Živjo.

Feruarja sem zanosila in sem v 9. tednu imela ss. Psihično sem čisto na tleh. Ne znam več pravilno razmišljat, tudi moža zanemarjam in samo še vpijem na njega čisto brez veze. Jokam kot dež po cele dneve, sploh se ne morem umiriti. Ali je imela katera iste občutke? Kdaj preboliš? Ali sploh preživiš? Midva sva se matrala 3 leta, da bi zanosila in še potem, ko je končno ratalo, s pomočjo klomifena, se ta ne obdrži. Prosim za kakšno pozitivno mnenje, kakšno spodbudno besedo, ker sem že čisto na konc z živci.

Nisem imela take izkušnje, sem pa druge take in drugačne prelomnice v življenju.
Čisto življensko lahko svetujem.... glavo gor, umiri živce in v načrtovanje novih uspehov. Zafuraš si lahko zdravje, zafuraš vezo,... ni to dobro.

žal se ti je to zgodilo, kaj veš zakaj,...enostavno moraš to prebolet, dojet da se je to zgodilo, predvsem pa se pomirit, bolj boš živčna, raztrešena več težav boš imela, tako kot pri partnerju kot pri zanositvi,... ne veš zakaj se je to zgodilo, a če hočeš spet poskusit potrebuješ partnerja, zato ga ne odrivaj, pogovorita se, razjokaj se, tudi njemu je težko in še težje mu je verjetno gledati tebe v takem stanju... iz srca ti želim, da dobiš svojega malega sončka, zato ne delaj proti sebi in njemu ampak za vaju- OBA! ne govorim ti kar tja v tri dni, iz izkušenj vem...

mogoče se ti bo zdelo trapasto kar bom napisala ampak moj namen je dober. v 10 tednu sem začela krvavet, v porodnišnici niso vedeli kaj in kako bo, razen tega da moram strogo počivat. čez 2 dni sem imela ponovno pregled, zdravnik mi je lepo razložil da telo ve zakaj zavrača zarodek, da je očitno z njim nekaj narobe. takrat sem se popolnoma umirila in si rekla kar bo pač bo, grdo rečeno ampak vseeno, nevem če bi bila in če sem sposobna imeti otroka z posebnimi potrebami. žal, priznam. no ampak zarodek je ostal v maternici in imava zdravega fanta.

želim ti da vama uspe, in da bosta imela zdravega otroka ali otroke. včasih nam pač življenje da težka bremena zato da se imamo rajši, da znamo določene stvari bolj cenit da smo na koncu koncev srećnejši, in ne boj se tudi tebi bo uspelo

Pozdravljena Žalostna30.
Nas je že več delilo tvojo usodo. Sama sem imela ss v 7. tednu (tudi po OBMP, po 8-ih letih truda). Ja boli in to zelo . Kakšen mesec ali dva sem bila kriza. Potem sem se sestavila skupaj, zaradi sebe, zaradi partnerja in zaradi okolice. Sprejela sem dejstvo, da očitno nekaj ni bilo v redu, da je to del potrebne naravne selekcije. Sprejela dejstvo, da se vse v življenju zgodi z nekim namenom in tako tudi ss. Pravega odgovora zakaj ss, še danes (po skoraj treh letih) ne vem in ga ne iščem več, ker ti ga nihče ne more dati. Žal tako pač je. Izjoči svojo bolečino, če potrebuješ pomoč jo poišči (psihološka podpora...) in glej naprej, ni druge. Pusti preteklost v preteklosto, pozabiš nikoli, a boli vedno manj, saj čas celi rane. Poskrbi za sebe in se pripravi za nove projekte v prihodnosti. Objami partnerja, saj dostikrat imamo samo njih, ki nas skušajo razumeti, ko smo cmerave in tečne . Vzami si čas za žalovanje (ne predolgo) in potem dvigni glavo, vstani, kot ptič feniks iz pepela in novim dogodivčinam naproti. Včasih se nam svet sesuje in ne vidimo, kako je lahko tudi lep.
Objem, P.