ne vem kako naj to napišem... že dolgo časa si full želim dojenčka. stara sem sicer šele 22 let ampak je ta želja v meni res močna. ob pogledih na majhne pikice, vozičke, trebuščke se kar topim do sedaj se o tem s partnerjem nisva pogovarjala, sedaj pa je debata nanesla na to temo in rekel je, naj se sama odločim, "da lahko tudi enega naredimo"  , da je on za, odločitev pa je v mojih rokah.  in tu pridemo do mojega problema...kar naenkrat se je v meni pojavil nekakšen strah, ne močen ampak... bo res vse v redu, je to prekmalu, bom uživala v materinstvu ali mi bo kasneje žal da nisem še malo počakala...? 
dojenčka si ful želim, ne vem od kje se je vzel ta strah

kaj menite...naj še počakam, ali naj se podam v to?


< Sporočilo je popravil Eja RR -- 1.8.2009 22:02:36 >

Hmmm, to se moraš pa sama odločit. Se mi pa zdi, da dokler boš še tako oklevala, mislim, da še nisi pripravljena. Srečno!!!

Stara si dovolj, kako pa je z vajino zvezo /partner in ti/? Se imata dovolj rada? Ti bo on v pomoč? Kako je s financami?
Glej, odgovori si sama na teh nekaj vprašanj. Verjamem pa, da čutiš neke vrste odgovornost do še nerojenega oz. morebitnega otroka, tako da je prav, da premisliš.
Je pa že v življenju tako, da se problemi rešujejo šele takrat, ko do njih pride in ne prej.
Pogumno, če si ga želiš in se partner strinja, potem kar.
Moški so bolj konkretni in moj si je mene med nosečnostjo predstavljal bolj pač kot nosečo žensko in ne ne vem kako kot "žensko z otrokom v trebuščku". Če me boš prav razumela, otročka je pač jemal  kot bitjece šele, ko se je rodil, prej si ga pač ni mogel "predstavljati". V glavnem pa mene in otroka neizmerno  , kar tudi nenehno dokazuje.

Srečno in pogumno /pa folno kislino jemlji pred zanositvijo!/
 

Da še ti jaz povem svojo zgodbo....

Tudi sama sem si noro želela malo bitjece, sanjala o tem, gledala revije skratka bila sem prepričana, da si to tudi resnično želim...

No in z takratnim fantom se nama je to tudi zgodili, maja 2004 sem čist po naključju zanosila in ko sem za to izvedela sem tako jokala, v meni se je takrat pojavil nek čuden strah, podoben tvojemu....

Nič več nisem bila prepričana, da si to tudi želim, vse bolj sem potiho razmišljala, da bi šla na splav, ker nosečnost bo moje telo totalno spremenila in jaz bom ful nesrečna, ker bom grda, ne bom morala več žurat itd.....

Bala sem se, da se ne bom prav odločila, in bala sem se, da se na bom znala odločit, in bo za splav prepozno....

No, ta strah me je minil in ti povem, da sem najbolj srečna in najbolj ponosna mamica mojemu malemu princu in da mi ni žal niti stotinke sekunde, da sem ga obdržala, ga rodila, da je moj in da ga imam... Biti mami je resničo nekaj najlepšega po soncem...

Prišel je nenačrtovano, ko sem izvedela da raste pod mojim srčkom sem jokala, ker nisem vedela, kaj pomeni biti mama. In hvaležna sem slehernemu trenutku, da sem ga obdržala... Žal mi pa je za trenutke, ko sem mislila, da ne bom zmogla in da si ga ne želim....

Moj mali princ je danes star 4 leta in pol in je že pravi fant...upam, da kmalu dobi sestrco ali brateca

Pogovori se s fantom, sama razmisli in boš videla, da kakršnokoli odločitev boš sprejela, bo tista ta prava....

Jaz se spomnim iz materinske šole, ko nam je sestra rekla, da bomo po porodu pa za vedno mame. to mi je dolgo ostalo v mislih. Pa sem imela že velik trebuh, a mi je bilo vseeno čudno - da bom jaz mama... sem si vseeno še mislila, da sem ja punca in tako  takoj po rojstvu sem pa postala tako ponosna, vsem razlagam o moji pupi, tako jo imam rada... si sploh tega nisem mogla predstavljati. Tudi jaz mislim, da je biti mami najlepše, kar se ti v življenju lahko zgodi. Nič bolj pomembnega ne moreš narediti kot je to. Jaz imam recimo da uspešno kariero, ampak ko to primerjam z otrokom, ma ni primerjave... se veselim vsakega dne, ko smo skupaj... pa tudi že 2. načrtujemo. Me je tudi strah in vse, ampak je veselje večje...

_____________________________

Ne živite, dokler ne najdete tistega, zaradi česar je vredno umreti!

No, da še jaz pristavim "piskrček": Lahko ti rečem, da jaz pa do konca nosečnosti nisem vedela, če je to prava odločitev in vse do trenutka, ko sem rodila, sem bila nenormalno obremenjena s tem, da bom "mama zavedno" in da se "nikoli ne bom "rešila" tega otroka" in bom morala zanj skrbeti for the rest of my life???? Ja, sliši se grdo, ampak tako sem čutila. Pa še prej nikoli nisem bla nek hud tip za otroke... Sem si jih pa želela, ker sem vedla, da bom do svojih čutila drugače. Ko sva se odločila, da jih bova začela delat, sem bla še vedno v dvomih, ampak sem si rekla: v dvomih bom vedno in brezveze, da čakam, da me bo zadelo kot strela z jasnega, da bom začutla tiktakanje biološke ure in da dejmo se pač "vržt v vodo in plavat"....
No, celo nosečnost sem mela mešane občutke, nič pravga filinga do vsega skupaj... Sem pa z veseljem pripravljala oblekice, hodila na UZ-je, pripavila sobico.... Čudno res! Ampak to je resnica in zakaj bi skrivala?
Nooo, potem, tisto sekundo, ko sem rodila in ko je malička pogledla na svet: eeej, nenormalen filing! Noro ponosna, kot bi Mount Everest preplezala... Punčka pa nekaj najlepšega in najbolj čudežnega kar se mi je zgodilo.... Niti predstavljat si nisem mogla vse te občutke, ki so me prevzeli.
Naenkrat sem bila mama in ta občutek je bil noro, noro, noro lep!!! Zdaj je stara 3 mesece in se še vedno ne morem načuditi temu malemu, krasnemu, dišečemu bitjecu... moji punčki! Pa ko se mi nasmeje.... ma, stopim se kot sladoled!
Tako da..... kot mi je enkrat rekla prijateljica: ko se rodi otrok, se rodi tudi mama!