Pozdravljeni.

Mene pa nekaj zanima ... vam je bilo hudo, ko ste odhajali od doma, ko ste se selili na svoje? Vem, da je nekaj najlepšega, ko si s partnerjem (ali pa sam) usvariš nekaj svojega, pa vseeno. Vam je bilo težko zapustiti starše in svojo sobo?

Ne. Meni se je zdelo nekaj novega, razburljivega in povsem naravnega. Seveda pa sem vedno vedela in vem še sedaj, da imam vso njihovo podporo, kar je bilo zame tudi zelo pomembno, da je bil ta korak "lažji".

Dosti sreče  in lepih trenutkov v novem "domicilu".

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Hudo mi je bilo zaradi načina, kako sem morala od doma, ker ni bilo ravno prostovoljno, sama sem namreč šparala za stanovanje in bi bila še kake 3 leta doma. No, pa lastnik stanovanja ni bil tega mnenja. Sicer mi je bilo pa super po prvem šoku, mi je svoboda in samostojnost neprecenljiva in mi je bilo to tako naravno in samoumevno, da sem sama. Nikoli nisem pogrešala doma.

Jaz sem se pa v bistvu preselila na tak fleten način. Najprej sem k partnerju hodila za vikende, nato sem te vikende podaljšala do ponedeljka, kasneje do torka, nato sem k njemu hodila že v petek, domov sem šla v torek.... Vsakič sem pri njemu imela malo več oblačil, dokler nismo ugotovili, da v bistvu že živim pri njemu, domov hodim pa na 2-dnevne obiske.  Sčasoma sem se seveda preselila tudi uradno, samo ni bilo težko niti meni, niti mojim staršem, ker se je vse skupaj zgodilo postopoma in ne na en mah.

Postopoma,da ni bil šok.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Ja, meni je bilo, pa sploh ne vem zakaj .Sem se preselila le 13 km,m vsak dan sem lahko doma, želela sem it živeti skupaj z mojim , ampak ko sem pa v novem stanovanju zlagala svoje stvari v omare, sem se pa ful jokala zraven .

Pa  sploh ni smel zraven priti .

Joj, zdaj mi je ful smešno vse skupaj . Mi je bilo pa res ful grozno, ko smo se selili v tujino (900 km stran od vseh, pa  je imela komaj 2 meseca).

Komaj čakam, da se vrnemo v Slovenijo (zdaj pa res ne grem več velikokrat spat) .

_____________________________

Lp, petja

Ne, niti najmanj, ker sem se tako močno želela osamosvojiti. Pa mi doma ni bilo hudega.

Kar z veseljem novim dogodivščinam naproti.

_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

meni ni bil problem, ker se je fant preselil k meni.

Ne, ker domače razmere niso bile ravno rožnate in sem si to  že dolgo želela.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

pri nama ni bilo ravno postopno. prej je bil on podnajemnik in sem sicer 2 meseca prespela 1 dan na teden pri njemu. preselila sem se k njemu 1 mesec pred nosečnostjo, v podnajemništvo kjer sva bila skupaj 1 mesec. ko sva izvedela da pričakujeva dojenčka je kupil svoje stanovanje in od takrat, sedaj pol leta, trajno živim pri njemu.
ful mi je bilo težko se preselit, in starše ter brata ful močno pogrešam. res pa je da sem še mlada, stara 23 let.

Niti malo. In niti za trenutek nisem nikogar in ničesar pogrešala.

Niti najmanj. Čeprav sem odšla zelo daleč od doma.

V bistvu sploh nikoli nisem živela doma.
Sem bila bolj obiskovalec, kot prebivalec.

Ne.Jaz sem bila pa vedno tolk samostojna, da bi šla že prej, če bi imela svoje finance.Res pa je da nikoli nisem šla daleč. Vedno le 5 do 10 min peš hoje od doma.(sedaj dobri 2 min).
Pa sej lažje greš, če veš, da se lahko kadarkoli vrneš.

O, tole je pa zanimivo.

Sem mislila, da mi ne bo, pa sem kasneje ugotovila, da mi malo vendarle je. Midva sva začela živeti skupaj po poroki. Preselila sem se pa dokaj daleč. Nedeljo pred poroko me je takrat bodoči mož peljal na najin novi dom, da sem še videla spalnico, urejanje stanovanja je šlo dosti na knap. Pa sva bila oba od vsega tako utrujena, da sva zaspala in se zbudila okoli polnoči, pa me je moral še domov peljati, kar je trajalo slabo uro. Pa sem takrat rekla, komaj čakam čez en teden, ko ti ne bo treba me voziti domov. In pride poroka, pa tista nedelja čez en teden in greva zvečer po stopnicah gor, da greva spat in se v solzah obrnem nazaj k njemu in mu rečem: A resno misliš, da me ne boš domov peljal? Pa mi nekaj minut kasneje ni bilo več žal, da me ne bo peljal domov in tudi hitro sem se navadila. Kasneje mi je bilo malo hudo, ker sem kar nekaj stvari pustila (zbori, družba, prijatelji,...), ampak z otroci sem tudi to nehala pogrešati in sedaj uživam, kjer sem, domov se pa tudi rada vračam s svojo družino.

_____________________________

Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ful sem se veselila, da greva na svoje, ampak nisem zbrala poguma, da bi pakirala kufre. Zato sem si nosila malo po malo, v vrečkah! Verjetno sem kakšen teden vsako jutro malo ! Pogrešala sem tisti vonj po domu...a, kmalu sem ugotovila, da ima tudi NAJIN dom poseben, domač vonj!

Midva sva se ful veselila, da bova šla na svoje. Počasi sva en mesec selila stvari, pa je na tisti dan, ko sva se uradno odselila kar nekaj solzic preteklo. Tako pri starših kot pri meni. Smo zelo navezani in še danes grem vsaj trikrat tedensko domov.

Je pa fino biti za sebe.

Jaz še živim doma in moram priznat, da se mi že sedaj kar "milo stori" , ko pomislim, da se bom po vsej verjetnosti že letos preselila k fantu! Sej ne, da bo tam kaj hudega, ampak pri nas doma smo zelo navezani en na drugega in na vsa pretekla leta me vežejo sami lepi spomini, zato vem, da bo težko!
Mogoče bi res morala začeti počasi in neopazno odnašati svoje stvari.
Ampak letos bo treba spokat, ker oktobra pričakujeva naraščaj in nočem, da živiva sama z otrokom pri meni, ker mi je to čist čist mim.
Z mojim  se imava zelo rada in zato je res mogoče neumno, da odlašava (odlašam) s skupnim življenjem!

joj, jaz sem se cmerla en teden preden smo se selili. tisti, dan ko pa smo odšli, sta moja starša vse na hec obračala, ker bi se drugače vsi jokali. no preselili smo se 4km stran . jaz sem itak cmerast tip človeka. po enem tednu sem šla v (nekoč) mojo sobo in sem našla pesem od crvene jabuke: stižu me sječanja...spet jok...
potem me je  za božič spet stisnilo...jaz več nisem tu domaaaa . ati je rekel, da mi bodo pustili eno sobo .

sedaj smo na svojem 2,5meseca in mi ni več tako hudo. če se ne vidimo, se sigurno slišimo vsak dan.

Ne, meni niti malo ni bilo hudo. V bistvu se sploh ne spomnim občutkov. Se pa spomnim, ko sem potem enkrat vmes morala iti nazaj. Takrat sem bila pa že vsa žuivčna, dokler nisem lahko spet šla na svoje. Nam bi se vsem zmešalo, če bi morali živeti skupaj.