Pretresena sem, ko sem pravkar prebrala še o enem, ki ni zmogel pritiska življenja.

Nesrečna vojakinja, včeraj spet vojak,... sicer doma iz odhoda iz psih. ustanove.


A bo končno jasno, da NIS(M)O vsi tako močni, da bi mirno prestali vse življenske pritiske in izzive, ki ga kliče družba.

Naj se končno spregovori o tem! Naj se družbo seznani, kako prepoznat težave, kako pomagat na pravi način, kam usmerit, kako prisluhnat človeku,..!!!

In potem komentira vojaška psihologinja, da je vsak zase odgovoren za svoje psihično stanje  Seveda, a roke v ogenj ne moreš še zase ne dati, da boš trden kot jeklo ne glede na različne situacije,...  

Sožalje vsem svojcem!

Hodite odprtih oči, poskusite pomagati vsaj enemu, četudi potrebuje le 5 minut za pogovor ob kavici!!! Vzamimo si čas!!!

_____________________________

malo igrivosti in veliko barv nam polepša dan... pa tudi če je samo firtuh... prijetno poletje


http://taja-tekstilneustvarjalnice.blogspot.com/

Sem pravkar prebrala članek, da si je življenje vzel še 30-letni Ptujčan... Groza kaj se dogaja

_____________________________

*** Vse kar počneš, počni z ljubeznijo ***

_____________________________

Ne želi drugim tistega,česar si tudi sam ne želiš,.....*

Ja res žalostno, sploh to, da je bil na bolniški, se vrnil v domače okolje od strokovne pomoči. Sedaj bi pa naj šel nazaj v službo.  Seveda. Zdravstveno stanje je bilo ocenjeno- dela zmožen. Kako iti nazaj v službo? Kako te bodo sprejeli sodelavci, nadrejeni, ..? Kako odditi na delo v vojsko?
Hude stvari, ki jih vsak ne prenese enostavno.  Pa je odšel tako mlad.....

Žalostno.....

Mi je pa nekoč ena doktorca rekla, da obravnavajo nekaj dni pred polno luno dosti več poskusov samomorov kot običajno.....

Vojska je huda stvar bila in vedno bo, tu so psihični pritiski veliki. Zdaj ko so piklicni vojaki, je pa tolk težje, sja večina mladih ne dobi službe ali noče na študij in je zaradi financ primorana vzeti to službo ali pa se jim zdi kul imeti puško in se naganjat po gmajni. Ja, tudi taki so in kot mladincem  je ta služba še zanimiva in v interesu, saj se mu dogaja, dobiva plačilo, je atraktivno, ampak s časoma ta evforija ugasne, zaslužki se lahko zmanjšajo, fizini in psihični napor pa se stopnjuje. Tisti ki gre v vojsko zaradi finac, je takoj zgubljen . Mislim, da človek mora biti rojen za vojaka, da lahko vse to prenaša, celo ko si enkrat ustvari družino

Meni se pa zdi, da smo slovenci take sorte folk, da ful veliko od sebe zahtevamo, pa še drug od drugega. Zraven je nacionalni šport si polena pod noge metat, pa drug drugega osirat, pa grdobije zganjat.... al pa rep med noge stisnit in počepnit pred vsako nasilnostjo, pogoltnit, se vdat... Sredi te godlje vsakdana se marsikdo zgubi. Če temu kar se dogaja po službah dodamo še marsikje nezavidljive vsakdnje razmere doma, v bližnji okolici, družbi, smo globoko tam, kjer sonce ne sije. To je en od razlogov za tako strašansko visoko stopnjo samomorov pri nas.
Ogromno ljudi se marsikak dan psihično zlomi, ap sploh ne vemo. Še več ljudi se vsakodnenvo živcira in nervira. Redkokdo se res zelo dobro znajde. Vsaj dolgoročno se mi že zdi tako. Ampak temu se reče lajf na zemlji. Veliko možnosti za res krasno nenaporno preživetje v bistvu ni. Tisti ki nas je delal, je mašinerijo mal narobe sprogramiral. V resnici fejst narobe. Tolk da skup stojimo. Naša ranljivost na vseh področjih je res neverjetno velika, pa tudi vedemo se kot bi imeli disfunkcije v sistemu. Praktično vsi po vrsti - tkao v fizičnem telesu, kot v razmišljanju. Samomor je eno od logičnih posledic tega. Enostavno je enkrat nekomu vsega preveč. Od koga pa naj bi pričakoval pomoč? Od države?   Ljudi na splošno? Ma ne vem no, ljudje ti obrnejo hrbet, čim se v nekem določenem času ne vedeš, kot zahtevajo. Če ne zmoreš iz začaranega kroga, te imajo polhn kufr in te zapustijo. Vsi po vrsti. Z najboljšimi prijatelji vred. NO ja, morda kakšen pa res vedno ostane, ampak najbrž se pa že vsakemu lahko zgodi, da v poplavi zgoraj naštetega kljub vsemu zgubi voljo do lajfa. Kaj ti pomaga en človek, dva, ki te hočeta mal ven zbezat? V tistem hipu po moje čisto nič. Kaj pa vem no.

Podpiram pa idejo, da spregovorimo o teži življenja kot taki, da smo prezahtevni do sebe in drugih. Podpiram. Prav bi bilo malo spustit kriterije. Ali še bolje - fejst ornk spustit kriterije.

Gina 

Podpis.

 Ljudje ti obrnejo hrbet, čim se v nekem določenem času ne vedeš, kot zahtevajo.
Stavek me je zadel in je na žalost zelo resničen.Povsod,vedno in v vseh starostnih obdobjih.
lp

_____________________________

Pleši na glasbo,ki jo slišiš.

Podpis pod Gino!
Samo kako to dopovedati delodajalcem?! Jaz osebno menim, da večina pritiska izhaja iz službe - kriteriji so vedno bolj nenormalni, več več se zahteva - v istem času in za enak denar - službo potem ves znerviran privlečeš še domov (jaz nisem tako sprogramirana, da bi jo kar odklopila, žal), deca tudi naspidirana po svoji strani, ker duh kapitalizma, tekmovalnosti, merjenja moči in 'boljšosti' je treba vzgajati od malega...

Tako da v kakem trenutku je gotovo samomor - čeprva težka! - komu najboljša izbira.... ČE bi ti ljudje znali počakati, da se jim vihar v duši poleže, da pride kakšna odrešilna roka...

Sem poznala fanta, ki je med vojaškim rokom služenja prišel čez vikend domov in se je obesil.