Zadnje čase redno prebiram tale forum in teme, ki se razvrščajo v njem so mi iz dneva v dan težje, v bistvu žalostne.
Da ne bo pomote, vsi skupaj ustvarjamo tale forum in pišemo to in ono, vključno z mano.

Kaj nismo ljudje čudna bitja ? Radi bi imeli idealnega prijatelja in ko smo med srečnimi izbranci  ki ga najdejo, se ob tem sploh ne počutimo dobro, nasprotno, kar nekaj nas teži ob vsem tem.

Zanimivo se mi zdi tudi to, da izmed dveh milijonov kar nas je, se odločimo da nas bo na poroki fotografiral ravno bratranec, potem nas pa popolnoma iztiri, ko nas "skrita plahta" naplahta in ji ne upamo direktno v obraz povedat, da se nam zdi postavljena cena astronomsko visoka in da naj si jo s slikami vred zatakne v r...! Tisto, "ah saj bo že" ali kako že, se meni osebno zdi brezveze, ker kako bo že, če ne bo nikakor že. Stvar nam je vzela delček zdravja (jah, psihični napor ne)  in po vsej verjetnosti se bomo zamerili celi žlahti.
Grozno, res, pa vseeno tako brezveze.

Veliko pišemo tudi o tem, kako nam partnerji ob ravno nepravih trenutkih obrnejo hrbte, celo fizično obračunavajo z nami in nam grozijo da odhajajo,  ko so nas pa na začetku skupne poti tako zaljubljeno gledali in nas dvigovali med oblake. Kako smo se prazvaprav sploh pustil -e/i tako zaslepiti ? Smo se pač prepustili toku ljubezni, ki kot pravijo stare mame, je slepa. No ja, sicer pa še slepa kura zrno najde, pa ga ne bomo mi, ki imamo sigurno več kot za pet dek možganov.

Pa veliko je govora o naših preljubih taščah, ki stalno nekaj napletajo in kokodakajo v tri krasne. Bognedaj, da se bodo forumi v prihodnosti tudi z našim "taščinim kokodajsanjem" polnili. Verjemite, tudi naše tašče so bile nekoč mame, ki so jim njihove tašče  kravžlale živčke. Ne, ne, me pa že ne bomo take. Kje pa.

Pa bivše nas tudi živcirajo. To so sploh mrhe, ki se jih ne moramo odkrižat. A veste, da sem tudi jaz bivša od nekoga ? Pa vi tudi. Pa vaš bivši ima verjetno tudi novo ljubico, če ne že ženo. Vsi mi smo od nekoga bivši.
Žalostno, vendar resnično.

Vse skupaj je en velik začaran krog, mi vsi skupaj pa smo samo ljudje, ki morajo odživeti nekako in se čimbolje prilagoditi na vse tegobe tega sveta, zlepa ali pa zgrda.

Zelo rada berem vaše življenjske zgodbe. Pri nekaterih mi je včasih precej težko , pri drugih pa se nasmejim od srca.

Kako je že rekel nek znanec ? Mi vsi smo samo vesoljčki sredi tragikomičnega vesolja. Kljub temu, da nam gredo sem in tja vsi in vse na živce, nam je pa včasih tako luštno v vsakdanjem življenju, da  ne bi menjali za nič na svetu.

Probleme, težave in skrbi si ustvarjamo sami in če jih ne bi bilo, bi bilo  življenje precej klavrno, nezanimivo in dolgočasno. Ko se nam zapre eno okno, se nam vedno nekje odpre novo in na dolgi rok, skoraj vedno boljše. 





_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Ti si na dolgo, jaz bom na kratko-to je življenje pač

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Ja, točno tako, kot je napisala Marogica. Se upam trdit, da popolno ni nikjer, vsak svoj križ nosi, eni lažjega, drugi težjega.

