Zivjo,

sem tipicna predstavnica mlajse generacije. Lani sem diplomirala, letos sem se porocila in menim, da bi bil pravi cas za otroka. A se za ta "usodni" korak nikakor ne morem odlociti. Strah me je predvsem poroda, tudi nosecnosti, strah me je, da se mi bo telo spremenilo in da bom na ne bom vec taka (mlada in lepa) kot sem sedaj.

Kaj svetujete? Kaksne so vase izkusnje?

no, tale me je pa v smeh spravil: "da pol ne bom več mlada in lepa";)

mogoče pa še nisi pripravljena? ko bo pravi čas zate, boš komaj čakala, da ti bo trebušček zrasel in ga boš ponosno okoli kazala. pa po porodu ti tudi kaka odvečna kilca ne bo v napoto. sicer pa telo lahko spraviš nazaj v formo in te porod lahko še celo polepša (vsaj duhovno8)).

Naj se omenim, da bom marca stara 27 let in da se mi zdi pravi cas, da razcistim sama s seboj te stvari in si ustvarim druzino.
Ta forum je pravi biser v takih strahovih, se posebej opis pod naslovom MI SMO DOMA!!, kjer je tako simpaticno in neobremenjeno opisala porod. :)

Prepusti se toku življenja!
Tudi jaz si pred dvemi leti nisem mislila, da bi sedaj že imela otroka, vendar ko boš začutila potrebo po tem po otroku, te ne bo več strah postave po porodu niti porada samega (še preden boš zanosila).
Preden sem zanosila, sem jaz bila že prav obsedena kdaj se bo zgodilo.
LP in razčisti sama s sabo!:rozica:

Jaz bi ti pa rada čestitala, ker greš v življenju korak za korakom: najprej diploma, potem poroka in morda dojenček. Kot bi brala svojo zgodbo!

Nosečnost te ne bo pogršala, kvečjemu polepšala. Enačenje nosečnosti z debelostjo je že zdavnaj mimo, z medicinskega stališča je idealno, če se nosečnica zredi za 9kg, od tega jih 5-6 izgubiš že ob porodu. Od telesnih sprememb ostanejo spremenjene le dojke, vse ostalo imam jaz enako kot prej.

Tudi mlada boš še zmeraj, nikoli več pa brezskrbna. Sicer pa se da z otrokom vse in povsod, samo malo več organizacije zahteva.

Ko si boš resnično želela otroka, te ne bo strah nosečnosti.

Se strinjam z ostalimi. Tista ki si resnično želi otroka ne bo toliko jamrala zaradi postave in vsega kar spada zraven. Ne misli da bi morala imeti otroka samo zato, ker si sedaj diplomirala in se poročila in ker si dosti stara. Po tvojem, je najbrž idealno življenje- imeti moža, lepo izgledati, imeti super avto, hišo, psa, in seveda idealnega otroka... V glavnem, jaz niti približno ne izgledam super, nisem poročena, nimam hiše- imam pa vse kar sem si na svetu najbolj želela: čudovitega sinčka in super:love:... klinc gleda pa še postavo!!!!!!!!!!!

Ta strah pred porodom, je tudi mene malo oplazil. Ampak takrat, ko zanosiš je še daleč do poroda.. Ko pa si enkrat tam, pa že komaj čakaš, da vidiš otročička in je strah kar malo v ozadju za navdušenostjo. In ne moreš se več premislit.. Tako, da ne se s tem obremenjevat.
Kar se pa tiče "mlada in lepa", pa res nisem nikoli pomislila. Med nosečnostjo itak vsi pravijo, da si še lepša.. Po nosečnosti se pa malo potrudiš. Po pol leta sem bila že na prejšnjih kilah. Zdaj pri 9. jih imam pa celo ene tri manj. Ko sem pa z malim sončkom, se pa tako ali tako počutim boljše kot kdajkoli prej, saj imam tako čudovitega otročička... Res, da vsi njega ogovarjajo in hvalijo, mu mežikajo, mene bolj malo (no vsaj mož tudi mene, ha ha).

