Tako, pa je prišla !  Zamujala mi je nekje med 4-6 dni, bilo mi je precej slabo, utrijena sem bila in res sem imela res prvič občutek, da je zdej uspelo in sem šla včeraj zjutraj test delat samo za to, da mi potrdi! In test mi ni pokazal in sem mislila, mogoče pa ni še čas. No zvečer sem jo pa dobla in to tako res močno in fejst bolečo, da ni šans, da bi pozabla, da jo imam! Cel dan je šel v trikrasne, tudi danes ni nič od mene, sploh ne vem, kako se naj zberem in učim, kar se res morem, ampak ne gre, kar gledam v zvezke, številke kar plavajo in že se začnem jokat in sem spet na začetku. Včeri je še nekako šlo, dokler da nisem šla v center in sem vidla povsod same mamice z dojenčki in sem še komaj domov pripeljala. Od takrat naprej se pa samo jjočem!
Vem, da mi bote rekle, da naj se skuliram, da sej bbo, sej sama to vem in že 4 leta se s tem tolažim, kak mesec je res malo bolj težko, ampak ni panike, sedaj pa sploh ne vem, kako naprej in česa se naj lotim, kje naj začnem! Hvala, da si lahko dam duška, čez par dni bo že bolje!

Joj, Ursi2 saj ne vem kaj naj napišem, da te potolažim. Pametovanje, da bo boljše bo zate ta trenutek prazno. Pa vendar. Veš koliko je še hujših stvari, ki se nam lahko zgodijo? Življenje je težko, to itak vsi vemo. A svojo moč izkazujemo s tem kako premagujemo težave. Zato nič obupat, le pogumno naprej. Tudi tebe čaka ta srečen trenutek.....

4 leta se že trudita'??? Kaj padohtarji pravijo?

Sicer pa veliko sreče nasl. mesec

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

ursi , vem kako ti je hudo. Ti se kar zjoči, pomaga, potem tudi tako kot vedno spet nabereš moč in greš v nov boj. Jaz se tudi 4 leta matram, ampak upanja nisem izgubila, daleč od tega, vedno bolj sem prepričana, da mi bo pa enkrat uspelo. Res, da sem tako kot ti z vsako pobita, amapk se ne dam. In tudi prepričana sem, da bo tebi isto uspelo. Ene mormo mal dlje počakat, amapk glavno je, da bomo enkrat res zagledale , in zato se splača čakat. 

Ursi, se meni je hudo, ko berem, koliko časa že čakaš na . Ne znam te potolažiti, ker ni besed. Te pa razumem in poznam ta občutek, čeprav meni ni bilo treba čakati tako dolgo. A vse ima en smisel. Mogoče boš nekega dne, ko boš zibala svoje dete v naročku, vedela, zakaj si morala prehoditi tako trnovo pot. Samo, vsak dan si bližje cilju. Eni imajo cilj pred vrat, drug morajo parkrat okoli sveta. A na cilj pridemo vsi, tudi tebi bo uspelo. Upam in držim pesti, da že v tem koledarskem letu uspe.

P.S. Upam, da ti tvoj dragi stoji ob strani, da se z njim lahko pogovoriš in se izjokaš. Če bi ti pogovor pomagal, se mi lahko javiš na privat.

Srečno.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Ursi, žal mi je. Dobro te razumem, čeprav se sama še ne trudim tako dolgo, pa vendar vem, kakšen je občutek, ko spet ne uspe...
Sta že bila na pregledih in kako kaže?
Mogoče so pa krivi živci? Pri sebi vidim, kaj lahko naredijo.

No, ampak konec koncev, kot že sama veš, glavo pokonci z novo strategijo zmagam naproti!!!
Držim pesti zate in iz srca želim, da ti kmalu uspe.

Ja, poskušam skoz migat in neki delat, da ne bi mislila, samo vidim pred sabo samo ene male dojenčke in svoje nečake in nečakinje . ko se stisnejo k tebi in te objamejo in se že začnem jokat, ker si želim tudi jaz tega, svojih otrok, ki  bi jih z možem vzgajala.! Sej sem vesela za nečake, bom šač dokler najboljša teta, al!Pa še dajo mi moči za naprej, ko te pogledajo, ko kako tako rečejo pa ko se ti prvič nasmeji pa odkriva nove stvari! Mož mi zelo stoji ob strani in me poskuša potolažit in vem, da je tudi njemu težko kot meni, vendar me skoz podpira in se pogovarja ali pa samo stisne k sebi! SUPER JE!

Res je da delama že 4 leta na bebici, vendar sva prvi dve leti čaisto tako, če bo uspelo fuuuuuuuuuuuuul fajn, če pa ne, bom pa jaz dokler faks skor konc pl pa bo! Po dveh letih sva pa začela intenzivno delat in sedaj delama skkoz. Bla sem na enih parih pregledih pri svoji G, vendar sem morala precej plačat, mož je ravno ostal brez službe in sva se malo ustrašla, kako dragi bojo šele drugi pregledi, če so že osnovni toliko prišli. Potem pa mi je sestra svetovala dr Reša in sva se  naročila in par dni prej, ko bi morala iti k njemu na prvi pregled je imel mož nesrečo v službo, je dobil eno železo na sebe in je ležal v bolnici. Potrem so bili dopusti in je rekla naj sedaj septembra pokličem, da se za nov termin dogovorimo.

Sem premišljevala če napišem, ampak bom: kaj pa če bi obiskala kakšnega bioenergetika?

ursi2, pošiljam ti pozitivne misli, upam da bo kmalu bolje.