Zdaj ko sva mami in ati postala,
nebova vec okol ga srala,
nebova rabila budilke,
ker najina ADRIANA
krepila si bo glasilke!
Tako sem veselo oznanjala po SMS-ju svojim najblizjim o rojstvu najine pupike. Velika je bila 53 cm, težka pa 4600 gr.
Sem premisljevala a naj pisem svojo zgodbico ali ne. Pa jo bom vseeno. Naj zacnem s tem - kakosem si jaz predstavljala porod, zelela sem si hitr porod.. pod tem sem smatrala kake 5 ur najvec in beba bo tukaj - vedla sem da bo bolece in na to sem se nekako pripravljala. Vendar, na zalost sploh ni bilo tako.
Moji popadki so se zaceli 1 dan pred PDP. Zacelo me je bolet zjutraj okrog 8 ure na 15 minut - zvecer po 23 uri pa kar na 3 in 4 minute... Nekaj po eni uri ponoci, je moj :love: klical v porodnisnico a lahko prideva - pa so nam rekli da morajo popadki trajati do 60 minut... moji pa so bli dolgi tam nekje do 10 sekund. Mene pa bolelo.. Do zjutraj tistega vecera nisem mogla od bolecin lezat ampak sem presedela budna na kaucu. Ob 8 zjutraj smo sli kar v bolnico. Ko me je pregledala sem bila odprta 1 cm in pol - in me poslali domov. Jest vsa jezna.... Tekom dneva so popadki ponehali, zvecer pa ista zgodba... spet sem presedala noc na kaucu in gledanju na uru, kako pogosti so popadki in kako dolgo trajajo. Bolecine so bile neznosne, tako da sem se kar jokala... ob 6 zjutraj sem zbudila :love: in odsla sva v porodnisnico. Na sreco sem bila odprta 4 cm. U sem bla vesela.. to je blo pa ze na polovici sem mislila. Klisitrali so me, kar sploh nic ne boli... in potem sem pocasi sla v porodno sobo. V porodno sobo sem prisla okrog 10 ure. Na postelji sem lezala na pol leže, ker mi je tako nekako najbolj odgovarjalo. Nekaj časa sem tako ležala, potem mi je babica svetovala naj se sprehajam... po 13 uri mi je babica dala umetne popadke začela je z 100 ml.. vsako uro je podvojila... jest se pa še kar nisem odprla ura pa že 17 :( Med tem ko me je babica vsake toliko pregledovala a sem kaj odprta je ugotovila da se je :duda: pokakala in mi je dala neko cevko v splovilo skozi katero je pritekala notri cista voda, ven pa "umazana" voda od kakca" Nevem kako naj to lepse napisem. Poleg te cevke mi je dala v splovilo se eno spini podobno plasticno "iglo" debelejso.. ki jo je nekako porinila do otokove glave, tako da smo gledali utrip srca... Vse je kazalo z otrokom OK, kar me je veselilo. Torej odpirala se nisem nič, mene pa že kolki boleli od ležanja, nekako sem se vstala s posteleje in ko sem imela popadke jest sem mislila da mi bo "rit" razneslo, mislila sem, da bo bo bba prisla skozi rit - in seveda me je tiscalo tudi spredaj - in to je bil prvi korak k uspehu da sem se odprla za 8 cm. Popadki so me boleli, vendar niso bili močni kot bi morali biti. Ko je ob 18 uri babica spet prišla do mene je rekla, da mora z zdravnikom govorit, ker nimam dosti močnih popadkov in da bo verjetno treba narest Carsi rez... joj... cel dan muk da mi potem pove, da me bodo verjetno rezali, ker se nisem mogla odprt... Med tem se je izmena zamenala in prisla je nova babica... Me pregledala in mi svetovala naj se ulezem na bok in desno nogo sem imela privzdignjeno.... na veliko srečo sem se odprla dovolj potisnila parkrat in :duda: je končno prišla ob 20.33 uri. Imela sem 3 notranje in 3 zunanje šive. Moj dragi je bil nonstop z mano. Sploh si nepredstalvjam da nebi bil ob meni, dajal mi je za pit, mi govoril naj diham ob popadkih, me drzal za nogo, nevem zakaj mi je to pasalo da me drzi.. menjala sem pa stalno od besa svoje razpolozenje, vcasih me je vse to motilo in sem tudi klela.. nevem... bolelo me je. Ko so me zašili sem se hotela usesti na posteljo pa me je samo vrglo na hrbet.. :love: pravi da so mi se oci cisto obrnile in da sem bila totalno bleda,.... so mi sli merit pritisk in sem imela ta višji 60, nižji pa 30.... ker nisem jedla cel dan niti ko so se popadki začeli so mi dali hrano po zili. Ko so za tem merili pritisk je bil na 80 - 60. Smatrali so da je bilo utrujenost glavni vzrok moje omedlevice. Za tem sem se 3 krat omedlela. No skratka, potem so me okrog 1 ure zjutraj odpeljali z otrokom v sobo. Ko sem se zbudila zjutraj sem se hotela it stusirat, ker se takrat nisem po porodu. Komaj sem prisla do kopalnice, zacela sem se tusirat, meni se pa kri ulila, sploh se nisem mogla oprat, kar z brisačo sem se obrisala komaj se oblekla in komaj odšla do hodnika, ker sem sestri rekla, da mi se vrti v glavi, svoj glas sem slisala tako potiho in kot da sem gluha sem imela občutek.. so mi šli iskat potem posteljo in me nanjo naložili in odpeljali nazaj v sobo. Rekli so mi naj počivam. Tekom dneva pa pride druga babica in mi pravi da moram čim več špancirat. No ker so tako pametne kljub temu da sem govorila da mi ni dobro sem se šla sprehajat KOMAJ. Med sprehajanjem mi je vzela v kontrolo babica kri ... in se takoj nazaj do mene vrne in pravi, da bo se enkrat vzela kri, ker da je zelo slaba. No seveda, rezultat je bil tak, da je kri zelo zelo slaba in seveda izgubila sem jo veliko med porodom. Dobila sem 4 vrecke krvi v žilo... Po tem ko sem gledala to kri ki mi prihaja v moje telo sem rekla da bom postala aktivna dajalka krvi... ker nereče se zastojn da kri rešuje življenje.
Zdaj se počutim dobro, Adriana tudi, imamo probleme s spanjem in dojenjem, upam da bomo tudi to hitro uredili.
Vesela sem da je vse to za mano, in da imam končno svojo bebiko ob sebi. Zelo je luškana in zelo jo imava rada.
Moram pa pohvalit vse osebje v porodnišnici, ko sem rodila so me babica in sestra in babica iz prejšnje izmene ki še ni bila odšla čestitale in tako toplo objele. Lepo so skrbeli za nas ves čas bivanja v porodnišnici... počutila sem se kot doma. In seveda moj dragi si zasluži posebno pohvalo, za vso podporo ki mi jo je nudil tekom poroda. Hvala ljubi, in hvala Bogu, da je z nami vse OK.
:angel:
