Hja kar najbolj na kratko. S taščo in tastom sem se skregala, pa nisem jaz začela.
Kaj je blo?
Povedala sem svoje mnenje. Njima pa to ni bilo všeč. Zdaj ne govorimo. Čist kul. Sam problem je v tem, da moj meni, da kljub temu, da sta onadva kriva, naj jaz zgladim spor. Men pa ni do tega. Do zdej sem bila vedno jaz tista, ki se je trudila, zdej nej pa še bo kdo drug. Sam kolker jih poznam, ne bo noben od njiju to prvi naredu.
me pa to teži, ker nisem človek, ki bi bil kdaj skregan s kom dlje kot 2 uri. Z njima pa smo v hladnih odnosih že tri mesece.
Kaj bi naredile ve?

Dostikrat ni le važno, kaj rečeš, ampak kako rečeš.Če skupaj živite, se morate vsi malo prilagoditi.Ne vem sicer kakšna si ti, poznam pa več žensk, ki se s svojo taščo (tastom) ne razumejo...se skregajo, ker jim povejo svoje mnenje..ampak povejo svoje mnenje na zelo vsiljiv način, arogantno...in to seveda privede do krega..kaj pa drugega.No, so pa tudi primeri, ko jim lahko govoriš na lep način, pa nič ne pomaga, to je res...ne vem kako je pri tebi, me pa pri takih primerih vedno zanima še druga stran zgodbe.

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!

Če te tako teži, pač požri svoj ponos ter se skušaj z njima pobotati.

Jaz vsekakor malo bolj nase mislim, sem malo ego v teh rečeh, torej bi razmislila, kdaj se bom jaz boljše počutila: ali če se bom držala, pa mesece in mesece hodila mimo njiju slabe volje in ob mislih nanje izgbljala energijo, ali bi se bolje počutila, če se naredim butla, pa na hec obrnem, pa si mislim, da sta boga, ko sta tako občutljiva zraven. Samo jaz ne bi čakala tri mesece, ker to je meni brez smisla. Pa vsak dan je potem težje stopit do njih in se začet pogovarjat. te pa razumem, ker moja ex tašča je tudi taka, tast pa še bolj, pa sta se tudi mesece lahko držala, samo jaz takrat še nisem bila tolk ego, da bi bolj mislila na cilj, ki ga hočem doseči, kot na "pravico". Danes se ob doseganju cilja, se pravi ob tem, da bi jima rekla, daj no daj, saj nisem mislila nič slabega, mejmo se radi, nima smisla se držat, pridita na kavo, ne bi počutila nič majhno. Meni bi se zdelo, da je to bolj pametno, kot sebe kaznovat. Počutit se butla zraven, zraste v glavi, ne v resnici. In čakat, da bo nekdo drug nekaj naredil za tvojo srečo tudi ne moreš vedno. Ma kaj pa vem, jaz bi tako.

Se popolnoma strinjam z Gino. Sicer že po naravi nisem človek, ki bi gojila zamero, zato mi nikoli ni bilo težko narediti prvega koraka. Konec koncev, kaj pa te toliko stane, če se malo "ponižaš" (ker se v bistvu ne - jaz bi temu prej rekla, da je človek moralen zmagovalec), pa se potem vsi dobro počutite. Jaz vem, da ne bi mogla živeti v hladnih odnosih s taščo in tastom.

