Ja - se mi zdi, da so otroci pravi mali radarji in se zelo odzivajo na to, kakšne volje so starši. Vsaj naša se, no - če sem jaz slabe volje, je tudi ona razdražljiva, ali pa če jaz na kaj živčno odreagiram, se tudi ona vznemiri, ko se jaz umirim, pa se tudi ona. Eni pravijo celo, da če je mamica živčen tip človeka in med nosečnostjo po možnosti veliko izpostavljena stresu, se otroček že rodi živčen - mi je pravila patronažna, da pozna nekaj takih primerov in da jo je prav groza, ko pride v tako hišo, ker nima staršev praktično kaj svetovati. Novorojenčku fizično nič ne manjka, je enostavno razdražljiv in jokav, posledično je mamica seveda spet živčna in obupana, kar se spet prenaša na otroka in začaran krog je sklenjen.

No, kar se tiče pakiranja stvari za ven je vse samo stvar organizacije. Mi imamo večino stvari (tisto kar vedno rabimo, ko kam gremo) ves čas v nahrbtniku, ki ga zvečer po potrebi dopolnim. To pomeni, da sem ob nenadnem navdihu za kak izlet ali opravek spakirana v 5 minutah ali manj. Dodam le kako malico in pijačo pa lahko šibamo.
Se pa otroci zelo odzivajo na naše razpoloženje. Torej, če sem sproščena in dobre volje je navadno tudi otrok tak. Ni pa nujno, lahko ga popade trma ali pa je enostavno utrujen in zato razdražljiv,... V takem primeru pa zelo pomaga, če ne pustiš, da te to vrže iz tira. To je kar lahko, kadar sem spočita in dobre volje. Če pa sem utrujena in se mi mudi ter začutim, da mi začne iti njegovo obnašanje na živce, se pa malo zaustavim, parkrat globoko vdihnem in ob tem razmislim kako naj reagiram, da bom dobila od otroka čim bolj tako obnašanje kot ga želim in ne še večjega upora in trme. V večini primerov deluje.  

Po moje pomaga, če se ti vsake toliko kaj res bolj hudega oz. potencialno hudega zgodi. Saj vem, da se sliši čudno, ampak res - takrat se zaveš, da ni treba, da je vse super duper tuper, da je važno, samo da je... Recimo moji dve spita izmenoma, tak da nimam nič časa zase, pa sem vedno ful srečna, ko si položim tamalčko na prsi in tam zaspi na meni (če jo odložim pa se zbudi ), ker se vedno spomnim, kako sem pri Ronji hrepenela po tem kengurujčkanju tista dva dni, ko je bila na intenzivni. Je bila grozna izkušnja za moje pojme, ampak mi je hkrati dala nekaj lepega: da znam cenit to, kar imam, da lahko cartam svojega dojenčka v tem primeru...

Je pa res, kar pravi rija, vsakemu kdaj prekipi in enostavno ne moreš več. Ko že 10tič v dopoldnevu dajem ven jogurt, da ga bom pojedla, pa ga moram spet pospravit (sicer bi bil takoj na tleh, pa po celi kuhinji...), pa nisem še nič jedla cel dan, ura se pa bliža 12ti, takrat bi tudi jaz najrajši tulila... Če se spomnim, vprašam tamalo, kako dela račka - ko reče gaga je tako luškana, da ne moreš rjovet nanjo .

Včasih pa pomaga, da se pogledaš zeloooo iz distance - od tam je navadno cela situacija smešna (recimo ko Ronja hoče pomagat in sama odnes kahlico v kopalnico in jo sama zlit v školjko... kar rezultira v posranem hodniku in polulani kopalnici in zbujeni Lejli, ki jo moram dat iz rok...), no, evo, reci, če se nisi malo nasmejala ob tem. meni pa takrat ni bilo nič smešno - ampak če od daleč pogledaš, je ko v situacijski komediji. In je nekak lažje, se oddaljiš od svojih strašnih čustev in se ti vse skup zazdi smešno.

Pa meni pomaga še, če si priznam "svoj del krivde" oz. si rečem, da ene stvari pač skup pašejo, recimo: kdo mi je pa kriv, da sem jo tako zgodaj navadila na kahlico, saj sem sama hotela to. Ali pa se vprašam: ali bi rajši, da ne bi hotela pomagat, da ne bi bila samoiniciativna... Jah, včasih je cena zato pač posran hodnik, ki ga je treba spucat . S težkim srcem si potem pač priznam, da ja, bi vseeno rada, da je kar točno tako, kot je...

Zadnjič je recimo padla v eno ogromno lužo in si totalno usrala svoj edini zimski pajacek, ki ga  ima, naš pralni stroj pa je bil pokvarjen... In sem se pač vprašala, a bi rajši, da ne bi bila tako raziskovalna, pa da bi se vsega bala in se zato ne bi nikoli usrala? Jah, seveda ne bi, zato bomo pač prali na roke, če bo treba .

A ti kaj pomaga? Če ne drugega vsaj to, da veš, da se take stvari dogajajo tudi drugim...?

Mogoče pa velja obratno - skulirani otroci, posledično skulirani starši. Zame zihtr velja to. Sem pri otrocih kar precej skulirana, ker že moram biti, če ne ne bi mogla v službo hoditi. Sem pa lahko tudi zelo neskulirana, če mi živc ven vržeš.
Naša bejba je iz mene, ko je bila stara med 1 in 4 leti včasih napravila živčno razvalino, pa če sem bila prej ne vem koliko časa čist mirna, v nekem trenutku enostavno ne moreš več. Naš ta mali me še nikdar ni. Karakter igra ključno vlogo in ujemanje med karatkerji.
Torej: mirni otroci - skulirani starši

< Sporočilo je popravil Gina -- 10.2.2009 19:10:27 >

Hm...se deloma strinjam...:-)
Bi pa dodala še to, da v bistvu se mi sami pustimo sprovocirat. Se pravi, da si sami živc ven vržemo. Sej veš...na vsako stvar lahko reagiramo na sto načinov in samo od nas je odvisno, katero reakcijo bomo izbrali. (ne govorim o tem, da je to lahko nardit )
Jaz se poskušam včasih vprašat, zakaj me je pa ravno to tako vrglo iz tira...(se še učim to spraševat samo sebe) In ko ugotovim, kaj to je, potem mi je tut lažje izbrat drugo reakcijo, kot pa že stokrat eno in isto, ponavadi čist neučinkovito ali pa celo škodljivo.
No...sem šele zdej prebrala od ronje post...-tako nekako, ja...


< Sporočilo je popravil picola1 -- 11.2.2009 0:44:44 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]