Malo je takih,ki sprejemjo življenske tegobe z vdanostjo v usodo in vse držijo v sebi.To pa ni zdravo za psiho.Človek mora stresti vse kar ga tišči iz sebe.
Zato pa so psihiatri in psihologi.Pustimo jim,da imajo delo.Oni služijo,nam pa je veliko lažje.Pa tudi tu na forumu je za nekatere pravšnje mesto,da se spraznejo in se nato z dosti lažjo dušo spoprimejo naprej z življenjem.

Ja, vidiš, nam vsaj ni dolgčas.

Tjazy ima v podpisu napisano: življenje je preprosto. Že res, a ljudje težimo k temu, da si ga zakompliciramo na najbolj kompliciran možen način.
Pa še ena stvar je: ljujde smo egoistična bitja. Vedno vse delamo tako, da imamo na koncu koristi, materialne, čustvene, duševne,..., pa če smo še tako dobri. Na koncu koncev prevladajo naši osebni interesi (tudi npr. da nas imajo vsi radi, da smo všečni družbi,...). 
In se obremenjujemo, kako so eni slabi, da so se do nas tako zelo hudobno vedli, da nas niso upoštevali. Ja no, mogoče pa so tudi oni imeli kakšne osebne koristi od tega. In so zato naredili nekaj tako, kot so.

Forum je samo ventil preko katerega spuščamo svoje težave. Če se imaš super mega dobro ne boš šel pisat na forum kolk se maš fajn ampak samo kadar imaš probleme, da ti lahko ostali svetujejo. Seveda govorim konkretno za forum Partnerski odnosi. Ne vrtimo se v začaranem krogu ampak iščemo odgovore. To nam ta forum omogoča! hiphiphura za RR

Tjazy, ne verjamem . Ti pa že ne. Ali pa samo, ko ti je dolgčas. Si rečeš: dajmo malo zakomplicirat življenje, da mi ne bo dolgčas .

Še dobro, da imamo forume. Drugače bi imeli policaji veliko dela z medsorodstvenimi obračuni .

Hm, jaz pa vse tole vidim iz druge strani: seveda je tudi meni žal, ko vidim, kaj vse hudega se nakaterim zgodi, ampak mi pa da nor optimizem, ko vidim, kaj vse smo ljudje sposobni prenest... In si mislim, punca/fant, če tole zmoreš, potem lahko tudi rešiš vse skup! In vidim, kako srečo mam, da se meni kaj takega ne zgodi...

In obratno: kadar vidim kako res trapasto težavo, nekaj s čimer si ne bi nikoli hotela zakomplicirat življenja in mi je smešno, da se kdo s tem obremenjuje, sem vesela, da si midva s tem ne komplicirava življenja in si rečem, kako srečo mam, da me te stvari ne motijo...

Moje težave, hm, po pravici povedano, se mi ob teh res ne zdijo velike... In to je tudi +.
Ko mi je recimo najbolj slabo, se spomnim vseh tistih, ki ne morejo zanosit in si mislim, mater mam srečo, kaj bi one vse dale, da so na mojem mestu in grejo zdajle bruhat... In mi je lažje, ker je moja težava naenkrat prav banalna proti drugim...
Ok, sem bolana, ne morem športat, ne morem v službo, oboje pogrešam za znoret, nisem človek za bit pri miru... Potem se pa spomnim tistih, ki so izgubile/i otroka, pa si rečem, ma kaj bi tole, to bo trajalo še kak mesec max, potem bom pa spet kot prej... In se spet sama sebi zdim trapasta, če bi se zato smilila sama sebi. Saj ne rečem, da je fino bruhat, da je fino met vročino, virozo, da je fino bit kakorkoli bolan, ampak dokler mi rečejo, da je z zaenkrat vse ok in imam krasnega fanta, sem čisto zadovoljna, kaj hočem več??? Je ljubeč, potrpežljiv, zanesljiv, intiligenten, ma smisel za humor, z njim se lahko smejem, debatiram, zna odkomplicirat stvari,... Da bi me ob tem nekaj težilo? Včasih mam mal slabo vest, da mam tako srečo, to je vse...

