živjo,
mene pa znaim, če je katero strah poroda? Namreč mene je ful, pa niti ne znam povedati zakaj. Najbrž me je najbolj strah porodne bolečine?
Ali katera ve kako premagati ta strah? Vem, da s strahom situacijo samo poslabšamo....
Upam, da mi katera lahko kako svetuje!
Hvala

Ni me strah. Zakaj ne, pa ne znam povedat. Vem, da lahko boli za znoret, da si lahk raztrgan, šivan..... pa me ne gane. So tudi take, ko so otročka "plunle" ven in mogoče bom ena izmed takih srečnic , če ne pa bomo pač trpeli. Me je pa strah kakih komplikacij, ampak si ne pustim o tem razmišljat in vedno si takoj za tako mislijo rečem, vse bo ok, zdravi bomo . 

Mene prvič ni bilo strah. Šele ko so mi na CTGju izmerili kar močne popadke, sem se začela zavedati, da moram skozi porod sama. Me pa ni bilo tako strah kot tebe. Verjetno zato, ker nisem vedela kaj naj pričakujem. In res ne vem kako naj premagaš ta strah. Si brala kakšne knjige o porodu, da boš vedela kaj te čaka? Mogoče ti porod ne bi bil tako tuj ali nek bav bav. Sicer ti nobena knjiga ne more dati prave predstave. To boš dobila šele po svojem porodu. Vse so porod preživele in ti nisi nič slabša od njih! Tudi tebi bo uspelo! Kar pogumno!
Kaj pa če bo porod tako hiter, da sploh ne boš dojela kaj te je doletelo? Vedno se tolaži z najboljšim in optimizmom. Reci si: Saj sem močna in bo že!

Pa prosim te brez strahu! Srečno in

Pozdravljena, Kiara24,


verjamem da te je strah, vsaj malo, ker se spuščaš v nekaj neznanega.
Tudi mene je bilo mičkeno, ampak sem, ko so me začele take misli obletavati, začela vedno na kaj drugega misliti, npr. da bom končno v roke dobila svojo dojenčico, da vidim , kako izgleda, če je vse v redu ipd.

Nekoč sem nekje tudi prebrala tole:

Ne prepusti se strahu, ampak svojemu telesu.

Mene je ta stavek zelo pomiril.

Lp

Hej!
Mene je tudi strah za znoret. Pa sem zdravnica, pa vem kako porod izgleda, mogoče zato še toliko bolj. Pa se poskušam zamotit z drugimi mislimi, ko se mi pojavijo te o porodu, pa mi nekako ne uspeva preveč. Zaenkrat se tolažim, da je do takrat še daleč. Pa da če me bo ful bolelo bom pa vmes za EA prosila. Sej bo... 

Strah je votel okrog ga pa nič ni!
 
Vsega bo v max. 24 urah konec in naj te vodi misel na tojega otročka in ne strah pred bolečino. Vsako minuto si bližje cilju in to je tisto kar je pomembno. Tist en dan pa se že potrpi, večinoma niti tako dolgo ne traja, torej nič se bat, le z veseljem pričakuj!

čez en teden imam rok in vsak dan je hujši! upam samo, da bom rodila prej oz da ne bom šla čez rok

pozdravljene! od mojega poroda je minilo 4 mesece.Moram vam povedat da mene osebno ni bilo strah. Rodila sem 2 tedna prej ko t je bilo predvideno.Moje mnenje glede straha je tako, jaz če nebi imela ob sebi moža bi verjetno kar umrla. Če pa imaš nekoga ob sebi ki ga imaš rad pa ta strah kar mine. jaz sem rodila v 3 urah in res popadki so bli grozni ampak pri sebi pa si govorite da boste videle malo bitjece ki ga že nestrpno čakate. Ja in res strah pri porodu samo poslabša stvari gre vse počasneje.
Pogum uspelo vam bo!

...pol nisem edina...mene je tudi strah poroda...za vsako stvar se znam prepričati, da ni tak bav bav...samo za porod ne  pa vem, da je še vsaka preživela bolečine, da jih   potem odtehta ko ga dobiš v roke ...ampak me je še vseeno strah

Kiara24, kdaj pa imaš rok?

Verjamem da vas je strah, ker je mene tudi bilo prvič.  če pomislim za nazaj je bil prvi porod bolj boleč kot drugi,ampak tukaj ni pravila. Sicer pa v tolažbo: če bi bilo tako grozno,bi vsaka imela samo enega otroka. Pogum pa bo šlo.  Ko prvič zagledaš malo štručko, za katero lahko rečeš da je tvoja, pozabiš na bolečine.

_____________________________

Pazite na svoje otročke kot na zaklad.
Vsak je drugačen,vsak je edinstven.

Na bolečine res pozabiš, dokler v drugo ne zanosiš . Pol vse pride za tabo .
Mene v prvo ni bilo toliko strah, sem si govorila, da tako grozno pa že ne more bit. Pa je bilo.
Tako da me je zdaj iz tedna v teden bolj groza, zato bom tokrat 200 % vzela epiduralno.

