Mene pa zanima, kako ste prenesle selitev v skupno stanovanje s fantom/možem/prijateljico? Jaz se čez slaba dva meseca selim in kar ne vem kaj naj si mislim. Po svoje se veselim s fantom, saj bom končno lahko "gospodarica" kuhinje, urejeno bo vse po najinih zamislih in nihče nama ne bo solil pameti. Po drugi strani pa: za zdaj je srček, a velika večina ki jih poznam se čudežno spremenijo. Sprašujem se: Bo še kuhal? Pospravljal vsaj za sabo? Imel čas za najinega , ko bo prišel na svet? Ali bo tak kot nekateri, ki se najprej zvalijo na kavč in čakajo, da mu bo večerja padla z neba, potem bo šel za računalnik, zvečer na pivo in spat? Saj ne rečem, da ga ne bi kdaj pa kdaj razvajala, ker obožujem kuho in ni težava v tem, da bi se kdaj dobil s prijatelji. Le ne bi rada, da bi mu to prišlo v navado. Na vse zadnje oba delava, jaz pa poleg tega še študiram.
Kakšne so vaše izkušnje? Se je spremenil? Ne bi bila rada sitna in sovražim ukazovanje, ampak kaj če drugače ne bo šlo? Do sedaj imam izkušnje (in tudi kolegice imajo podobne), da ga je potrebno vsake toliko časa spomnit na obnašanje in pogovore. Sicer je srček, ampak, kako dolgo še bo?

Shana

_____________________________

[img]http://www.youngnutrition.net/member/tickers/84587/ticker7.png[/img]

Ne si delat probmlemov doklor jih ni! Midva živiva dve leti skupi in se mava prav fino in me tudi prav lepo preseneti s kakšnim kosilom ali pa večerjo, kar se tiče pospravljenja sem jaz zadoužena, on pa skrbi za vrt in popravila, ki jih nikoli ne manjka(beri=popravljava staro hišo)! 

Uau, to je super. Verjetno me je najbolj strah pustit mojo ogromno sobo, v kateri sem imela mir kadar sem ga hotela . Zdaj se bo pa vse na glavo obrnilo.

_____________________________

[img]http://www.youngnutrition.net/member/tickers/84587/ticker7.png[/img]

Itak, da se bo marsikaj spremenili, kaj naslabše ma veliko več stvari pa na boljše! Zadihaš ko si na svojem jaz tko uživam, z mojo mamo sva se zmeri dobro razumele, vendar za določene stvari sva si različne npr. ona bi hotla zdej neki pospravljat, meni se pa ni dal, al pa jaz sem neki skuhala ona pa bi neki drugega, pač banalne stvari!
Zdaj ko sem sama svoj gospodar uživam sto na urooo in je prav lepo!!!!
Zdaj pa si samo želiva še enga zdravega in tudi veselo delava na tem!

Ah, ne obremenjuj se. Saj veš kako pravijo: parket je treba dobro položit, da lahko potem po njem hodiš . Veliko sreče pri skupnem življenju!

prepusti se toku.. Ne razmišljaj o tem že sedaj.. Delaš si probleme, ki jih (še) ni!!

Boš videla kako bo.. Itak, spremenil se najbrž bo (malo). Ali na slabše ali pa na boljše..

Ja,  ampak jaz bi rada že vse v kali zatrla .
Fragola tudi meni se fajn zdi, da se ne bom skos ravnala po mami. Pa da ne bo ko en policaj zraven ko kuham. Saj pravim, komaj čakam, ampak se vseen mal bojim. Zanima pa me, če je bilo vas tudi strah in če vam je kdaj žal.

_____________________________

[img]http://www.youngnutrition.net/member/tickers/84587/ticker7.png[/img]

ma prepusti se situaciji, čim manj obremenjevanja. Sama sem sicer ko sem se odselila od doma vržena v tako situacijo, da nisem imela prav veliko časa za premišljanje. Beri 1,5 uric pa sem že bila od doma. Srva je bilo težko, ker sem se preselila v garsonjero, ki je v celoti merila nekaj manj kot moja otroška soba. Ampak sem oz. sva zaplavala. Vse kaj je bilo potrebno sva se naučila....pač dve razvajeni duši. Ampak bilo je fino.

Končno je bil mir pred vsemi ki so običajno "težili".

Lepo hitro selitev in uzivanje v skupnem stanovanju.

ja seveda nek strah zmeraj je prisoten,še posebej za stvari v katere se spušcas prvič.Pri nama mineva 1 leto odkar sva skupaj zaživela in se zmeraj je fino. Pa sem ravno tako imela mešane obcutke po eni strani komaj cakala, da koncno greva skupaj zivet po drugi strani se sprasevala ali bo to dobra poteza,....sej nikol ne ves dokler ne sprobas. Je pa res, da imava vcasih se zmer male vojne ko je treba kaj postorit...Jst pravim vse je stvar dogovarjanja in predvsem veliko pogovarjanja med seboj...Ker dokler zdrava komunikacija med partnerji deluje potem je to to....

Samo dve stvari bi pripomnila:

- vsak človek se spreminja, vsaka situacija, izkušnja te spremeni, zato ne moreš pričakovati, da bo po enem letu skupnega življenja takšen kot je danes, ker tudi ti ne boš. To seveda še ne pomeni, da je to slabo ...

- Če ti kaj ne bo všeč, je treba zadevo takoj razčistiti. Ko boš enkrat tiho, bo drugič še težje.

Midva živiva skupaj že 1 leto in pol in se imava super!