Jaz pa ne razumem zakaj tako egoistično razmišlate-če ne želite otroka, potem bo že čas prišel k si ga boste želela-ne hitet!
In draga "js tut"-ja sigurno ne boš več mogla hodt na smučanje, jadranje...vsaj nekaj let ne! Jaz milsim, da niti podrazno niste pripravljene na materinstvo, ker takole razmišljate!
jaz tut pomislila nisem, da se ne bom mogla več na motorju vozt, potovati...samo zelo, zelo, zelo sem si želela otroka-za vsako ceno- in sedaj imam najlepšega otroka pod soncem, katerega neskončno ljubim...in še na mislim mi ne pride, da bi se vsedla na motor in čez vikend zapeljala na morje-ker naravnost uživam v vlogi mamice!
Za vse pride čas...zato počasi...

Enako je bilo pri meni. bala sem se, da se bom zredila in ostala debela, noro sem se bala poroda in 2 leti sem prestavlja ta odločilni korak. Danes mi je malo žal, saj sem šele sedaj ugotovila, da je nekaj čudovitega biti noseč ( počutila sem se bolje kot kdajkoli prej in tudi z :love:sva se bolje razumela-če veš kaj mislim ), še lepše pa je držati v rokah svojega otroka. Materinstvo te poleša, naredi še milejšo. To sem videla pri prijateljicah. Sama sem se zredila 20 kg med nosečnostjo, danes 2.meseca po njej, imam še 5 kg več kot pred porodom, pa še to mislim da ni taka tragedija. Porod sem na žalost imela s CR, a med nosečnostjo nisem niti enkrat pomislila, da bi me bilo strah roditi. Še več, tistih par ur v porodni sobi,mi je ostalo v lepem spominu meni in :love:.
Ko držiš v rokah svojega :duda:, pa ti sploh več ni pomembno ali si se pogršal, polepšal ali odebelil, pomembno ti je le to, da si na svet spravil najlepše bitje pod soncem. In to bitje je tvoje.

Zakaj pa ne bi bila lepa in mlada nosečnica in potem mamica? V času nosečnosti boš tako vsa cvetoča in sijoča razen, da trebušček ne bo več raven. Bo pa napet! Po porodu pa boš zopet začela cvetet od navdušenja nad svojim najlepšim sončkom! Mislim, da se takrat tudi ne boš imela časa obremenjevat s svojim izgledom. Odvečni kilogrami grejo hitro dol, verjami. Sicer pa ni nujno, da se boš dosti zredila. Jaz sem se 20 kg in imam še 3 do prednosečniške teže pa sem malo manj kot 3 mesece po porodu!:sloncek:
Mislim, da boš kmalu začutila "materinski čut" :bravo:

Js tud!
Midva z možem sva tudi imela najine vikende na motorju pa dopuste in razne razvade, pa ti povem, da se ne more primerjat z življenjem s svojim otrokom in prej nosečnostjo. Saj bo zopet prišel čas, ko si bomo zopet kaj "privoščili" za naš ego. Ničesar pa ne menjava za ta čas, ki se trenutno odvija, ker je doslej najlepši!

Strah te je neznanega, novega.
Kaj pa priložnost,da sebe odkriješ v novi luči?
Čudež nosečnosti :bravo:in poroda, ja tudi bolečine, odrekanja,a tudi veliko Lepega.Pravi čudež - tvoj otrok! Verjetno te že kliče¨:duda:, da ga povabiš v vajino gnezdo !

Življenje je polno obdobij-raznovrstnih in samo hvaležni smo lahko, ko so ta obdobja nam naklonjena, srečna, uspešna... Podobni strah je menda tud mene malo preblisknil- ampak ne spomnim se več v katerem življenju je že to bilo ??:zmeden2: Pa ne, stara sem komaj 28. tako da še mam kar spomin. Imam pa tudi krasnega sinka starega 2.8 leti, pa enega sineka čakamo te dni (spet:nosecka: ), pa med nosečnostjo sem vedno lepa pa še mlajša ;), pa kar nekaj kil se mi nabere, pa mi jih takoj ljubezen do otročka vstran pobere- vsaj prvič jih je 22kg skopnelo, upam da zdaj tudi:zmeden:.Pa postavo sem si nazaj priborila, pa z mojim dragim se še bolj ljubila... Hvaležna sem, da sem deležna teh čudovitih trenutkov,čustev,skrbi, odgovornosti in čiste neprecenljive ljubezni, ki mi jo daje moj otrok in tiste ljubezni, ki jo čutim jaz -mati- do svojega otroka. Kaj ste hecne, da bi vas bilo strah (no tiste drobne skrbi...)VESELITE SE DARU MATERINSTVA IN POMISLITE KDAJ TUDI NA TISTE, KI JIM TO NI DANO!!!

