Po dolgih letih in enem splavu, sem končno zanosila v IVF postopku. Sedaj sem 10. tednov . Bila sem že na UZ, ki je pokazal, da je z otročkom vse ok, da mu srček dela. Od takrat pa imam strahove, da bo spet šlo vse narobe, saj je kar nekaj napisanega o tem, da je na prvem UZ vse ok, kasneje pa ni. Seveda sem pozorna tudi na vse spremembe. Od začetka mi je bilo kar slabo, zdaj pa zelo redko, prsi me manj bolijo, špikanja ni več, do včeraj je bila bazalna temperatura vsako jutro 37,1, danes pa 36,9, kar me je napeljalo na misel, da je z otročkom kaj narobe, da ni več živ. Mož me tolaži, da te spremembe niso tako pomembne, pa vseeno me je strah. Naslednji UZ pa je šele naslednji teden.  Poleg tega tudi nimam nikogar s komer bi se pogovorila, zato se obračam na vas, če ima katera kakšne pozitivne izkušnje in mnenja.

LP.

Ne se toliko sekirat !!! To ni dobro ne zate, ne za pikico, ne za tvojega dragega! Verjemi v pozitivno, da bo vse ok, ker tako pač mora bit in pika. Res smo hecne - če so znaki prehudi ni dobro, če jih ni oz. so šibki pa spet ni dobro. Sprosti se, opazuj svoje telo, pogovarjaj se s pikico in ji reči, da naj se te drži močno, močno ...

Ojoj, no! Zakaj je treba tako komplicirat?  Sprosti se in uživaj v nosečnosti!  Ne pa že vnaprej mislit, da bo kaj narobe... Jaz v celi nosečnosti nisem nikoli pomislila, da bi bilo lahko kaj narobe z ! Saj zato pa hodimo tako pogosto na preglede, da vidimo, če je vse ok, a ne!?

Srečno!

V tvoje dobro, predvsem pa za otročička - preženi negativne misli in strahove, ker si s tem samo škoduješ! Sprosti se in uživaj v nosečnosti, ki zna biti zelo lepa. Posvečaj se sebi in skrbi za rastoče bitje, naj te obdaja ljubezen in ne strah!

Srečno!

lp, katrin

_____________________________

Be the Peace and Harmony you desire...

Sam v vednost...sem  v 14 tednu in nikoli nisem imela nobenih znakov nosečnost (razen občutljivih prsi, ki pa so se pojavile šele v enem 7 tednu), če mi ne bi rasel trebušček in če ne bi bila na ultrazvoku in otročka videla sploh ne bi vedela da sem noseča(no menstruacije tud ni no )
Moram ti pa povedati da sem tudi jaz v enem trenutku razmišljala o tem...ja da pa če ne bruham in če mi ni slabo in če ne trpim...pol pa mora biti nekaj narobe....ampak karkoli je. pa saj nimamo kaj....jaz se držim tega kar mi je namenjeno mi je namenjeno....in se trudim da se ne obremenjujem, ker to ni dobro ne zame in ne za otročička...lp

Otrok čuti tvoje razpoloženje. Zakaj se obremenjuješ. Raje uživaj v nosečnosti. Pa bo vse ok. Ne išči problemov, kjer jih ni. Pozitivno glej na svet in nosečnost.

Ves čas nosečnosti je moj ginekolog bil ves paničen, saj sem že prej imela nizko ležečo maternico. Na začetku sem bila tudi dvakrat v bolnici zaradi bruhanja in posledično hujšanja. V desetih dneh sem shujšala 4 kg, takoj so me dali na infuzijo. Po 18 tednu so slabosti izginil. Gimekolog se je tudi bal  predčasnega poroda. Imela sem tudi zelo majhen trebuh v 36 tednu nisem imela čez trebuh niti 30. Na pregledih sem bila vsak teden, ker naj bi mi grozil tudi predčasni porod. Otrok je ležal zelo nizko, zato tudi centimetri niso štimali in posledično je bil tudi pritisk na maternični vrat večji. Ginekolog, kateri je predstojnik odelka v zdravstvenem domu, me je ves čas pripravljal na predčasni porod in strašil z prenizko težo otročka. Filal me je tudi s tabletami, katere sem brez njegove vednosti po 30 tednu nehala jemat. To so ble tablete proti  predčasnim popadom, katere nikdar nisem čitila. Skoraj vsak drug teden sem imela ultrazvok, ker njemu nekaj ni štimalo, na pregledu pa sem tako bila vsak teden. Vedno ko sem prišla na pregled, me je pogledal in rekel "kje te mate vi tega otroka, gremo na ultrazvok". Ultrazvok je bil vedno vredu. Govoril je "samo toliko še ne rodit, da bo otrok imel čez 2500g, da ne bo imel težav s pljuči". Proti koncu v 36 me je že hotel v bolnico poslat, pa je bil hvala bogu CTG vredu in me ni.

