Pozdravljene,

Najprej se vam vsem opravičujem, ker vam pišem pod anonimno, vendar upam, da boste razumele. 
Velikokrat razmišljam, kako bi bilo, ko bi po dolgem poslušanju končno zanosila in potem rodila otročka, ki ne bi bil "popoln". Strah me je teh vseh bolezni, preizkav kot so nuhalna svetlina, saj ne vem kako bi odreagirala, če bi mi ginekolog rekel, da je velika možnost, da rodim prizadetega otroča. Jem folno kislino, pa vendar me je strah, če bo moj otroček imel spino bifido.

Vem, da o tem ne smem razmišljat in da moraš ljubiti otroka kakršen je, ampak vseeno me je zelo strah...

Poznam ennega fantka, ki se je rodil prizadet in ko ga vidim, me kar stisne pri srcu, tudi njegovi starši zelo trpijo.

Prosim napišite kaj vi mislite o tem, ali vas preganjajo podobni strahovi?

Lepo pozdravljene.

Mislim,da se vsaka mamica boji tega,ampak danes je zdravsto že tako naredovala,da laho že zazna če je z otročičkom kaj narobe in se lahko pol odločiš kaj boš.Zato imej pozitivna misli in misli vedno,da boš mela zdravega in lepega otroka,pa srečno.

Moram priznati, da te ne razumem čisto. Zakaj ramišljati tako daleč naprej in samo najhujše scenarije? Se tudi vsak dan obremenjuješ če te bo povozil avtobus ali če bo tvoj dragi sploh še prišel živ domov iz službe?

Malo se sprosti in prepusti življenju...

_____________________________

Kdor si upa, za trenutek izgubi tla pod nogami. Kdor si ne upa, izgubi življenje!

S težavo se spoprimeš, ko se pojavi, če se pojavi. Karkoli boš danes doumela kaj storiti ne bo popolnoma nič veljalo ko težava dejansko nastopi. Takrat reagiraš na osnovi drugih kriterijev.

S tvojimi mislimi moraš sama opravit. In te misli popolnoma nič ne doprinesejo k boljšemu.

Nihče ti ne more garantirati, kakšen bo tvoj otročiček, vendar sem prepričan da obstajajo resne možnosti da bo zdrav ne pa bolan.

Tud jst vačsih pomislim na kaj takega, pa si v isti sekundi rečem, da nisem normalna in si take stvari izbijem iz glave, kajti točno vem, ko bo mala pikica v meni oživela, bo moja, ne glede na to, kako se bo  iztekla,... Tudi ne morem povedat, kako bi reagirala, kako bi se odločala, kajti ne vem kaj je bolj sebično, da si rečem, bom šla delat splav, saj takega otroka ne morem spravit na svet, ker kao bi samo trpel, ker konec koncev kdo pa sem jaz, da bom odločala, o tem, ali bo nekdo živel ali ne,....
Moje mnjenje je, ko si resnično želiš otroka, si pripravljen na vse, ampak res čisto na vse,.....
Upam, da razumete, kaj sem hotela povedat,...
In imam znanko, ki je trdno zagovarjala stališče, da če ji na NS ugotovijo, da je velika možnost, da rodi otroka z DS, da bo šla delat splav , no danes ima , ki ima DS,...... ona pa mi včasih pravi, da ji je najbolj grozno, da je sploh kdaj lahko karkoli takega razmišljala, kaj šele rekla,....


_____________________________



30.09.2006 je v moje naročje prisvetila najsvetlejša zvezdica, obraz moje hčerke Gaje.

Jest se tolažim včasih, ko razmišljam isto kot ti s tem, da v končni fazi so vsi otroci ljubljeni in dobrodošli, kljub vsem njihovim potrebam...je pa res, da si nobena ne želi imeti otroka, kateri bo prizadet, invalid,...včasih mislimo predaleč v prihodnost...KAJ PA ČE,... odklopi se od teh misli, pa bo vse okej...
Nati