Moje mišljenje je, da še za otroka nisi pripravljena. Zato ne hiti. Vsaka si izbere čas, za katerega misli, da je pripravljena (pustiva izjeme). Zato bi bilo bolje, da se s tem ne obremenjuješ in se mogoče fokusiraš v kaj drugega. Seveda se postavlja tudi vprašanje, kaj meni o tej temi tvoj mož?
Kar se pa "lepote" telesa tiče, ti lahko zagotovim, da boš po porodu še lepša, no ja, nekaj gramov bo mogoče ostalo.
Naj te potolažim, da sem se v prvi nosečnosti zredila za 25 kg in sem bila po 4 mesecih zopet na svoji teži(60 kg) in to brez diete. Prebujanje na 3 ure je bil zame fitnes in pol. Stara pa sem 39 let , rodila pa pri 35 in 39tih). Torej boš ti pri tvojih letih pridobljeno težo še lažje izgubila.

Ja, nekatere ste tako lepo napisale, da sem se cisto raznezila. :)
Res ste face. Vceraj sva z mozem pri kosilu debatirala o tem in sva ugotovila, da je imeti otroke, najbolj nesebicno dejanje in da je prav, da se to zgodi. Konec koncev, bi bila jaz zelo slabe volje, ce me ne bi bilo in ne bi bilo prav, da jaz nekomu ne podarim zivljenja.
Pogovorila sem se tudi z mojo mamo in je rekla, da si tudi ona ni zelela otrok, ni cutila veselja in vsega, kar naj bi hormoni v nas vzbudili, pa je potem vseeno zanosila in da je bil to njen najlepsi del zivljenja. Vcasih se je treba kar prepustiti dogodkom.
Z mozem imava vse kar je opisala ena izmed vas, imava svoje veliko stanovanje v centru Ljubljane, ljubece starse, ki bodo dobri babice in dedki, diplome, sluzbe z dobrimi placami in zelo dober, analiticen odnos (on je fizik, jaz pa sem matematicarka). Tako da v resnici nama ne manjka drugega kot smisel in to upam, da nama bo dal otrok, ko premagava strah.
Marogica je vprasala kaj o tem misli moj moz. Moj moz je zelo pozitivno naravnan do mene in zato uposteva moje zelje. Otroka si zeli, vendar daje prednost moji odlocitvi, kar se mi zdi prav.

Kar se lepote in mladosti tice, je problematicna predvsem zato, ker je trenutni svet naravnan na take ljudi, torej, vse reklame in druzbene norme so usmerjene v "kao idelane" ljudi. Mene je to oplazilo se toliko bolj, saj se borim z anoreksijo, torej imam manj kot 50 kg in sem visoka 170 cm.
Kljub temu mislim, da je materinstvo res nekaj najlepsega in to ste mi ve, ki ste napisale zelo vzpodbudna in prijazna pisma, potrdile.

Hvala vam.

Marija, naj še jaz pristavim svojo skledico na tvoj post. Zelo me spominjaš na mene samo. Pri meni je bil tudi ta način razmišljanja - joj, potem bo pa otrok, pa ne bom mogla več uživati življenja, kot do sedaj, ne bom se odpeljala kar v tri dni, ko me bo prijelo, ne bom hodila na potovnaja vsaj par let, ne bom imela svojega časa, ampak bo vse šlo za otroka, nikoli več ne bom na prvem mestu, skratka, če pomislim, pač nisem bila zrela za mamico in sem se tudi precej egoistično obnašala. Takrat me je moj fant označil za osebnostno nesposobno imeti otroke in sva se nekako družno odločila, da otrok pač ne bova imela, lahko bi se pa vseeno poročila in uživala v življenju, pač bolj v karieri, hobijih in lastni samopodobi.

