa žal ne da pregnati.

kampiranje od septembra do decembra pa... dajmo ne pretiravat. kot sem rekla, moj otrok še vedno zjutraj zajoka in ne delam drame iz tega, to pa zato, ker vem, da se bo potolazil po 5 minutah. torej se poslovim in grem. da bi ga pa že takoj na začetku puščala tam v joku več ur skupaj več tednov skupaj, pa si res ne predstavljam.

ne vem, bi vam pasalo, da se vas proti vaši volji vtakne nekam, kjer še nikoli niste bili in bi se vas pustilo tam za neznano časa? mislim, da bi bila totalna panika neizogibna. kako lahko potem pričakujemo več od naših 1-3 letnikov. mislim resno...  

roberta

Sem bolj na strani Digi, čeprav sem sama obrala Robertino varianto dolgega uvajanja. Dejstvo je, da majhni otroci (jasli) jočejo za staršem zaradi ločitvene stiske. Moj joče, če grem v trgovino in ostane sam z atjem. V vrtec se uvajama že 3 teden, zdaj sva že sicer na varianti, da se mi zdi da joče sam nad sabo, ker bi rad bil z mano ravno toliko kot bi bil rad z otroci v vrtcu. To izgleda tako, da z pridušenim jokom zjutraj steče k otrokom in igračam. Nato joče še 5 min in je o.k., teden nazaj je jokal že ko sem ga doma oblačila, ko sva se pripeljala pred vrtec je začel vreščat in kričečega sem izročila vzgojiteljici v naročje. Prvi teden pa je bilo vse o.k. dokler je bila nekje v bližini mamica, ko pa je mamica šla pa jok caa. 1 - 1,5 ure. Vendar vedno, ko sem prišla po njega pa ni več jokal, ampak se je lepo igral.

Dejstvo je, da se otroci morajo navaditi vrtca, igrač, otrok in najbolj pomembno vzgojiteljic, da jim zaupajo tako kot mami, da vejo, da se lahko pri njej potolažijo, da dobijo za pit, če so žejni in za jest če so lačni ter da jih uspava, če so zaspani. Naš je že takšen, da je dopoldne zaspan in dejansko sedaj ko mu je vzgojiteljica omogočila, da je zaspal je začel vrtec lažje sprejemat. Sama prisotnost starša v igralnici pa je po mojem nekoristna in stresna za druge otroke, ki so tam brez staršev. In kako naj zaupa otrok vzgojiteljici, če pa ima v bližini mamico, za katero ve da ga bo potolažila in razbrala njegove potrebe. Jaz hodim po otroka po kosilu in ker se še ne pusti nahraniti vzgojiteljici mu potem še jaz dam v usta nekaj žlic. In ko sem tam vsaj dva otroka vedno jočeta in začneta klicat mamico in to samo zaradi tega ker ima eden od otrok (moj ) zraven mamico.

V 4 tednu upam, da bo moj otrok že začel jesti, ker je na vrsti spanje. Namreč že skozi imamo z njim probleme pri hranjenju, je zelo neješč in dejansko sem jaz edina (tudi pri atju slabo je), ki ga lahko dovolj nahranim, da pa od 7 zjutraj pa do 15.30 ne bi nič je jedel oz. samo par žlic je pa malo kriza. Srečo imam da ga lahko tako dolgo uvajam, namreč sem trenutno brez službe in z novo zaposlitvijo  začnem šele novembra.

Mislim da sam vrtec še v nobenem ni pustil travme pa če je bil uvajan tako ali drugače. Tudi pediatrinja mi je rekla, ko je videla kako je navezan name, da ga ne bo konec če se bo jokal ker bi bil raje pri mamici kot pri kakšni drugi osebi in da če je nekaj potrebno kot je varstvo, pregled pri zdravniku je treba biti trden in mu nikakor zaščitniško ne klonit pred njegovim jokom.

Se nagibam k Robertini varianti, je pa res, da so otroci različni in da vsaka mama svojega otroka pozna najbolje.

