Odločam se. O selitvi.

Sama sem se v življenju selila 2x. Prvič v otroštvu, drugič ob osamosvojitvi.
Ker je prostor premajhen, se bom morala seliti še tretjič.

Zdaj pa dilema.
Selitev v kraj, ki bo povsem nov za otroka? Ja - ne?
Selitev v večje stanovanje v okolici, ki je otroku ljuba in domača?

Kaj vam je bilo pri izbiri novega doma najbolj pomembno?
 
Ko smo se selili v otroštvu, sem sama pravzaprav prišla na boljše, ker sem tam imela že veliko prijateljev, ki sem jih pridobila v času gradnje. In območje svobode je bilo precej večje.
Moj sorojenec pa se mi zdi, da je imel krizo, s katero še vedno ni opravil. No, selil se je malo večkrat kot jaz.

Vaše izkušnje?

Hvala vam!

Koliko je otrok star? Razlika je lahko velika.

Predšolski.

Zavedam se, da so otroci zelo prilagodljiva bitja.

< Sporočilo je popravil tuli_panka -- 2.10.2010 11:00:20 >

Jaz bi se selila tja kamor mi prostor, stanovanje bolj odgovarjala...recimo če bi v drugem kraju dobila stanovanje ki je večje, se mi res dopade, v tem kjer žiim pa manjše stanovanje ki se mi ne dopade, bi se selila drugam...otroc se bodo pa itak prilagodili, sploh če je predšolski...

Prva važna stvar je, da se boš TI dobro počutila. To bo otrok začutil in se veliko lažje in hitreje vklopil, v kar pa sploh ne dvomim.

_____________________________

Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci. (Dante Alighieri)

Finance...
Sicer sem pa "zajc". Zdaj, ko imam otroke, bi se selila v večje stanovanje kar v istem okolišu. Prej mi je pa bilo vseeno in sem se s partnerjem selila v Lj, kjer nisva poznala nikogar.
Pomembno pa mi je bilo:
- na peš razdalji - vrtec, šola, trgovina
- bližina pediatra (smo imeli srečo in je 3 hiše stran od nas)
- bližina službe (to je eden od razlogov zakaj zdaj okolja ne bi menjala - imava oba 5min z avto, 20 min peš - in je zlata vredno!)
- no, za nameček smo še praktično na obvoznici, tako da imamo kamorkoli gremo v Slo blizu.

No, hiško z vrtom za Bežigradom bi takoj vzela, če mi jo kdo podari . To bi bilo pomembno . Ampak žal ni realno...


_____________________________

Žiga, 27.02.07
Gašper, 22.5.10

Selila sem se že vsaj 10x, tudi v tujino. Selitev mi je nekaj lepega, začetek novega, vznemirljivega... noben stres, noben negativizem. Če si ti za, če se ob tem počutiš super, ni ovir, samo prilagodljiv moraš biti in če si ti ok, bo tudi otrok. Jaz sem takoj za selitev, celo če je to selitev na boljše

Sicer je precej odvisno od karakterja otroka, ampak predšolski otroci ponavadi selitve res dobro prenesejo. Ko sem bila majhna, smo se pri mojih 7ih letih preselili na drug konec mesta, kjer nikogar nisem poznala. V šoli sem bila ena redkih, ki ni poznala nikogar, vsi pa so bili skupaj prej že v vrtcu - pa sploh nisem imela težav. Sestri, ki je bila sredi osnovne šole je bilo malo težje, pa se je tudi lepo vklopila.

Vsekakor je najbolj pomembno, da se dobro v novem domu in okolici počutite vi, kot družina. Vezi boste že stkali - sploh otroci.


Mi smo se preselili, ki je imel ta večji dobra 3 leta, manjša pa 2 meseca. Pomembno mi je bilo, da je zuna prostor, kjer se lahko brezskrbno igrata, da je bližini šola (no, pa tudi vrtec, ampak mi je šola pomembnejša).

Tako je tudi pri nas. Zraven AC smo, 5min iz LJ, vse imamo pri roki, ko sva kupovala stanovanje, še nisva imela otrok, tako da sva gledala, d bo vsaj za nekaj časa (ne lih 30m2) in da ni predrago. Bi pa jaz tudi vzela hiško za Bežigradom 


_____________________________

The only man who had his work done by Friday was Robinson Crusoe.

Hvala vam!

Imam še nekaj mesecev časa za premislek, a bi se rada takrat pravilno odločila.

Nov kraj: šola, vrtec, služba - to je vse v istem radiju (edino tu se z možem zamenjava: bi on imel daljšo pot/ampak službe tudi niso večne v teh časih).

Stari kraj: težje bi dobila stanovanje, ki bi nam odgovarjalo.
Pa če priznam, sem se navadila na ta kraj - z vsakih otroškim letom ga imam rajši, ker je v vsakem kotičku več lepih spominov.  A sem prestara za selitev?

Tole me bega: skrbi me, da se jaz ne bi počutila dobro in bi to počutje prenesla na družino.

Jaz sem se malo manjkrat, a vedno s podobnimi občutki.

Toliko starega otroka, kot je od tuli_panke, enostavno vzameš s sabo na oglede. Poveš, kam greš, kaj boste gledali,....in da se boste preselili. Ko se TI enkrat odločiš, je to dejstvo, pred katerega otroka postaviš in če boš ti odločna, bo on to čutil enako - kot pozitivno spremembo. Od tu naprej je pot lažja; ogledaš si nekaj stanovanj, tudi skupaj z otrokom, ki ti je zelo dober pokazatelj, kakšen je prostor. Po otroku boš takoj vedela, ali se tam počuti v redu ali ne. Pa z njim hitro opaziš prednosti lokacije. Ali so tam igrišča, trgovine, otroci,...pač tisto, kar iščeš.

Spremembe so del življenja. Lahko ti ga otežijo, če jih ne sprejemaš, lahko pa otroku pomagaš, da jih že od malega lažje sprejema in z njimi živi.