Saj ne vem, kam postaviti to vprašanje. Zdaj sem nekaj minut porabila, da sem se odločila, kam prilepiti ta post. Upam, da je tu OK.

Torej, tale post se nanaša predvsem na vse drugonosečke in tiste, ki delajo na drugem otročku. Zanima me, kako ste se odločile za drugega otroka?

Jaz sem vedno govorila, da bom imela 3. Pa se je potem zgodilo, da sem imela zelo hud porod in poporodno depresijo in takrat sem se zaklela, da nikoli več. Pa je tudi to minilo in po 11 mesecih sem začela razmišljati o drugem. Pa je prišlo do prepreke, moj mož si več ne želi otrok. On pravi, da je boljše samo eden, ker mu lahko nudi vse in se mu posveča, da včasih nima časa dovolj še zanj, kaj šele za dva. On sam je edinec, pa tako govori, pravi, da ni bil nikoli osamljen in si nikoli ni želel brata ali sestre. Ne vem no.... Ampak mislim, da njega bi še lahko prepričala. Trenutno je v fazi, ko ga daje slaba vest, ker ga res nikoli ni doma. Poleg celodnevne službe še namreč študira in če ni v službi, je v šoli, doma je večinoma le ob nedeljah, pa še takrat se spravi h kakemu privat delu, ker denarja vedno manjka. Pa jaz sem se navadila na tako življenje, me več ne moti. Ko je doma, pa on prevzame otroka in imam jaz malo fraj. Imam pa tudi mamo pri hiši in vedno veliko obiskov, tako da dolgčas mi nikoli ni.

Po drugi strani pa tudi mene obdajajo pomisleki. Včasih je z otrokom naporno, čeprav moram poudariti, da imam zlatega otročka v primerjavi z enimi. Ponoči spi celo noč že od 3. meseca dalje, je vse, kar mu ponudim, je ubogljiv, zelo družaben, nasmejan, nikoli tečen otrok, tako je zaenkrat.
Pa si včasih mislim, kako bi to izgledalo, če bi imela dva. Bi zmogla? Že zdaj zvečer kar padem tja, tako je naporno. Kako bi spali čez dan in kako ponoči? Toliko vprašanj, toliko pomislekov. Moram povedati tudi, da zelo hitro vzkipim in ga včasih tudi po rokici potapkam, če kaj že 100-tič prime pa mu rečem, da ne sme. In potem se vprašam, ali sem sploh sposobna imeti še enega otroka? Ali jih ve tudi kdaj po rokici mahnete? Ali je to narobe?

Drugega otroka si želim, da moj otrok ne bi bil sam, da bi imel družbo, da ne ostane sam na svetu, ko naju enkrat več ne bo. O tretjem več ne razmišljam, kot na začetku, dva pa bi imela.

Saj vem, vse je totalno zmedeno napisano, samo tako je žal tudi v moji glavi. Od vas bi rada samo to, ali je katera šla skozi take faze, preden se je odločila za drugega otroka ali ste vedele takoj, da ga boste imele in se zanj odločile. Niste imele nobenih pomislekov?

Pomagajte mi iz dileme, prosim.

Drugi otrok naredi družinico bolj pestro, igrivo, zanimivo. Finančno (vsaj prvo leto) ponavadi ni dosti večjega bremena. Je pa zelo fino zaradi igre in odnosov v družini.
otroci so sonce in življenje
Pogumno.

Jaz ti lahko samo povem, da jaz imam tudi večkrat podobne pomisleke. Pa si rečem, če vse zmorejo bom tudi jaz. Težko bo, ampak bo... Moje mnenje je, da raje enega za drugim kot velika razlika v letih.
Jaz sem rekla, če bo bo, če je vsoda takoj še enega bo. Kaj pa če čakam neko idealno razliko in se potem kaj zalomi, da ne zanosim takoj ali...
Čeprav ta drugi ni še na svetu, vem, da bo težko ampak lepo...

_____________________________

Everything will be OK in the end. If it`s not OK, it´s not the end yet.

Jaz se skoraj dve leti iz istih razlogov kot tvoj mož nisem odločila za drugega. Potem pa sem sprevidela, da je to, da je v družini več otrok, edina naravna stvar in da je za prvega NUJNO, da ne ostane en in edini.

Kaj pa vem ... jaz sem vedno govorila, dva ali nobenega. Se mi zdi, da danes ljudje vse preveč kompliciramo in razmišljamo. Vse preveč delamo iz nekih čisto naravnih stvari prave doktorske dizertacije, se obremenjujemo z znanstevnofantastičnimi vprašanji, kaj bo čez 10, 20, 30 let.   Za nič, ampak čisto nič pa nimamo nobene garancije. Pravzaprav ne moremo biti sigurni niti o tem, kaj se bo zgodilo čez eno uro, kajti v eni sami sekundi se nam lahko življenje postavi na glavo.

