O tem sem že pisala, ko sem izvedela, da sem drugič noseča. Nisem si mogla predstavljati kako bom lahko imela še enega otroka tako rada kot imam najinega prvega sončka. Pa sem se počasi navadila na novo bitje, ki raste v meni in ga seveda vzljubila (da ne bo pomote, bil je načrtovan). Mislila sem na to, kako bo lepo, ko bomo štirje. Sedaj pa sem spet padla v tisto krizo. Odkar hodim v službo imam že tako malo časa za mojega sončka, potem pa pomislim kako bo šele takrat zapostavljen (nevede), ko pride četrti član v našo družino. Obljubljam si, da bom naredila kar bo v moji moči, da ne bo občutil nobenega pomanjkanja ljubezni in, da si bova z možem vedno vzela čas zanj, vendar vem da v realnosti to vedno ne bo mogoče (vsaj z moje strani ne). Tudi najmlajši član bo zahteval svoje in seveda tudi dobil. Tako že sedaj jokam ob pogledu na najinega sinka, ko pomislim, da ne bom mogla biti več samo njegova. Itak se mi zdi, da sem že obsedena s to ljubeznijo do njega (prav tako ati). Ne vem, če je to sploh normalno. Ko ga gledam zraven jočem od sreče, ker ga imam. Ko ga objemam in mu govorim, da ga imam rada, se mi znova usujejo solze. Ja, saj vem, da svoje delajo tudi nosečniški hormoni .
V glavnem, kar sem hotla povedat je, da včasih sploh ne vem kaj čutim do tega nebogljenega bitja v meni. V najhujših trenutkih se mi zdi kot nek vsiljivec, ki bo delal "konkurenco" našemu sončku, v naslednjem trenutku pa ga imam rada in komaj čakam, da pokuka na svet.
Povejte mi ali ste tudi ostale, ki ste imele tako majhno razliko med otročki, razmišljale enako ali se meni počasi že blede?
Upam, da nisem preveč zafilozofirala in ste razumele kaj me muči.
Hvala za vsako tolažilno besedo.

LP; Bejba  

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Bejba... glede na stanje, upam, da ga ne boš nosila 11 mesecev !


_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

ja ja nosečniški hormoni pa tudi čista resnica

Jaz sem včasih že čist  mami. Nimam časa za vse tri. In ker me meli Nik najbolj rabi, pol je na vrsti Benjamin in njegova šola, Luka enostavno ne pride na vrsto. Dobro da imama zlato taščo da mi veliko pomaga in tako so vsi trije enakovredni.in dobijo vsi enak    
Čeprav ga Benjamin zadnje čase veliko biksa  in je mami prevečkrat in kar malo preveč huda nanj. se mi včasih zdi kot da je zaradi mene tak. No ja sej verjetno je ker nimam več časa zanj  tokl kot bi ga on rabil

Sedaj se mu posvečaj z vso pozornostjo (kar vem, da se mu), mu razloži, da dobite še enega (pa čeprav se ti zdi, da ne razume kaj to pomeni), mislim da manjša kot je razlika manj so ljubosumni drug na drugega. Ko bo ta drugi prišel bo veselo, polno smeha in tudi se boš počutila bolj, ker se boš tudi drugemu predajala s takšno ljubeznijo kot prvemu. Mislim, da so otroci edini kateri ne morejo deliti naše ljubezni ampak jo imajo vsi enako.

Pa veliko sreče.

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Zara, tudi jaz upam, ker me že sedaj vse je , pa sem šele v 4. mesecu  .