Pri nas je praksa 14-dnevnega uvajanja v vrtcu. Prvi teden sem bila ves čas prisotna, čas bivanja sva postopoma podaljševali. V prvem tednu sem ven šla samo za kratek čas - na stranišče, telefonirat... Vedno sem svoji mali bučki (stara je 2 leti) povedala, da grem sedaj ven npr. telefonirat in da pridem hitro nazaj. Moja je pač taka, da ji je potrebno vse razložit, nikakor se ne bi dobro izšlo, če bi samo "zmaglila". Se je pa pri nekaterih ta praksa dobro obnesla, ko so se malce zamotili z igro, so se mamice odplazile ven. Pri naši to ne pali, v trenutku, ko vidi, da me ni in da ji npr. nisem povedala, kaj in kako, je vik in krik. Ko sem ji povedala, da grem ven in da pridem takoj nazaj, ni nič jokala.

Drugi teden sem izhode podaljšala - sem ji povedala, da grem v službo. Pri nas to najbolj pali, ker je že zelo zgodaj dojela, da morata očka in mamica pač v službo, seveda pa sem ji povedala, da pridem ponjo takoj po službi oz. ko bo kosilo. Prve dni drugega tedna uvajanja sem prišla že okoli 11. ure, s hodnika sem kukala noter in poslušala. Prvi dan, ko me dlje časa ni bilo, je bila živa groza. Me je vzgojiteljica hotela poklicati na mobilca, ker je tako neutolažljivo jokala in se nikakor ni pomirila. Potem pa je bilo dan za dnem lažje.

3. teden sva jo nekaj prvih dni peljali v vrtec skupaj z babi, ker sedaj je babi tista, ki Niko pelje v vrtec in jo po kosilu tudi pride iskat. Je bilo še kar nekaj joka tudi v tretjem tednu, vendar se je zelo hitro potolažila.

Sedaj je prihod in bivanje v vrtcu zelo uredu, brez joka. Zjutraj gre že sama v igralnico (prej smo jo vedno morali nesti), se takoj stisne k vzgojiteljici ali pa se kar šiba igrat. Vendar pa komaj čaka kosilo, ker ve, da po kosilu "pride babi".

Sedaj jo počasi pripravljamo, da bi prespala v vrtcu. Nekajkrat se je že povsem sama ulegla na ležalnik ali blazino in rekla "aja aja". Ko jo je vzgojiteljica vprašala, če bo Nika tudi tukaj ajala, je rekla "drugič".

Ne vidim nobene potrebe, da bi prehitevali čas. Ko bo pravi trenutek, bo sprejela tudi spanje v vrtcu.

Imamo pa to srečo, da imamo babi in dedija ter opcijo alternativnega varstva doma, tako da je vrtec pač izbira in ne nuja.

Če primerjam naše uvajanje v vrtec z nekaterimi Nikinimi vrstniki iz skupine, sploh eno punčko, ki je cele dneve v prvem tednu, ko sem bila prisotna, neutoloažljivo jokala (ampak res ves čas, brez prestanka, ni je potolažila niti njej tako ljuba duda), potem bi rekla, da je naše uvajanje minilo brez nekega hudega stresa za otroka. Saj določena mera stresa je vedno in nenazadnje je prav tako. Samo nihče me ne bo prepričal, da je npr. za tisto punčko, ki sem jo izpostavila, bilo dobro tako uvajanje in da ne pušča prav nobenih psihičnih posledic na tej mali dušici. Nak, v to me pa ne bo nihče prepričal. Pa ne obsojam staršev oz. mamic, da ne bo pomote, ker nekateri pač nimajo druge izbire in morajo otroka pač zelo hitro pustiti v vrtcu. Omenjena punčka je prišla že kmalu po 6. uri, ker mamica pač ni mogla drugače. Ampak meni se je srce trgalo, ko je tako neutolažljivo jokala, visela na kljuki vrat in hlipala "mami, mami" po cele ure in ure... nič ni hotela jesti, piti, ni se pustila previti, niti potolažiti. Res grozno.

Zato ponavljam: odvisno od otroka sicer, ampak če imaš možnost, sem jaz za mehko uvajanje. Razen seveda, če vidiš, da se otrok zamoti in odsotnost staršev dobro prenaša. Tudi taki so. In pri takih je seveda bolje, da čim prej odrežeš in prepustiš delo vzgojiteljicam.