Pozdravljene,

rabim kak pameten nasvet, ker ne vem več, kako naj svojega otroka normalno naučim zaspati.
Star je 22 mesecev, ko zaspi ni nobenih težav, ampak da zaspi je pa cel projekt.

Do 10 meseca je lepo zaspal sam, ni bilo nobenih težav. Potem pa smo delali stanovanje in je bil partner bolj kot ne cel dan odstoten. Zvečer, ko sem malega želela dati spat, pa mi je rekel, da se bosta malo "skupaj ulegla in pocrkljala". In se je zgodilo enkrat, dvakrat, trikrat, da sta skupaj zaspala in od takrat otrok več ne zaspi sam. Pa smo mislili, da bo minilo... Jah, seveda.

Ne vem, kaj naj? Čez dan ga zaprem v spalnico, mu dam lupčka, ninico in grem. Joka 5-15 min, potem pa zaspi. Zvečer se mi pa smili, da bi ga zaprla v temo. Če pustim odprta vrata, bo pobegnil. Za umiritev uporabljamo risanke, kakih pravljic ni šans, to ni zanimivo.   

Čez 4 mesece bomo dobili mlajšega bratca. Do takrat bi rada tavečjega samostojno naučila zaspat. Čez dan nimam z njim nobenih problemov (oba sva namreč doma), je priden, se lepo igrava, ampak zvečer, ko je treba spat...  In po celodnevni zabavi z njim, bi rada vsaj malo mirnih večerov v dvoje.

Poleg tega ga čaka še selitev v svojo sobo... Kdaj mislite, da je pravi čas? Takoj ali naj ga najprej naučiva zaspati v spalnici samega? Ali direkt v sobo? Nimava idej, kako mu dopovedati, da je zvečer treba lepo zaspat sam. In kako vam je uspelo, da se v sobi niso igrali, ampak so dejansko spali? To me zanima tudi za čez dan, ker se mi zdi, da če ga dam v njegovo sobo, ne bo nič spal...?

Hvala,

Sanja

Naj povem še to, da ga zvečer daje spat mož - jaz ne veljam.

In da vztrajam pri tem, da ga bo pač treba pustit jokat, tako kot čez dan, njemu pa se strašno smili in že po dveh minutah joka teče k njemu, potem pa meni godrnja

Zanima me, če se kasneje joka odvadijo? Oz. se po določenem času sprijaznio in gredo mirno sami spat? Ali tega ne bomo dočakali še lep čas?

Pri nas je bilo podobno. Že od vsega začetka je sam zaspal v posteljici. Včasih se je malo "pogovoril sam s seboj" in nato brez problema zaspal. Ne dolgo nazaj, ko je bil bolan, sta prav tako z očijem zaspala skupaj v "tavelki" postelji. No, 3 večere, pa je bilo dovolj.

Potem pa je mama ratala "huda" :) Rekla sem, da se jaz ne bom, ko bom sama doma, ukvarjala še s tem, a bo zapal, al ne bo...se cartala in ne vem kaj še... Pa ne me narobe zastopit, seveda ga pocartam in vse, veliko časa preživiva skupaj, ampak ko je pa čas za spanje, je čas za spanje. Flaško zvečer popije v mojem (ali očijevem) naročju in potem ga damo v posteljco.

Tako kot si sama napisala, sem ga tudi jaz pustila jokat. Prvi večer je jokal in jokal, kakšne pol ure predno je zaspal. (ma vmes sem ga šla seveda pogledat) Ampak nisem popustila in ga nisem dala v taveliko postlo.
No, naslednji dan, je le malo jamral...tretji dan pa je sam zaspal brez problemov.

Star je 16 mesecev, pameten in zastopi vse kar mu rečeš. Tvoj vidim, da je še starejši, tako da te sigurno razume, kaj pomeni, če mu poveš, da bo zaspal v svoji posteljci sam. Seveda bo jok in stok, ker bo hotel dosežti, to kar je  do zdaj...

ne pustim otroka jokat. In mi ni težko ležat z njim ,da lažje zaspi.

Tu se v prvem delu odgovora strinjam z ledeno. V drugem pa ne, ker naša spi v svoji postelji od začetka in v svoji sobi od prvega leta dalje. Torej se ne morem k njej uležt.

Ker tudi jaz nisem hotela pustiti otroka jokat (no priznam enkrat ko mi je naredilo tilt sem jo in ni bilo nič kaj fino, kakšnega konkretnega učinka pa tudi ni bilo, prej sem imela jaz slabo vest in sem se slabo počutila zaradi tega) sem pač zadeve delala postopoma in to zelo zelo zelo počasi. Ker hitrje ni šlo, saj sem se prilagajala otroku. Jokat je nisem pustila, ker sem enkrat prebrala stavek, da otrok ne neha jokati zato, ker bi vedel, da je čas za spanje, temveč zato, ker je obupal nad starši in uvidel, da kljub temu da jih kliče (beri joka) ne bo nikogar k njemu. Nadzorovan jok je meni zelo podobna varianta.

Najprej je zaspala na joški.
Potem smo se nehali dojit (1 leto) in je zaspala v naročju.
Potem smo jo kake pole leta nosili da je zaspala.
Ko mi je postala pretežka sem jo imela na stolu v naročju.
Potem sva prešli na posteljo in sem jo dala ležat in jo držala za roko in visela čez rob postelje.
Potem sem jo držala za roko in sedela zraven na stolu.
Potem sem samo sedela zraven na stolu.
Potem sem samo sedela v sobi, stran od postelje. Vmes smo uvedli še pravljico - ona leži v postelji, jaz pa pri malo zatemnjeni svetlobi berem pravljico.
Potem sem stala pri vratih od sobe
in končno smo prišli do dneva, ko sem lahko šla iz sobe, brez da bi jokala.
Sedaj smo pri njenih 3 letih na tem, da ji preberem pravljico, jo pokrijem in potem ona dokler ne zaspi iz sobe kliče vsake toliko, da se ji oglasim, da preveri, če sem res v dnevni.