Sama se sicer s tastom in taščo čisto dobro razumem, je pa prišlo enkrat do zelo hudega spora med mojim takrat še fantom in njegovim očetom, in sicer tik pred najino poroko. Pravzaprav je do spora prišlo prav v zvezi z najino poroko in vabili ter njuno napačno interpretacijo vsega, a  vedela sem, da je tast zelo zamerljive sorte (moj pa tudi) in da ju na poroko sigurno ne bo. Tega nikakor nisem mogla dopustiti in nikakor ne bi mogla živeti s tem, zato sem jima osebno napisala pismo, jima razložila vso situacijo, se jima v imenu obeh opravičila in ju še enkrat "ponižno" povabila na poroko.
Spor smo zgladili, na poroko sta prišla in od takrat se prav dobro razumemo. Saj se mi je takrat zdelo malo za malo, ampak za odnos, kakršnega imamo danes, je bilo vredno. In ugani - še sem živa

Točno tako. In sicer se v celoti stinjam z Gino.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Dobr. vse lepo in prav ampak zakaj pa mam občutek, da tega ne morem naredit? Da bodo rekl, sej smo mel prav, pa si le pogruntala da si ti naredila narobe, sej zato pa zdej klečiš pred nama? Zakaj mam tak občutek?

Saj je vseeno, kaj si bosta onadva mislila, važno je, da se boš ti dobro počutila. Če pa se bolje počutiš, da ste skregani, potem pa pusti stvari take, kot so. Ampak vedi, da szaradi tega ne bosta imela nič lepšega mnenja o tebi,. Prav nasprotno, v njunih očeh si (in boš še naprej) še slabša, še bolj grda, zlobna itd.

Nekaj moraš razumeti - če ti pri svojih (koliko že) letih trmariš in vztrajaš pri svojem prav, se nočeš poniž(ev)ati, bosta onadva, ki sta najmanj enkrat starejša od tebe, najmanj enkrat bolj trmasta, ponosna itd.
Zamisli si, da bi tebe zdaj ena najstnica poslala v p.m. - bi se ji mogoče ti dobrikala ali bi pričakovala, da se ti ona opraviči, pa čeprav te je upravičeno poslala tja?

To ti skoraj gotovo ne bi rekla, morda se tebi zdi, da bi onadva to mislila (kar je čisto vseeno, če si, samo po moje bi si kvečjemu oddahnila, ker njima ne bo treba prvi korak narediti). Če bi pa meni rekla kaj takega, bi se pa nasmejala in rekla: Seveda niste imeli prav, jaz še vedno mislim po svoje, ampak zdi se mi, da to ne more biti vzrok, da smo zdaj vse življenje skregani. Saj ima pravico vsak drugače mislit, a ne? No, lahko seveda smo vseeno skregani, če se bosta vidva potem ok počutila, samo meni se zdi čisto brez smisla. Taki lepi dnevi so, vidva pa kaznujeta sama sebe, ko se držita, pa razmišljata oslarije. Mora biti vsaj kakšen prijazen in popustljiv v familiji, da vaju na sonček spravi, pa da otroke vidita, a ne. No ja, lako pa vlečemo tole še leta, če želita. No, a gremo zdaj na sonček pa na eno kavo, al ne?
Vse skupaj povej v hecu.

Predlagam ti, da če ti je zelo zoprno, nekaj podobnega izvede tvoj sam. On mora na hec obrnit, samo vedi, da se potem ti ne boš počutila udobno ob njima. No, če boš rekla ti, boš sama v svoji duši čisto ok, celo ko boš z njima, boš boljše, kot če reče to tvoj. Kaj pa vem. Jaz si nikdar ne bi takih misli naslikala v glavi, da klečim pred njima , enostavno se ne bi počutila tako. Vse je v glavi.