Mam krasno "taščo", ki me ma rada, jaz pa njo, tudi sicer sem vedno mela kar srečo s starši od fantov, so me meli kar radi večinoma, ampak tale pa še prav posebej... Fanta res kliče vsak dan, ampak to je njegov problem, če ga ne moti, zakaj bi motilo mene?
Mam super starše, vsak dela napake, ampak kar sta onadva meni dala, ni ratalo vsakemu staršu dat otrokom in tega se zavedam. Že od genov naprej, hehe:) Ni se mi treba mučit za kake stvari, dala sta mi zaupanje, optimizem, ne vem, humor, kaj pa vem, kako bi temu rekla... pač, precej tega. Mam še to srečo, da sta oba še zdrava, da sta pogumna in da mi ni treba ponavljat njunih napak.
Mam brata, na katerega lahko vedno računam in sestro, ki mi hoče dobro, ni ravno človek za računat nanj, ampak ni slaba po srcu in se da z njo met super debate.

Ne vem, če je vedno tako, da se ne zavedamo, da bomo sami nekoč tašče: moja se očitno tega zaveda, zato je po moje tako dobra do naju, ker je mela oz. ima sama precej smole s svojo taščo... Ista je bila moja babica, super tašča, ker njena tašča ni bila taka do nje...

Bivša vesta, da se lahko obrneta name, če bosta kdaj kaj rabila, jaz se lahko nanju. Ko je enemu umrl otrok, me je poklical... Ko ga je že prej pustila punca tudi... Ne vem, meni se ne zdi tako črno vse skup.... Imata oba fajn punce oz. eden že ženo in otroka . Zakaj bi si želela karkoli slabega za kogarkoli od njih? Saj sta v redu človeka, sicer ne bi bila z njima, ne?

Razumem tudi, da je punca drugega jezna name, se mi zdi trapasto , ampak jaz nimam kaj naredit pri tem, kaj on čuti, stike z njim sem ravno zato pretrgala... Ker mu hočem dobro, pa njej seveda tudi... Saj mi ni nihče nič takega naredil... Do takrat sem ga tudi prepričevala, da naj se neha bat in naj jo vzame k sebi, ne da plačuje nekje najemnino, on ma pa celo stanovanje... No, zdaj sta skup

Bivša od fanta je super punca, vem, da ga je mela še ful rada, ko sva začela hodit, čeprav tega takrat nisem vedela in mi je bilo hudo, ko sem to zvedela. Tudi kasneje bi ji z veseljem pomagala, kjer sem pač lahko, samo ona ni želela, kar tudi razumem. Zdaj ima otročka in je srečna, vsaj kolikor veva.

Pred leti sem mela ornk prometno nesrečo, ki jo je povzročil vinjeni voznik. Kaj naj se jezim nanj? Fant je bil star 18 let, bilo mu je ful žal in sem prepričana, da tega ne bo več naredil. Še zdaj mi piše... Meni to več pomeni kot to, da bi ga tožila...

Ko vidim koga, ki mu je ratalo, da je srečen, se mi zdi super - kaj res mislite, da ne mislimo vsi tako???? Rada bi, da bi bili vsi srečni, starša z novima partnerjema, bivši fantje s svojimi novimi ljubeznimi, da bi bratec in sestra našla nekoga posebnega, da bi vsem tu, ki se trudijo dobit , to čimprej ratalo, da bi vsi rešili vse probleme... Mogoče sem res naivna, ampak meni se zdi to dokaj normalno razmišljanje...

ronja  za tvojo pozitivo, se strinjam z vsemi, a da se gledati na življenje tudi s pozitivne stvari, slabe stvari naj te samo opomnijo, da življenje pač ni kar tako, naučijo te pa veliko, sploh videti, da je v življenju še kaj drugega in koliko hujše je komu drugemu kot pa nam, sama sem hvaležna za vse, dobro in slabo, iz mene je naredilo tako dobro kot slabo osebo, ki sem, sem pa nase tudi ponosna, včasih pa tudi malo razočarana, kako že pravijo:

_____________________________

4. 4. 2006 je posijalo sonce z imenom MAYA MARINA
16. 3. 2009 je posijalo še drugo sonce z imenom LUCIJA JULIJA