Skratka dolgotrajen proces, ni kaj. Včasih mi požrlo živcev še in še. Samo sem bila pri vsem skupaj jaz tista, ki sem jo morala dajati spat. Očka ni dober.

O kak fajn tema. No vaši otroci so starejši, ampak sem se naslišila tolk o tem kako se otrok navadi spat v pojstlji z staršimi da mam celo strah od tega
Kako nimamo še eno sobo za njo, spi v svojoj pojstlji z znami v spalnici.
Do nekih 4 mesecih smo je nosali, zavita v koco, ena zdezda poje in daje slike na strop. To je trajalo kakšnih 10-15 min pa je zaspala, stavim jo v pojstljo in spi.
Ko več ni hotla zaspat v nekih 20 min v rokah sem jo dala v pojstljo. Drla se je kakih 20 min, pa zaspi. Vsakih 5 min grem not, pocerkljam po glavi, duda in grem ven.
Kakšni mesec in pol nazaj to več ne dela
Zdaj je spet koca aktivna, zvezda all the time (to je znak za spanje), držimo jo v rokah, zvitu kot novorojenček včasih kjer tolk maha z rokami da se sama razbudi, če mi po 10 min ne zaspi - u pojstljo pa vse spet....
Vse pripisujem fazi in upam da bo minilo. Tak bi rada da mam eno sobo za nju da bi jo lahko dala tam.
Glede ''no cry method'' - ja, jokom doziva, ampak niso oni tak butasti, dobro vejo da bodo z jokom dobili kar jim se hoče.Tako da jaz in mož ne skačemo na vsaki kmeeeee. Na srečo pa se strinjamo glede vzgoja otroka (za zdaj )

ledenaa, razlika je med jokom, ki je res jok in te otrok potrebuje, ter jokom s katerim hoče samo kaj doseči. 

Če sem prav razumela mu pripravljate sobico? Jaz bi to izkoristila in probala otroka čimbolj vključevat v sam projekt ''priprave'' njegove sobice.

Na način, da ima otrok možnost sodelovati pri opremljanju, da mu daš možnost odločanja - npr. mali poglej kje bo tvoja nova sobica, a kupimo za velikega fanta eno veliiiiko posteljo-mu poveš, da jo lahko sam ali pa skupaj izberete, pa če bo sedaj, ko ima veliko posteljo povabil kakšnega prijatelja/igračko, da bo spal z njim..., naj se npr. še odloči kje v novi sobici želi imeti svoje igrače, pa obleke...). V glavnem probajte ga čimbolj vključevat in mu že vmes nekako predstaviti, da bo pa v svoji sobici zaspal in spal brez očija/mamice-da pa lahko kadarkoli pokliče in bo(š) takoj pri njem. Jaz bi ga torej ''naučila'' zaspati samostojno takoj, ko boste pripravili sobico, ker drugače boste imeli dvojni projekt (1.-naučiti ga samega zaspati v spalnici, potem pa še 1x v njegovi sobici).

Mi smo naredili podobno in je mala šla v svojo sobo brez težav pri 18m (''pomagala'' je od samega začetka-beljenje, čiščenje, opremljanje, sestavljanje pohištva, limanje stenskih nalepk, selitev oblek, igrač, izbrala je novo posteljino...).

Glede na to, da čez 4 mesece dobite novega člana, bi jaz takoj dala otroka v svojo sobo. Tako se bo v teh parih mesecih verjetno že navadil in ob rojstvu bratca mogoče to ne bo velik problem. Če boste pa to naredili kasneje, znajo biti pa težave. Ni pa rečeno. Kolegica je slab mesec pred rojstvom drugega otroka, dala starejšega v svojo sobo, vendar danes spijo skupaj, ker ni šlo drugače (se je starejši veliko ponoči jokal). Tako da jaz sem mnenja, da če ste za selitev, jo izvedite takoj ali pa šele potem kakšen mesec po rojstvu.
Kar se pa samostojnosti pri spanju tiče (in ostalih stvari) pa jaz pravim, da je potrebna ljubezen, red (stalen ritem), vztrajnost in to, da so starši prepričani v svojo odločitev.

Hm, jaz nimam pametnega nasveta. Naše izkušnje so, da so to samo obdobja. Pri naši pupi, ki bo zdaj stara 2,5, smo jih imeli kup. Obdobje, ko je pridno spala, obdobje, ko je moral nujno biti ati ob njej, zdaj pa pravi "ati šic, mami pridi", pa sama gre v sobico... potem bo pa spet obdobje, ko jo bomo morali odvleči spat..., pa spet, ko bo šla lepo spat in rekla "noči noč, idi zdaj mami"... Jaz niti ne upam, da bi bilo z malim kaj drugače, da bi ga nekako naučili spat in bi to potem tako ostalo. Lepo je, ko ima dobro obdobje, in ne tako fajn, ko slabo...

Drugače pa je naša pupa dobila svojo sobico pri 22 mesecih, pol meseca pred rojstvom bratca in je takoj lepo sprejela sobico.

Verjetno pa se morate, če pričakujete drugega otroka, pripraviti, da bo nekaj časa teh mirnih večerov v dvoje bolj manj. Pri nas je že tako ali pa so ob bolj poznih urah