Jap. zato pa ga jaz še nisem povedala. Svojga mnenja namreč.Glih zarad tega, ker se mi zdi, da ljudje tako težko prenašajo resnico. Jaz pa izhajam iz družine, kjer smo si povedali, če koga kaj moti, pa ne za to, da bi pač povedali, pač pa da bi se popravili, da bi razčistili, da bi se imeli rajši.
In vem, da če bi ga povedala, da ne bi spremenila nič, vsaj vidim, kako se je moj  mož trudil za določene stvari spremenit, ko ni šlo več, je drastično ukrepal, pa še vedno se njegove ukrepe enostavno na podel način zaobšli. Brez veze.
Ampak kar je je. Jaz na tvojem mestu ne bi šla glihat spora, ker pol nisi naredila nič. Moj je kljub temu, da je sam naredil določene stvari, da bi dal stvari zopet v svoje vajeti, na koncu popustil, ker pametnejši odneha. Stanje pa je alarmantno na podnu. Jaz se odrečem takim staršem, če bi mi ga tkole biksal!!!!!Tast je namreč že čez 60 star in trmast ko tahuj osel. Poleg tega si vse stvari prilašča.Hodi nam po bajti, okoli bajte, pa nič ne moreš. Jaz se nočem vtikat. Moj pa pravi da nima več živcev starga osla novih trikov učit.
Si prov želim, da bi bilo pri nas kako tako tiho stanje. Bi imeli vsaj mir okoli bajte pa po bajti....

jaz ti bom rekla samo to....vem kako se počutiš...

tudi jaz sem "skregana s taščo in tastom" - pa še sosedje smo....

začelo se je tako, da so skoz nekaj pametovali in nikoli nisem smela nič nazaj povedat - če sem, sem bil ta huj ne vem kaj....nisem smela nič po svoje delat, mislili so, da bom plesala tako kot bodo oni igrali... (pri njih sem živela leto dni - verjemi, da se v svojih 28 letih življenja nisem prejokala toliko, kot v letu življenja pri njih!)
po enem letu takšnih ****rij, pa je meni dokurčilo in sem rekla, da po meni pa ne bodo več hodil! In smo zadevo zaključil.

Sedaj nimamo nobenih stikov že več kot eno leto. Meni je moj tud na začetku težil zakaj se ne pobotamo in to in ono... Pa sem rekla da sem že prevečkrat pokleknila pred njimi zaradi ljubega miru in da sedaj mi je pa tega dovolj - da se moram kr naprej in naprej jaz neki opravičevat, za tisto kar ni bila moja krivda...
Enako je naredila tudi s ta drugo "ta mlado" pr hiši....in tudi opravičevanje iz njene strani ni nikoli obrodilo sadov....drugega vnuka ni videla že dve leti....jaz vsaj pustim mojo hči na obisk skupaj z mojim (mu je le mama)

če veš da nisi kriva - ne pusti da hodijo po tebi, ker to ni prav....

sedaj po dobrem letu, sem veliko bolj močna in bolje da moja tašča z menoj ne spregovori, ker se zadeva ne bo lepo končala!!

p.s. - tudi jaz drugače ne morem bit z nobrenim skregana - lahko rečem da je to prvi človek v mojem življenju, ki me je pripeljal do te zamere!!

Sicer je pa to tvoja odločitev - jaz lahko le napišem to, kar sem storila sama, ti pa se odloči in naredi to, ker misliš da je zate najbolje...

_____________________________

Opazujem te,kako mirno spiš,te pobožam in ti že stotič preštejem vse prstke...In šele,ko tvoja dlan leži v moji,opazim,kako zares majhna si.Tako si majhna-pomeniš pa mi ves svet.

jaz nisem zamerljiv človek, tudi vsakemu dam svoj prav, ampak s svojo mamo sem bila pa brez stikov leto in pol. pa ni neka grozna zadeva, samo dokazala sem ji, da če se ne bo lepo obnašala do mene in moje družine (predvsem do družine, jaz jo že lahko prenašam), nas pač ne bo naokoli. sicer je trajalo, ampak namen sem dosegla.

je bila pa res tašča od hudiča za mojega moža.

predvsem bi moral tvoj mož tebi stati ob strani. jim pa lahko čisto mirno poveš, da si se prilagodila samo zaradi mnenja tvojega moža. še vedno sta lahko na 'hladnem', mogoče si boš pa tako izborila spoštovanje. ni nujno da se muliš, da dosežeš svoj prav.

_____________________________

iz malega zraste veliko