Prosila bi vas za pomoč. Naš malček se namreč boji babice. Ko ga vzame v naročje ali prisopi k njem, začne strahovito jokati. Zaradi dogodka je še nekaj časa vznemirjen, jokav, boji se običajnih zvokov, ki se jih drugače ne. Potem na dogodivščino pozabi. In je vse v najlepšem redu, dokler ne pride do ponovnega srečanja. Vem, da je najboljša rešitev, da se z otrokom čim manjkrat srečata. Babici namreč ne dopovemo nič in za tako obnašanje dojenčka krivi mene, se pred otrokom jezi in ihtari (v bistvu ni čudno da ga je strah). O kakšnem opravičilu, da otroka spravi v tako situacijo ni ne duha ne sluha, ampak samo strašna užaljenost.

Kako ste/bi ravnale v taki situaciji? Naj na otrokovo obnašanje opozorim pediatra? Mislite, da ima lahko otrok posledice zaradi teh dogodkov?

Iskrena hvala za pomoč

Koliko pa je otrok star?

Verjetno je babica tvoja tašča  ...ane?


no....tudi meni se je to dogajalo. Tam do 5. meseca. Ampak je bila tašča uvidevna in ni drezala v .
Rešitev je bila taka, da smo me tri same šle enkrat na doooolg sprehod, tako da je celo pot lahko tamičkena gledala taščo. Peljala sem jo jaz, ampak ona je bila bolj zanimiva za gledat. Ko jo je do zadnje biti preučila pa jo je smela vzeti v roke.

Pogovori se z babico in ji povej naj bo potrpežljiva, da si mora dojenček najti pot k njej, drugače bo samo slabše.

Pa seveda....najpomembnejše: če bo dojenček velikokrat videl babico, jo bo lažje in hitreje sprejel.

Pa veliko uspeha!

Ne, ravno to je napaka. Razen če sama želita, da z babico nima nobenih stikov v nadaljnje.

Saj se bo navadil. Koliko je pa star?

A je babica mogoče tvoja tašča?

Naj te malo pomirim, da je to popolnoma normalno vedenje, ki bo slej kot prej minilo.

Pri nas je bilo še huje - bala se je vseh ljudi, razen mene in atija. Začelo se je mislim da pri 4,5m ko se je začela jokati, če jo je kdorkoli (babica, dedek...) samo pogledal. Ko smo bili sami doma je bila ful vesela, ko pa smo šli kam, kjer smo srečali druge ljud pa jok in stok. Med drugim se je jokala tudi pri P, ko jo je pregledovala in je takoj ugotovila, da gre za t.i ločitveni strah. No, sedaj po 3 mesecih je ta strah pred tujci skoraj popolnoma zginil. Še vedno je občutljiva in se ne pusti cartati vsakemu, joče pa več ne.

Svetujem ti, da se ne sekiraš, babici pa povej, da ni nič narobe. Ko pride na obisk jo imej ti v rokah, ona pa naj jo nekajkrat čisto ignorira. Po nekaj srečanjih bo dojenčica sama pokazala zanimanje za babico in se je ne bo več bala. Pa še to - moja mama je v času tega strahu prišla vsak dan za 15 minut, da se je  navadila njene bližine in sedaj jo ima naša mala ful rada. Mirne volje jo tudi pustim kakšno urco sama z njo.

LP

Sej pravijo, da dojenčki čutijo kdo jim je všeč in kdo ne  .

_____________________________

Mamica zmeraj razume, kako ti je pri srčku, razume vse tisto, kar vesta samo ti in ona. Mamice ne pozabiš, nikoli v življenju. Taka je moja mami.