Več ali manj se vsi ukvarjamo s podobnimi vprašanji. Dandanes itak skoraj nihče ne more trditi, da ima dovolj denarja za enega, dva ali pet otrok. Nihče ne more z gotovostjo trditi, da ima 1000% službo, da ima tisti nujni čas zase in za svoje bližnje, da je povsem neobremenjen in večno nasmejan. Živimo pač ve nekem čudnem, umetno ustvarjenem času, ki nas duši in stiska ... in morda je v vsej tej groteski sodobnega časa res edino še rojevanje otrok tisto primarno in naravno, kar nam je ostalo, kot pravi Meta.

Midva pa se o tem se nisva imela priloznosti odlocati..

Prvi je pred desetimi leti prisel kot strela iz jasnega.. drugi pa pred enim letom, kot se vecja strela iz jasnega..

Ko sva imela prvega.. sva rekla.. ok.. bova nekoc pa se enega.. S tem sva se strinjala, da bova imela se enega.. ampak kdaj bova imela se enega pa se v 9tih letih nisva mogla uskladit.. no pol je pa kar on izbral namesto naju.. in.. zdaj sta dva..

 
Imam isti problem kot ti.
Jaz bi imela še enega, dragi pa noče. Čeprav pred porodom sva bila obratnega mnenja. Jaz sem hotela samo enega, on pa dva. Ker imam majhno možnost zanositve, sva se zmenila, da če bo ratalo bomo pač imeli. Sedaj vsak mesec upam. Prejšnji mesec mi je G rekel, da naj bi imela ss, kar ni nič neobičajnega.

_____________________________

Deily @ Nateja @ Natisa

27.4.2005- DAN, KO ME JE RAZVESELILA HČERKICA NATEJA
21.3.2010- DAN, KO JE NATEJA DOBILA SESTRICO NATISO

Pri nas je isto. Jaz bi imela še enega moj pa ni zato preveč navdušen.  Vprašala sem ga če bi imel prvo punčko ali bi imeli še enega enega.  Najprej je molčal nato pa pošteno priznal da ja.
Mogoče pa se bo tudi premislil vsaj močno upam.

jaz bi tud imela še enega, moj pa noče in sem kar precej nesrečna zaradi tega.

_____________________________

Letos pa bo!

Mene je pa prvi otrok dobesedno zdelal, tako,da rabim najmanj 5 let, da pridem k sebi...potem pa,ce srecam koga z dobro placo, se bom mogoce odlocila imet se kaksnega otroka....zakaj z dobro placo..nisem materialist, ampak vidim ze sedaj, pa malemu nic ne manjka, kaksni stroski so in kaksni se le bodo...zato bi rada otroku omogocla se kej druzga,kot hrano,cunje in igrace...tudi potovanja, dobro solanje in...no pa tud sebe ne zelim za nic prikrajsat...sem rada komot in rada uzivam :)

hmmmm kako sem se odločila za drugega....  ne vem, vedno sem govorila da bom imela več otrok - upam da 3 - in ko smo se tako zelo trudili za prvega škrata, je bilo nekako logično da bo še en škrat takoj ko bo mogoče... in očitno se bomo mogli zelo truditi še za drugo pikico.... Glede občutkov pa...vedno ko sem videla otročka, sem se raznežila, zelo sem pozorna na vsakega otroka ki gre mimo mene (vse opazim) in čutim  noro željo po dojenčku...
Se pa strinjam da v današnjih časih vse preveč kompliciramo......

lp

_____________________________

srečna

jaz bi tudi še enega, pa ta 'slabša' polovica še ni za, bi rad imel prej še hiško...pa ne vem, če nama bo to uspelo pred penzijo ...sicer imava že dva (ampak je prvega naredil brez mene )

Sploh ni bilo dileme, če si v začetku veze iskreno zaupaš in poveš kakšne želje pričakovanja imaš, če se partnerja tekom veze prilagajata drug drugemu, potem je ta odločitev skoraj en glas.
Je pa verjetno( ne vem še ) zelo lepo imeti večjo družino. Saj se vedno nekaj dogaja. Jaz sem bila edinka, in mi je bilo tako pusto vedno. Šele ko so prišli obiski z otroci, se mi je kaj dogajalo...zato nočem, da bi bila Tia edinka.