Smešno, vse se je obrnilo na glavo, ko sem spoznala drugega človeka, takega, ki me je res napolnil s pravo nesebično ljubeznijo, ujela sva se na en dva tri, in na svoje lastno presenečenje sem prvič v življenju začutila "materinski nagon"! Kako neverjetno drugačen občutek od vsega dosedanjega, ampak zdaj vem, da želja po otroku preprosto mora sama dozoreti v tebi, spodbujena s pravo ljubeznijo, saj je otrok plod nesebične ljubezni (oh, bog daj čim manj takih, ponesrečenih, ki jim potem manjka ljubezni od staršev in zrasejo v čustvene razvaline!!). Otroka se ne kalkulira, preprosto zaželeti si ga moraš. Začutiti veselje že ob misli, da bi vajina ljubezen porodila novo življenje. Jaz zdaj velikokrat sanjarim, kako bomo izgledali kot družinica in se sploh ne obremenjujem, kako bom izgledala, kakšne bolečine bodo spremljale porod, koliko neprespanih noči me bo čakalo - ker vem, da bodo to postranske zadeve. Kakšen čudež je pravzaprav spočeti novo življenje, saj se moraš počutiti skoraj kot bog, ko v tebi raste sad ljubezni!

Zato pusti preračunljivost ob strani. Prepusti se čustvom, egoizem spravi v najtemnejši kot tvojega podstrešja! Naj v tebi zrase tisti pravi materinski nagon, boš videla, kako lep občutek je že to, kaj šele vse ostalo, kar sledi.

Pa še nekaj, kar si verjetno razbrala iz prebiranja po RR - odločitev za otroka je šele začetek in osnova. Prava srečnica boš, če vama bo uspelo že v nekaj mesecih! Človeško telo ni algebra, v bistvu je urejen kaos (ali pa obratno, kaotična urejenost), zato čimprej v akcijo, med meseci poskušanja (ampak tega ti pa res ne privoščim - želim, da ti čimprej uspe)in med samo nosečnostjo boš imela dovolj časa, da se pripraviš na vse lepote in tegobe, ki ti jih bo prinesel sad vajine ljubezni.

Pozdravljena, Marija.

Brala sem tvoj post že včeraj, nisem pisala, razmišljala o njem pa veliko. Naj te potolažim, nisi edina, ki tako razmišlja. Tudi jaz veliko razmišljam o spremembah ženske med in po nosečnosti, tako psihičnih kot fizičnih. Tudi o odnosu med mano in mojim partnerjem. In res je, imeti otroka je najbolj nesebično dejanje. Vendar pa je v mladosti vsak sebičen. Mladost naj bi bil čas, ko se "izživiš", potuješ, raziskuješ... skratka doživiš vse najlepše plati življenja, ker potem, ko si star za te stvari morda nimaš moči ali pa usahne mladostna norost oziroma drznost. Mladost je norost, skače čez vodo kjer je most.
Vendar pa je še nekaj. To dejstvo imam vedno pred očmi. Mlada sem, zaenkrat zdrava, vesela, optimistična, volje imam toliko kot še v nobenem življenjskem obdobju, končala sem faks in še in še pozitivnih stvari bi lahko naštela. To pa se mi zdi pravo obdobje za otročika. Mlada, zdrava ženska praviloma lažje zanosi in donosi. In tudi po porodu z voljo lahko pridobi svojo "sanjsko postavo". V starosti je morda to vse težje. In optimizem je tisti, ki lahko vliva voljo celotni družinici. In to je to. Večno ne bom mlada in tudi ne plodna.
Preberi si kakšen post na forumu zanositev in ovulacija. Kako se mlade ženske borijo za otročička. Ko jim po ne vem kolikih terapijah še vedno ne uspe zanosit. Potem boš na situacijo tudi ti lahko pogledala še z drugega zornega kota. Morda boš malo potrta, ampak verjemi mi, kasneje boš potolažena.