Oprosti, ampak natrosla si ene par takšnih oslarij, da me kar nekam pritisne. Če bi kdaj prečitala kakšno knjigo ali članek o dojenčkih, bi morala vedeti, da je strah pred ljudmi, s katerimi ni vsakodnevno v stikih, eden izmed prvih očitnih strahov pri dojenčkih. Treba mu je dati priložnost, da tega človeka spozna in se iz izkušenj nauči, kako obvladati srečanja z neznanci in neznanimi okoliščinami. Ne pa, da babico (ki ji je najbrž v takšni situaciji že itaq nelagodno) obsojaš in od nje celo pričakuješ opravičilo. In, da bi otrok zato imel travme Jao, jao


_____________________________


•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•
*...*..:::: ...*...*...*...*...*...*...*...*...:::::..*...*
•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•

Meni se bolj zdi, da je bila babica brez potrebe užaljena. Otroci že vedo, zakaj jim kdo ni všeč ... otroci začutijo energijo, ki jo oddaja posameznik, ena mu odgovovarja, druga pa pač ne in zato joka. OK, otroka se počasi navadi na babičino prisotnost, ampak tudi babica bi lahko pokazala malo več razumevanja in naj ne igra užaljenost, pri teh letih bi te stvari lahko razumela.

Ja no, če se bo tako obnašala, da se bo nate kregala v pričo otroka in to takrat, ko je otroka strah, potem vprašanje, kdaj bo otroka ta strah minil. Če bi se normalno obnašala, potem bi seveda ga.

Sploh ne gre za to ali je babica tašča ali ne.
Otrok nima strahu pred tujci. Sicer novega človeka le opazuje, morda mu podari nasmešek, z drugimi se spet pogovarja (dojenčkov govor). Babice pa se res ustraši. Sem jo vključila v njegove obrede (čeprav se ona ukvarja bolj s tem kaj delam prav in kaj narobe - pa ni to stvar debate). Upam, da bom elegantno rešila zadevo.

Hvala za vaša mnenja.

Tudi meni je to najprej padlo v oči. Se strinjam s splišni. Če babica nori pred otrokom, je pa ja normalno, da se je boji.

< Sporočilo je popravil baja* -- 24.3.2008 12:13:16 >

jaz sem imela iste težave, samo da zala ni marala nobenega ne nonota in ne none, je kričala  ko zmešana. Valda sem bla jaz kriva, da je taka in sta mi govorila "ja sej je sam pri teb, ko pa ni pri tebi pa spi" pa sm rekla, valda je mene bol navajena ko pa ji dam zizo in ko se naje pa zaspi. je trajalo en čas pol sm pa rekla da jih verjetno ne mara ker glasno govorita in kadita. Zala pa še sedaj ne mara tistih, ki pridejo k njej takoj ko pokadijo cigaret . Sta bla užaljena, ampak je

Sedaj ko pa jih ima končno rada, mi pa očitata vsako minuto, ko pustim zalo samo da se igra, po njihovo mora biti vedno nekdo z otrokom, ni jima prav nobena ura spanja, kaj šele moja vzgoja........

Tinčarca zato nikar ne skrbi se bo babica že navadla.

Tudi jaz sem imela iste težave, zanimivo bala se je res samo tašče, nobenega drugega. Tudi moja tašča tega ni nikakor mogla razumet in je posledično prekinila stike z nami , nikakor ji nismo mogli razložit, da se mora otrok na njo pač navadit in da manj kot jo vidi slabše bo, ampak ni pomagalo Sicer te lahko potolažim, da otroci rastejo in tudi ta starah izzveni, tašča pa je še kar užaljena

_____________________________

Če imava dve jabolki in si ju izmenjava, imava še vedno vsak eno po eno jabolko. Če pa si izmenjava ideji, imava vsak po dve. (George Bernard Shaw)

Meni se je prejšni teden enako naredilo z mojo staro mamo. Je začela malce bolj glasno ogovarjat Timoteja, on pa v huronski jok. Takega ga še nisem videla, skoraj ga nisem mogla pomirit. Čez dva dni sem jo povabila k meni, da bi še enkrat probali. Ko je bila stran od njega je bilo ok, ko ga je pa čisto tiho poklicala pa mali v jok. Tako, da se to ne dogaja samo tebi. Je pa zanimivo, da se naš drugih ne boji, le moje stare mame.

Joj kako ste ene pametne čez vse. A morda ni lepo vprašala za nasvet? Se ji ne da lepo odgovorit?

Normalno, da se otrok nekaterih ljudi boji in potrebuje več časa da se prilagodi, navadi na njihovo bližino. Če že kdo, bi mogla bit babica uvidevna in ne silit v otroka in ihtarit in užaljenost zganjat in podobno.