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Jaz sicer nisem imela tako majhne razlike, pa sem se kljub temu med nosečnostjo sprašala, ali bom lahko "delila" ljubezen do obeh otrok. Seveda se vsega tega ne moreš predstavljati, dokler ta drugi otrok pač ni na svetu. Vendar ti bom povedala naslednje: sedaj, ko bo Brin star skoraj eno leto, lahko rečem, da je ljubezni za oba otroka dovolj. Vendar je ta ljubezen pač do vsakega drugačna. Ne manjša, ali večja, temveč enostavno drugačna, ker sta tudi moja dva princa različni osebnosti in na različni razvojni stopnji.
Mi smo ta večjega začeli že od začetka pripravljati na prihod dojenčka-bratca, kar je bilo v našem primeru lažje, ker je razlika v letih za 3,5 let. Skupaj sva gledala knjigice, božala trebušček, dajala dojenčku poljubčke......
Pa tudi mož se je vključeval že od začetka zelo, tako, da je v teh letih otroka precej nase navezal, predvsem preko športa in drugih aktivnosti. To me ni niti malo motilo, in se je pokazalo tudi kot dobra "strategija", ker me ta večji predvsem v prvih mesesih po prihodu bratca(ki me je rabil 24 ur), ni tako pogrešal in ni prihajalo in še vedno ne prihaja do ljubosumnih scen.
Imam občutek, da se počutiš "krivo" nasproti otroku, ki ga že poznaš in je ob tebi, ter se bojiš, da te bo na nek naćin izgubil. Vendar daj priložnost tudi njegovemu bratcu in mu bodi takšna mama, kot si do sedaj. Vedi, da je tvoj srček poln predalčkov, ki so rezervirani samo za tebi ljube osebe. In vedi tudi, da je en predalček še prazen.....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Mogoče pa poskusi tako razmišljati, da je za tega zdajšnjega otroka, za tega, ki ga že imate, dobro, da bo prišel še nekdo, ki ga bo mamica imela tudi rada. Ker lahko ima tele tvoje in očkove ljubezni že preveč, zdaj še ne, sčasoma pa bi lahko bilo tako. Ker tudi jaz kdaj tako pomislim, da bi bilo dobro, če bi imela še kakšnega otroka prav zaradi tega. Da ne bi Tiboja dušila s to svojo ljubeznijo, ker to ni dobro. Ampak jaz ga pač ne bom mogla imeti, še enega, ti pa lahko in ga boš. Mogoče je pa to res za vse skupaj najbolje. Vsaj za starejšega bratca gotovo je. Pa še nikoli v življenju ne bo sam ostal. Tudi po tem, ko vaju z možem ne bo več, bo vedno imel še brata ali sestro, res nikoli ne bo sam.

Marogica, točno to si napisala kar občutim. Počutim se "krivo" nasproti svojemu prvemu otročku.In ob tvojem postu sem spet potočila par solzic.
Po drugi strani pa imaš tudi ti Splišni prav, da bo za njega samo dobro, da dobi bratca ali sestrico. Jaz sem bila 13 let edinka (potem sem dobila bratca), vendar sem celo otroštvo pogrešala sestro ali brata, družbo ki bi mi bila vedno na razpolago. Še sedaj pogrešam kakšno sestro za kakšen zaupen pogovor ali zgolj špancir po trgovinah. Zato sem si vedno govorila, da bom imela vsaj dva otroka. Da ne bosta pogrešala družbe. Sedaj pa takole . Ma, saj bo, le danes je pač en tak dan ko spet preveč razmišljam.
Ja in res je, verjetno najinega sončka že kar dušiva s to najino ljubeznijo.

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Tudi jaz se strinjam s tem, kar je Splišni napisala (ona je tam nadaljevala, kjer sem jaz nehala ) Splišni, kaj je to "ta prava" generacija, ali kaj?
In imaš prav, jutri bo bolje.
p.s. me pa veseli, da še kdo kakšno solzico potoči ob mojem postu, ne pa da dobivajo samo krče ob njih

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

se popolnoma strinjam s Splišni, čeprav je tudi mene včasih v nosečnosti morilo isto vprašanje. Še dobro da mi je mož takrat tolažil točno s tem, kar je napisala Splišni. Stanje je zdaj trenutno tako, da mi včasih res zmanjka energije in živčkov za starejšega, ampak mislim, da mu nič ne škoduje, da mora včasih znat malo počakat in da ni zmeraj prvi.
Se trudiš pač po svojih močeh za oba, ker jih imaš oba enako rad.

Vem, da ni isto, vendar preden sem rodila...še v bolnici v 35 tednu sem razmišljala, če bom jaz imela svojega otroka tako rada, kot imam rada nečaka! res njega sem imela ful, ful rada, veliko sem ga prečuvala, videla sva se skoraj vsak dan, in res sem ga oboževala! Sedaj pa se sploh ne spomnem, da sem ga imela tako rada, ker imam mojega Lukca še bolj-valda ker je moj...hočem povedati, da sem se sama tudi s tem obremenjevala! Jaz mislim, da imaš vsakega otroka enako rada-na drugačen načim! Pri nas je doma bilo 6 otrok, pa nisem imela nikoli občutka da imajo starši koga raje od drugega. Zelo sem vesela, da imam vedno nekoga katerega lahko pokličem, ko sem srečna, ko sem žalostna, na katerega vem da se lahko vedno obrnem, in ki mi bo vedno pomagal...to so moje sestre in brat! Zato, nič ne skrbi, milsim, da ko boš rodila, boš imela oba enako rada, vsakega na svoj način, a z vsem srcem!

Splišnijevi odgovori vedno rulajo!

O čisto enakih občutkih je govorila pred pol leta moja svakinja. In je takoj, ko se je mali rodil ugotovila, da je ravno tako njen in da ga ima enako rada in da premore dovolj ljubezni za oba. In zdaj, ko je mali star pet mesecev ugatavlja, da je v tem obdobju prej zapostavljen on kot njegova sestrica, ker si večji otrok enostavno izbori pozornost. V glavnem pa krasno shajajo.