Lep pozdrav :rozica:

Draga MarijaPo,

naju je, kljub temu, da sva si v prihodnosti želela ustvariti družino, nosečnost presenetila malo bolj zgodaj - včasih se planiranje ne obnese :)-.
Prej so tudi mene dajali pomisleki, kot so tvoji, pa zdaj na to gledam povsem drugače.
- "mlada in lepa" sem zdaj in ravno to je pravi čas za materinstvo (kdo pa bi rad staro in grdo mamo?). In mimogrede, 1 mesec po porodu sem izgubila vseh 12 pridobljenih kg, razen nekaj strij in večjih prsi (moj :love: je navdušen) mi ni videti, da sem bila kdaj noseča!
- nosečnost traja le 9 mesecev, ki se zelooo hitro obrnejo in je, če gre vse normalno, čudovit čas pričakovanja. Morda je to zate odlična priložnost, da se spopadeš s svojo prehranjevalno motnjo!
- porod večinoma ni tako strašen (če rodiš tako kot jaz - v 3 urah), nekatere pa nimajo take sreče, vendar je nagrada na koncu neprecenljiva
- jadranje, flankiranje, žuriranje... se vse da početi tudi, če imaš otroke, celo skupaj z njimi. Starši na RR hodijo z otroci jadrat, v gore, na morje - nič jih ne ustavi!
- materinske ljubezni si preden postaneš mama ne moreš še predstavljati, ko pa držiš v rokah svojega otroka... ni lepšega občutka, biti mama. Verjamem, da si zdaj težko predstavljaš, da ti ne bo odveč vstati ob treh zjutraj in že 6tič zapored popraviti dudiko, ampak tako se zgodi!

Ne misli, da te nagovarjam, da pa zdaj moraš postati mama, povedati hočem le, da včasih preveč planiranja in analiziranja tudi ni dobro in da ti lahko življenje na pot postavi izziv, za katerega misliš, da nisi čisto pripravljena, pa ga vseeno sprejmeš in si za to bajno poplačan.

Pa še to.. povej, ko si oddajala svoje diplomsko delo, je bilo popolno? Verjetno bi lahko kaj napisala bolje in temeljiteje in drugače.
Isto je s starševstvom: imaš stanovanje, službo, moža... pa vedno bi lahko še nekaj let žurirala, kupila še to, se preselila v hišo z vrtom, naredila magisterij... če boš kljub temu "oddala to diplomo", ti želim, da bi hitro zanosila, zdravo in veselo nosečnost in zdravo pikico ter veliko zadovoljstva z družinskim življenjem!
:rozica::rozica::rozica:

Ah dej no otrok je pa ja najlepša stvar,ki se ti lahko zgodi v življenju.pa j....smučanje pa jadranje...ne zamenjam tega mojega malega človečka in pokakanih plenic za nobeno luksuzno križarjenje...itd....

Naj še jaz pristavim svojo izkušnjo. Sicer nisem še mama, ampak bom čez slabih 7 mesecev. Stara sem 26 let, imam redno službo, svoje stanovanje, faks proti koncu. Preden sem se odločila za otroka, sem tudi jaz podobno razmišljala - kako bo potem, kaj bo z mojo svobodo, žuri, bom lahko še kam šla, rada bi prej šla v Avstralijo npr. ipd. Skratka, podobno.

Potem pa sem se nekega dne zavedla, da v tistem trenutku, zgornjih stvari sploh nisem pogrešala - želja po popivanju in žuranju je že zdavnaj minila. Z mojim raje greva v kino, k prijateljem na obisk,...in to lahko počneva tudi z otrokom. A hodim na dopust v eksotične kraje z nahrbtnikom v roki? Hmm, že dolgo imam raje bolj umirjene dopuste in tudi na te lahko še vedno grem z otroci. A lahko dejansko v naslednjih 2eh letih grem v Avstralijo? Ne (finančno in zaradi službe) - čez nekaj let, pa bo to čudovito potovanje tudi za otroka.

Skratka, kar hočem povedati je, da morda se pred :duda: sprašujemo, kaj vsega ne bomo mogle počet - v resnici, pa si večino stvari niti ne želimo početi, le všeč nam je občutek, da bi pa lahko. No, morda sem malček zmedeno napisala, upam pa, da se vseeno razume.

