Spet plonkam en lep članek iz časopisa (avtorica Damjana Šmid):
Rojstvo
Pokukajmo danes v ta čaroben dogodek, s katerim se lahko primerja le malokaj. Čigavo doživetje je pravzaprav to? Koga je bolj strah, mamo, ki rojeva ali otroka, ki se rojeva? Veliko lažje je roditi, če gledamo na rojstvo z očmi otroka. Dobro je, če se vsaj malo, majčkeno vživimo v tistega, ki se rojeva. V bitjece, ki prihaja in ne ve niti tega, kam prihaja, kaj šele zakaj prihaja. Ali ga bodo ljudje tam zunaj veseli, ali jim bo odveč? Mogoče mu pa sploh ni do tega, da bi se rodil. Varno je spravljen v topli, temni zibki, v kateri uživa popolno udobje. Vse okrog njega je narejeno posebej zanj, temperatura je ravno pravšnja, kožo ima prevlečeno s sirasto snovjo, prostor med njim in stenami maternice je napolnjen s plodovnico. Ni mu treba ne dihati, ne prebavljati. Skozi vso to tekočinsko okolje prihajajo do njega pridušeni gibi in glasovi. V tem mehkem zavetju mu je lepo. Tu je nedotaknjen in nedotakljiv pred zunanjim svetom. Če mu ne bi postajalo pretesno, bi mogoče še kar ostal. Zato gre na pot. Pot, po kateri bo otrok prišel iz maternice, ga bo vodila skozi tesen, a prožen prehod in prostora bo ravno toliko, kolikor bodo to dovoljevale medenične kosti njegove mame. Dovolj ga bo, vendar nič preveč. Začetka porodnih krčev sicer ni težko prepoznati, toda s še tako skrbno izbranimi besedami se ne da opisati tistega izrazito telesnega odziva, ki nas prevzame, ko se začne porodni proces. To je neverjetni občutek, ko telo popušča silam, ki jih ne moremo obvladovati. Otrokovega rojstva ne moremo zadržati. Zdaj ni več mogoče, da bi si za hip oddahnile, telefonirale prijateljici, počakale na zdravnika ali pa razmišljale, če bi sploh imele otroka … V resnici to ni naše doživetje, ampak otrokovo. Ne moremo vedeti, kako mišični krči, ki jih občutimo kot popadke, obračajo, iztiskajo in gnetejo otroka. Nihče ne ve, kaj občuti otrok. Ali ga boli? Ali ga je strah? Ko se maternični vrat do konca odpre, na otrokovi poti ni več zapor. Toda pot skozi ta, nekaj centimetrov dolg prehod je prav gotovo ena najtežjih poti v človekovem življenju. Ko se naposled prikažejo mokri laski, se lahko že veselimo, da bomo kmalu zagledali otroka in da bo njegovega potovanja v naš svet konec. Nakremženi obrazek nam razkriva, kolikšen napor je bil za to potreben. Zdaj otrok lebdi med njegovim in našim svetom in čaka … Popkovina še vedno vodi nazaj do posteljice, toda posteljica je svojo življenjsko vlogo že opravila. Treba bo zadihati s svojimi pljuči. Spoznati bo moral nove občutke, dražljaje, nov svet. Iz mehkega, toplega, tihega, temnega zavetja je prišel v svet svetlobe, glasov in materialov. Pred njim je ves svet in vse življenje. Dobrodošel čudež življenja, mali junak, otrok moj.
