Ah, kako mine čas…
Pred točno tremi meseci sem pokukala na ta svet. Naj vam na kratko povem:
Po devetih mesecih ugodnega bivanja v maminem trebuščku (kjer sem, by the way, imela vsega preko dovolj), se je začelo neko čudno dogajanje… Vse mi je postalo pretesno in nejevoljna sem se odločila, da pogledam, ali je še kje kaj več prostora. In ni vrag…komaj sem pogledala v svetlobo, me je ena teta zagrabila in takrat res več nisem imela izbire. Morala sem ven!!! Seveda sem na ves glas protestirala, a ni bilo usmiljenja. Gospa je celo prerezala mojo zlato popkovino in me dokončno odtrgala od trebuščka… Groza…nisem ji mogla dopovedati, da hočem nazaj!!! In med mojim protestiranjem so me dali mamici… Nebesa!!! A veste, da je od zunaj lepša kot od znotraj??? No, pa vam jaz povem!!! Mamica me je stisnila k sebi in pocartala in takoj sem pozabila, da sem sploh kdaj bila v njenem trebuščku. Zunaj je veliko lepše….tudi ko te tehtajo in merijo.
No, in od takrat je minilo že veliko časa…Zdaj sem že starejša in izkušenejša in veliko vem…in veliko vam lahko povem o svetu. Vem, da je mamica vedno pri meni, ko jo potrebujem. Vem, da je na sončku toplo, da je mleko v steklenički in da je dobro in me nasiti. Vem, da je ponoči treba spat in da podnevi le počivam. Vem, da se je treba nasmehniti, če hočeš da se vsi okoli tebe smejijo in da se je treba pritožiti, če ti kaj ne paše. Vem, da je treba zajokati, ko me nosijo na napačen način…tako te hitro pravilno obrnejo. Vem, da so lučke in listje na drevju zelo zanimivi. Vem, da me imata mamica in ati nadvse rada in se lahko vedno zanesem nanju in vem, da je to najbolj pomembno…
In danes bom upihnila četrt svečke…juhu!!
