Današnji dan je bil tako lep - sončen, prijeten. S  sva pohajkovali po mestu, obiskali prijateljico, mami nesli šopek, ljubi me je prav tako razveselil z njim ...
Zvečer pa me pokliče prijateljica, ki mi je prejšnji teden povedala, da je noseča. Danes je bila na pregledu in se hkrati dogovorila za splav.
Kar besed mi je zmanjkalo. Pa sem bila vedno zagovornik, da se ima ženska pravico odločati.
Nisem je prepričevala, kaj naj stori oz. naj ne stori, ker vem, da ji je grozno pri srcu. Pravzaprav ne vem, zakaj ga noče obdržati. Vem, da si ni nikoli (preveč) želela otrok, da tudi njun odnos s partnerjem ni rožnat ...
Tako hudo mi je bilo, ko sem pogledala svojo pikico - samo stisnila sem jo in močno objela, solze pa so me žgale, da se ne da povedati.
Vem, da ji bom stala ob strani, ne glede na to, kaj bo storila. Nikoli ji ne bom rekla žal besede, ne bom je obsojala ... toda tako si želim, da bi jo lahko konec leta obiskala v porodnišnici in ji čestitala za najlepšega otročička pod soncem .

PS: Anonimna sem samo zaradi nje, saj praktično nihče ne ve, da je noseča, in ona želi, da tako tudi ostane.

 Bodi ji v oporo, rabila bo prijateljico.  Je pa to res hudo, tudi meni bi bilo blazno hudo, če bi bila to moja prijateljica, sploh po mojem ss.

Tudi jaz sem to dala skozi. Le da sem sama bila v 13. tednu nosečnosti, ona pa je takrat izvedela, da je zanosila in se odločila za splav, ker ji je bilo prehitro in ni bila pripravljena. Imela je že enega otročka doma, starega 2 leti in nekoč bi si še želela enega, a takrat zanjo čas ni bil pravi. Jaz sem bila čisto fertig, hormoni so mi valjda divjali in zame je bilo to zelo hudo. Poskušala sem govoriti z njo, a mi je rekla, naj ji nič ne govorim, ker se je že odločila in je nihče ne more prepričati drugače. In sem popustila. Bilo pa mi je zelo hudo.

No, sedaj po skoraj dveh letih je spet noseča in ta otrok je bil načrtovan. Pravi, da je tisti splav izbrisala iz spomina, kot da ga ni bilo in da se nikoli do sedaj ni počutila krivo, ker je tako pač moralo biti. Jaz pa se tolikokrat spomnim na ta čas. Jaz ne bi mogla preboleti. Res pa je, da smo si ljudje zelo različni in ne čutimo vsi enako. Jaz sem pa tako ali tako preveč čustven človek.

Pri meni je bilo najhujše to,da v obdobju,ko nisem mogla zanositi(3 leta),sem dve kolegici peljala zutraj na splav in jih potem prišla iskat.Res da, za otroka takrat nobena ni imela idealnih pogojev,ampak,jaz jim diktirat ne morem.Jaz sem mislila,da me bo pri srcu raztrgalo,resničo.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...