Nikoli pa ne moreš vedeti, kako bo, nekatere ženske so očitno rojene za rojevanje in popadke komaj čutijo, potem pa dvakrat pritisnejo in je otrok zunaj. Takih je sicer malo, več je tistih nekje na sredi, kjer je sicer težko, vendar prenesljivo. Jaz sem bila očitno v tretju skupini, ker mene je trgalo za znoret in te bolečine res ne moreš opisat niti pozabit.

_____________________________

Anžetko Bosopetko in Sarica Košarica :D

Mene je bilo v prvo noro strah poroda. Logično se mi je zdelo, da sem se šla v 36.tednu dogovorit za epiduralno, čeprav ni blo 100% da jo tudi dobim.
Ko sem bila tik pred vstopom v porodno sobo priklopljena na ctg in sem poslušala krike iz porodne sobe, sem se od groze in strahu milo zjokala.  Sploh zato, ker sem vedela, da ima tista ki trenutno rojeva tudi epiduralno!

Ko pa sem prišla v porodno in ko sem izvedela, da bom tudi jst deležna epiduralne me je strah minil. Ker sem imela že kar močne popadke, sem ob prejetju epiduralne občutila blaženo stanje. Čisto lepo sem lahko sodelovala, porod je bil zelo hiter, pa tudi enega glasu nisem od sebe spustila!  Bila je res lepa izkušnja.
Sedaj sem spet noseča in spet se bojim porodam kljub lepi izkušnji!  Močno močno upam na epiduralno, kajti če te ne boli se lahko zares sprostiš in si z vsemi čuti pri dogajanju. Jst jo priporočam vsaki, sploh tistim, ki imajo velik strah pred porodom!

Mene je bilo v drugo tako strah,da sem se dobesedno usrala od strahu Potem sem pa rodila v 35-tih minutah

Sej strahu mora biti malo,ko pa se začne akcija te pa ni več strah,samo še popadke predihavaš,pa boli te,......potem pa dejmo gospa glavca je že zunaj ueee ueeeeee
Pa je vsee pozabljeno

Mene so dali na umetne.... Sem bla par dni prej v bolnici. Zjutraj je bilo merjenje temperature, nakar sem si šla še noge obrit.... Me je skrbelo vse kaj drugega kot pa bolečine... so ble, vem da me je enega hipa prišla sestra še nekaj kregat.... Češ da tu je potrebna samokontrola... Mal sem že dremala proti koncu... Par ur, pa je blo konc... In ko ti dajo otročka pozabiš, pa naj se sliši še tako butasto.... Pol je sam še radost in smeh. Jaz sem se smejala še med šivanjem, ampak za vsak pik je blo slišat smejoč auuu

Zdaj- v drugo, se pa ne morem odločit al me je strah al ne.... pa glede na to da tokrat ne bom sama - tako vsaj planiramo... Bo treba odmislit.... Vsak porod je zgodba zase, tako da... strah vrečt v vrečo in iz mosta spustit v kako reko

Lp

pupka

_____________________________

Izobrazba ni dovolj, treba je tudi razumeti!

Mene ni nič strah Grem a zdaj v drugo, po dobrem letu in se še živo pomnim kok je prvič svinjsko bolelo. Pa niti ne pomislim na epiduralno. Če bi vedela, da se da temu izognit-porodu, bi že kaj zmutila, ker pa vem, da ni druge, gremo pogumno v boj.

Tako, da zobe je treba stisnit in mal potrpet. Ni pa to neka lepa izkušnja, vsaj zame ni bila. Ko ene pravijo, da jim ni lepše stvari ko porod in oh in sploh. Ma kje, jest sem bila čist fuč, tamala me sploh ni zanimala, ker sem sama komaj gledala. Vsaka doživlja porod na svoj način, pusti se presenetiti


_____________________________

Vedno več nas je!

Vsak ima prag bolečine drugačen. Jaz sem vprašala G (partnerjeva teta) kakšen teden pred rokom  mi je odgovorila, da je bolečina približno taka, kot pri zelo boleči menstruaciji, le da ta bolečina traja zelo kratek čas, lahko jo predihaš in to je to. Pa še lep nasvet, naj te ne bo strah, misli na kaj lepega, na tisto štručko, ki čaka da pride končno k tebi, poslušaj babico in sodeluj z njo-obvladajo. Dvakrat sem rodila s pomočjo babice, niso me nič šivali, bila sem kot rožica, ampak skozi sem si dopovedovala da grem v trgovino po eno štruco . Mirno pot v Rim!

Kakorkoli - poskusi se znebit tega strahu, ker drugače bo vse dalje trajalo - ti povem iz lastnih izkušenj pri 3. porodu.
1. nisem niti hotela nobene poslušat, ne o groznem in bolečem, niti ne o nebolečem. Sem se prepustila temu kako bo, pa bo.
2. porod je potekal ful hitro, tako, da bolečin sploh nisem uspela občutit
3. poroda pa sem se ful bala - da ne bo tako hiter kot drugi, ki je potekal le1,20 ure, zato pa je trajal 17 ur


_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Mene je bilo tudi. Obakrat sem vzela EA in je bilo vse ok. Tako da nimam slabih spominov na porod.

