Moj 4,5 mesečni malček je zadnji teden očitno dobil sindrom MAMA.

Sem ga probala pustiti pri svoji mami, ki jo dnevno videva, pa sem mogla priletet domov, ker je revček bil cel penav od joka. Ga vzamem v roke in kot bi prerezal.
Danes sem prijurišala od kozmetičarke, ga vzela v roke in je ugasnil, ga popokala, vzela njega in  s sabo in glej ga malega  v salonu ves čas tretmaja niti pisnil ni. Je pa res, da pa tudi oči ni odmaknil od mene. Na žalost tudi našemu atiju ne uspeva, da bi ga potolažil....je kar malce užaljen

Ali je to že sindrom MAMA

še pozno ga je zagrabilo  naša je imela preden je bila 4 mesece take finte  zdaj jo je že spustilo


dokler ne bo spet vidla svoje tete, pol pa v histerični jok

Tudi meni se zdi, da nas naš 4 mesečnik že pozna. Menda ga ja ne bo kaj takega prijelo. Moja familija je čist nora na našega  in so čist veseli, da jaz kam grem in da mi ga pazijo. Sem se ful razvadla in sem kar terenska .
Sicer pa so to naši sončki in ko sem jaz brez njega me tudi malo stiska in nonstop gledam druge  .
Verjetno bo minilo .... potem bodo pa že veliki, pa nas ne bodo več tako rabli .

< Sporočilo je popravil kami10 -- 16.5.2006 23:30:34 >

Ja, Rija, si že sama ugotovila vzrok.
Saj ga bo minilo - če ne prej, ko bo začel raziskovat (oz hodit ali plazit)

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Ojej, to pa ni fajn, da nimaš niti minutke časa samo zase.

Mi, hvala bogu, pa tega ne poznamo, nikoli nismo imeli takih težav.

oh ja, mi pa smo tudi to imeli in kar intenzivno. je pa zdaj precej drugače (17 mes). seveda, da sem pri tamali še vedno numero uno, ampak vse večkrat se zgodi, da me ne šmirgla in se rajši zabava z gosti. ko gosti grejo, sem pa tudi jaz v redu

moram priznati, da je meni to neznansko olajšanje in potrdilo, da se punca počasi le osamosvaja.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

U, hvala bogu, da vem da nismo edini!! Pri nas se je to začelo pred 3. mesecem in traja še danes (skoraj 7). Sploh ne vem kaj naj!!! Joka, dokler ne vidi  mene ali pa moža! Če je treba tudi par ur skupaj!

No, pred 1 tedno smo pa zdaj uvedli "uvajanje"! Vsak dan ga nesem za ene pol ure k tašči in tastu. No, se mi zdi  da je zdaj že malo bolje!

Sem imela za vikend podobno situacijo. Sem se lepo odpravila v mesto po nakupih in moz mi se rece, naj ne hitim in naj si vzamem malo casa zase, ces da se bo ze znasel. Cez kaksno uro pa zvoni mobitel in mali se dere v ozadju, tako, da se moza nisem slisala. Pa pridem domov in mali v tistem trenutku zaspi. Bom videla, kako bo zdaj, ko bomo sli v slovenijo, ker tam ga veckrat s sosedo pustim, ce grem v trgovino. Upam, da to se ni ta sindrom, ker potem bom mojo vreco od osem kil povsod morala s sabo nosit...

Lp, renan

Ja pri nas je tudi to bilo nekje takega časa, kot pri tebi. Pa se je situacija sčasoma izboljšala. Sicer pa ko grem, se nikoli na veliko ne poslavljam, temveč bolj kliznem. Ko pa pridem, me je seveda ful vesela, enkrat pa se je zgodilo, da je  bruhnila v histerični jok, ko sem se vrnila in me je zagledala. Komaj sem jo potolažila. Sicer pa je sedaj itak čas, da se že pripravi na mojo odsotnost - ker služba dela tok tok na vrata    - sem že na dopustu.
Ne sekiraj se, bo sčasoma bolje, otroka pa počasi navajaj, da je tudi sam - recimo jaz jo pustim na tleh da plazi in sem v drugi sobi (odprta vrata) in jo imam na očeh ipd.

Pri nas je bolj slabo, kar se tiče tega sindroma. Tudi sindrom BABY je švoh. Sama nimam nobenih težav pustiti punčke pri komer koli od bližnjih, in to od prvega dneva, ko sva prišli iz porodnišnice. Natančneje drugega.

Pač grem, kamor moram ali kamor želim in prav nič ne razmišljam ali punčka joka, ali je vse v redu. In potem je vse v redu, vsaj tako pravijo varuške.

Najbrž sem nekaj slabše mama, vsaj v očeh okolice. Vendar gre tako življenje naprej .

Mi smo stari že 2 leti in danes lahko zagotovo trdim, da se pravi sindrom MAMA pokaže šele kasneje, ko se otrok zave "moči manipulacije" in svojo voljo tudi zelo jasno pokaže ali pove. Dojenčki so v tem izkazovanju še zelo naivni in neizkušeni. Iščejo predvsem varnost, toplino, dotik ali vonj, ki so ga vajeni...otroci pri letu in pol pa znajo zelo prizadeti, ko začno "ukazovati" kdo jih bo previl, kdo jih bo skopal, nosil v naročju, kdo bo peljal voziček...jaz sem pravi sindrom MAME zares občutila šele kasneje. Situacije, kot jih opisujete, pa so se seveda dogajale tudi prej, ampak bolj naključno, kot zavestno. Je pa res, da vsakič znova zelo boli, ko ti otrok reče: "Ne mami - oči..." ali obratno. In to povsem brez razloga. En dan ga mora zjutraj previjati mamica, drugi dan zahteva očija, zvečer zahteva, da oči bere knjigo, čeprav ti že ležiš zraven njega v postelji in te dobesedno nažene stran...ampak kot pravijo, vse mine. Otroci pa itak prehitro rastejo.

Pri nas še traja

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.