Jaz sem si že na začetku pregnala vse črne misli iz glave. Bila sem prepričana, da bom rodila kasneje (po mojih izračunih) in da bo z Emo vse vredu. Z mojim sva vedno govorila Ema je borka, Ema je borka. In res držala se je kot klop.Tudi ko sem bruhala  po 20x na noč, dobila v 16 tednu virozo itd. Zakrvavela nisem niti enkrat.

In res, Ema se je rodila 10 dni kasneje in težka 3120g, imela ocene 9,10,10. Tako,  vse je bilo super.

Če bi resno jemala mojega ginekologa, bi ji z živci lahko res naredila veliko slabega, zato glavo gor in misli pozitivno. Vse bo vredu. Črne misli že na samem začetku preženi iz glave, vem da je to lahko rečt, vendar naredi to za svojo . Za naše nam ni nikoli nič pretežko.

Pa čimbolj brezskrbno in lepo nosečnost.

pa še nasvet iz moje strani...punca draga,probaj tiste črne misli spravt na stran,ter se prepusti čudovitem toku nosečnosti....verjamem,da je to včasih težko,vendar vedno imej v mislih to da tvojo razpoloženje bodisi veselje ali žalost čuti tudi tvoja pikica.....neskončno lepo nosečnost ti želim.....!!!!

Hej, bejbi, si v takih tednih, da slabosti izginjajo... Pa saj vendarle to vse čakamo, kajne? Je pa res, da vsaka kdaj malo zapaničari... Sploh, če si imela SS v višjih tednih.
Sicer če mene vprašaš, si zdaj tako daleč, da bi telo že sčistilo, če bi bilo kaj narobe, pa še na UZ si dobila potrditev, da je vse oK. Res, ne se sekirat... Poskusi se skulirat, pa čeprav je težko, je to zate in za tvojo pikico najboljše. Pravijo, da bebica čuti, kakšne volje je mamica.
Kakšna odstopanja so pri bazalni temperaturi nimam pojma, vem pa, da če te nekaj zelooo skrbi, pojdi zvečer na urgenco, pa bo. Predvidevam, da te bodo pregledali in te potolažili. Zanje boš samo ena tečka panična nosečka, tebi bo pa ornk odleglo...
Pa ne pozabi na pogoste obiske RR!  Tukaj nam tudi marsikdaj odleže ob fajnih debatah! Zato pa smo tu!
Smile!!!

Ne se obremenjevat, saj bo šlo vse ok, črne misli preženi stran in uživaj v tem lepem obdobju.

Želim ti res lepo nosečnost in čimmanj skrbi!

_____________________________

Razvajeni otroci vedno kaj zahtevajo, ustvarjalni vedno kaj ušpičijo.

Anonimna povsem te razumem.Tudi jaz sem panična ,vedno me spremlja strah ,kaj če bo spet šlo kaj narobe ,kaj če spet dobim tako hudo bolano punčko k sebi.Žal smo bile v tem ,v eni hudi preizkušnji in dokler ne bom opravila teh največjih preiskav(AC,kardiologa ,3d uz) tako dolgo bom se sekirala.Ne morem iz te kože in vedite ne morem pregnat teh črni misli.Ni nam lahko.V obeh nosečnostih sem bila tako flegma ,in mi bilo samo po sebi doumevno ,da bom še drugič k sebi stiskala zdravega otroka.Kakšna zmota.Sedaj gledam na nosečnost čisto drugače-slabše.Imam takšno izkušnjo.

Tudi jaz sem imela prvič splav, sedaj pa pričakujem že 3 otroka in povem ti MISLI POZITIVNO. Poskusi se razvedriti in boš videla, da bo vse vredu.
Uživaj v nosečnosti, saj je res nekaj posebnega.

Jaz sem zanosila skoraj v prvo, brez kakršnihkoli težav, pa vendar te popolnoma razumem, ker sem sama v prvih treh mesecih doživljala popolnoma isto kot ti: bolj, ko se je približeval pregled, bolj me je bilo strah, da srček ne bo več bil... Ne vem zakaj, ampak tako je bilo. Tudi moja mama mi je rekla, kako lahko o tem razmišljaš, jaz pa nisem nikoli v nosečnosti pomislila, da bo kaj narobe. Pa jaz drugače nisem kak pesimist in paničar, ki bi črnogledo razmišljal o svetu in dogajanju na njem.
Edina misel, ki me je tolažila, je bila, da če bo že kaj narobe, mi je tako pač namenjeno, ker nekako verjamem, da se res vse stvari zgodijo z namenom... Potem pa ko sem začela čutiti prve brcike (v 21. tednu), mi je pa odleglo in od takrat naprej ne razmišljam o tem, kaj se lahko še zgodi, ampak resnično uživam v vsaki brciki, ki mi "prileti" pod rebra ali v želodec.
Lahko ti torej rečem ne obremenjuj se, a ti rečem tudi, da držim pesti, da čim prej začutiš prve brcike, ki te bodo pomirile. Srečno!