Jst mam  še manj ko mesec dni do PDP, in me je tudi strah, sej probam da ne razmišljam o tem, ampak kar ne gre....Ker je zame prvič in niti ne vem kako zgledajo popadki, kako bolijo, ali bom imela čas za vožnjo v Po, ali bo EA prijela, ali bo vse potekalo ok, bo  zdrav...

Se mi zdi, da vsaka obcuti nekaj strahu pred porodom - tudi zato, ker ne vemo, kako se bo odvijal in kaksne bodo babice in gin.

Glede bolecine se tolazim s tem, da sem dala popadke ze 1x skozi in "prezivela", je pac fejst bolelo, a saj mine..., predvsem pa s tem, da ce so pretrpele tiste ful obcutljive in se se 1x odlocile, bom se jaz.

Mne prvič ni bilo strah - sem se tolažila, da imajo ene sicer ful hud porod, druge pa ful lahek in da se ne splača vnaprej sekirat, ker itak ne vem, v kateri skupini bom - porod bo kak pač bo, ne glede na to, če si se prej sekiral al ne. Kvečjemu lahko strah še vse poslabša. Še ko so mi predrli plodovni ovoj in mi rekli, naj dragemu nesem oblačila, da jih bo odnesel v avto, potem greva pa v porodno, sem mu to šla povedat vsa nasmejana in srečna, da grem končno v porodno. Dva dni pred tem sem namreč imela že popadke na 5 minut, potem pa so se mi čez noč nehali in so me poslali nazaj domov - tako, da sem se bala, da bo spet kaj takega, in se mi je zdelo prav fino, da gre tokrat zares.

Ko so se v porodni čez kake pol ure začeli tisti pravi popadki, me je pa smeh kmalu minil. Amapak imela sem super babico, ki sem jo tudi ubogala, tako da je bilo hudo vsega skupaj 2 uri. Ko so mi dali otročka na trebuh, sem pa itak takoj vse pozabila.

Čeprav vem, da so tisti popadki pred porodom res boleči, me tudi zdaj v drugi nosečnosti ni strah poroda - predvsem pa zato, ker vem, da sem se naučila, kaj je pri porodu najpomembneje in mislim, da bi na to morali opozoriti vsako nosečnico. Sicer sem se potem spomnila, da so nam v materinski to sicer omenili, vendar sem zaradi množice informacij, ki jih tam dobiš, potem pozabila. Torej: najpomembnejše je, da med popadki sprostiš mišice - predvsem trebušne in mišice medeničnega dna. K temu se moraš prisiliti, ker se telo ob bolečini avtomatsko "zakrči". To sicer ni tako lahko kot se sliši, vendar pa je fora v tem, da popadek prav nič manj ne boli, če zakrčiš vse mišice, vendar pa v tem primeru ne more narediti tega, za kar je namenjen - torej odpirati materničnega vrata. Če bi se jaz to že takoj spomnila, bi porod gotovo bil končan še prej. Bilo je namreč tako, da ko je babica po eni uri svinjskih popadkov - ko sem že mislila, da ne bom več zdržala - pogledala, kako je stanje, je rekla, da ni nič spremembe od prej. In mene je skoraj kap, ker sem bila ob prihodu v porodno odprta samo 3 centimetre in sem bila po teh besedah prepričana, da bom v porodni še najmanj 7 ur, če ne več, saj so nam v materinski šoli rekli, da se odpiraš nekje centimeter na uro, odprt pa moraš biti 10 cm, in nisem si niti predstavljala, kako bom zdržala še toliko ur popadkov. Potem pa jo je moj dragi vprašal, kako dolgo še bo trajalo in je rekla, da "odvisno, od tega, koliko bom mehka". Od takrat sem se zavestno ves čas trudila, da sem ob popadku sprostila vse mišice. Bilo je težko, ampak se je splačalo. Kajti, ko me je babica čez približno eno uro spet pregledala, ni mogla verjeti svojim očem - bila sem namreč povsem odprta in rekla mi je, da lahko začnem pritiskati. Od tu naprej je šlo pa hitro in niti pol tako hudo ni bilo več kot tisti popadki prej, ki sem jih morala predihavati.

Predvideni rok poroda imam 18.1.2009!
Vendar imam občutek, da me bo prehitelo, da bo bolj na začetku januarja.
Hvala vam vse za odgovore.
Vam pa da mi bo lažje ko bo moja najboljša polovica ob meni!

Zelo me je bilo strah prvega poroda,posledično sem se ful počasi odpirala in imela grozne popadke,tako sem zaprosila za Ea in jo tudi dobila.Od takrat dalje nisem čutila nobene bolečine več,porod sem spremljala pri zavesti in brez bolečin.Še zdaj se spominjam kako je bilo lepo in res imam tako lepo porodno izkušnjo.Drugega poroda me ni strah ker grem spet na Ea.