Naj ti še zaupam, kaj se je zgodilo potem - odločila sem se za :duda:. Mine 1. mesec NIČ. Rečem ok. 2. mesec spet nič - jaz pa panika. Takrat sem šele razumela, da :nosecka: ni samoumevna in otrok ne bo prišel, ko bom jaz tlesknila s prsti. Pa sem mlada, zdrava. No, v 3. je vendarle uspelo. Do 1. UZ nisem imela nobenih posebnih občutkov - razen seveda veselja. Ko pa sem 1. zagledala svojega malega fižolčka (v 8. tednu je ravno take oblike :)) in videla, kako mu srček utripa - trenutek, ki se ne more primerjat z ničemer.

Tudi jaz te ne prepričujem. Mislim, da gre vsaka izmed nas skozi podobne faze. In ni pravih in napačnih občutkov - vsi smo do neke mere egoisti. In resnici na ljubo - otrok nimamo zaradi njih, ampak zaradi sebe. Res pa je, da potem, ko enkrat so (še preden se rodijo), živimo zanje :)

moje mnjenje je da itak zivis zato da bos nekoc lahko imel svoje otroke! Z mozem res nisva nicesar nacrtovala ampak sva pa hotla imeti nekako vse po predalckih....najprej stanovanje pa sluzba pa avto pa poroka no lani pa naredim test in sicer vsa vesela odjadram k G kjer mi ugotovi izvenmaternicno nosecnost!

Ostala sem brez jajcevoda, sele takrat sem se zacela zavedati in bilo mi je zal da nisem ze kdaj prej bila noseca in bi imela prej otroka. Takrat so mi povedali da so moje moznosti za polovico manjse da se mi izvenmaternicna nosecnost lahko ponovi!

In ce semi ponovi se mi bo zmesalo!!!!!!!

Tezava je bila tudi v tem da nisem imela rednih M !In tudi sedaj sem v strahu ker imam v petek ponovno UZ kjer mi bo tocno povedal kaj in kako!

Hocem samo to povedat kot so tud druge punce za vse bo cas tud za potovanja in praznovanja in zuranja samo v malo drugacni obliki in sicer tisti ki je najbolj vredna na clem svetu to je cas ki ga bos lahko prezivela s svojim otrockom!?

Saj pravijo da nikoli ni prepozno ampak raje ne cakaj na zadnji vlak...... punca samo v akcijo:sloncek::sloncek::sloncek::sloncek::sloncek:

moje mnjenje je da itak zivis zato da bos nekoc lahko imel svoje otroke! Z mozem res nisva nicesar nacrtovala ampak sva pa hotla imeti nekako vse po predalckih....najprej stanovanje pa sluzba pa avto pa poroka no lani pa naredim test in sicer vsa vesela odjadram k G kjer mi ugotovi izvenmaternicno nosecnost!

Ostala sem brez jajcevoda, sele takrat sem se zacela zavedati in bilo mi je zal da nisem ze kdaj prej bila noseca in bi imela prej otroka. Takrat so mi povedali da so moje moznosti za polovico manjse da se mi izvenmaternicna nosecnost lahko ponovi!

In ce semi ponovi se mi bo zmesalo!!!!!!!

Tezava je bila tudi v tem da nisem imela rednih M !In tudi sedaj sem v strahu ker imam v petek ponovno UZ kjer mi bo tocno povedal kaj in kako!

Hocem samo to povedat kot so tud druge punce za vse bo cas tud za potovanja in praznovanja in zuranja samo v malo drugacni obliki in sicer tisti ki je najbolj vredna na clem svetu to je cas ki ga bos lahko prezivela s svojim otrockom!?

Saj pravijo da nikoli ni prepozno ampak raje ne cakaj na zadnji vlak...... punca samo v akcijo:sloncek::sloncek::sloncek::sloncek::sloncek:

Ja, od ponedeljka do danes sem prebrala kar dosti postov s tega foruma in je tudi mene malo zagrabilo to navdusenje, ki kar veje iz vasih vrstic.

Meni zuranja niti ni zal, ker sem s tem zakljucila ko sem bila se precej mlajsa in zivim umirjeno (zdaj ze skoraj dva tedna) tudi zakonsko zivljenje (poroka je bila super!!!).

Hvala vam za vse nasvete, svoje zgodbe (te so se posebej vredne!) in vzpodbudo.