Najprej naj povem, da sem mamica dveletnega zdravega fantka, novembra pa pričakujemo še eno štručko.. Porod ni bil lahek, zakompliciralo se je zaradi brezvestnega osebja, ampak o tem drugič.
Moja težava je v tem, da sem v posameznih trenutkih v takem strahu za otroka, da je joj... Npr: hodimo ob vodi jaz pa si že zamislim, kaj bi bilo če bi se mi izmuznil, padel v vodo, kako bi ga iskali, mojo bolečino. In take situacije si znam kar dobro izmislit in potem premlevat. Vem, da je to povsem negativna energija in da se je treba pošteno skoncentrirat, da te misli preženem. Ko se zavem, kako razmišljam se samo zahvalim, da je moje dete OK. Ne vem če je to normalno, ali bo to minilo... Se komu dogaja kaj takega?
Spomnim pa se ženske kateri je sin umrl ko je bil star 16 let in rekla je, da je ona ves čas bila v strahu za tega otroka, da se mu nebi kaj zgodilo. Sem normalna?
Drugače smo finančno preskrbljeni, službo imam zagotovljeno, doma zmorem vsa dela (tudi mož mi veliko pomaga). je pa res, da moj mož pravi, da velikokrat po nepotrebnem paničarim.

To je povsem normalno, saj jaz osebno bi to rekel. Mene vedno preganjajo podobni strahovi, ki tudi niso odveč - največ nesreč se zgodi prav takrat, ko tega ne pričakuješ na najbolj običajnih krajih...

Te čisto razumem, ker tudi jaz precej scenarijev dam skozi čez dan. Mislim in upam da to ni nič čudnega, kaj bi šele bilo če bi nama bilo vseeno!

Mateja,tudi meni se to venomer dogaja,o tem sem že pisala,zgleda,da je to normalno(do ene mere)!!!
Treba je takoj odslovit take misli,tudi jaz se trudim,pa mi ne rata lih najbolj!
Upam,da bo kdaj minilo(ta strah in hudi domišljiski scenariji),ker pravjo,da če o tem stalno misliš,prikličeš!!!!

Lepo uživaj z svojim detetem in v pričakovanju drugega!!!Razmišljaj pozitivno,drugega ti ne vem rečt!

Ena :rozica: zate!!!

te strahove občutim tudi jaz.Mislim, da so nekaj povsem normalnega. SIcer moje "zgodbice" ne gredo tako daleč (kako otroka iščejo v vodi, moja bolečina), temveć kaj bi naredila, če bi prišlo do te ali podobne situacije.Je pa res, da si "zgodbice" lahko izmislim tudi v drugih situacijah, ki so v zvezi z otrokoma ali pa na splošno.
Jaz to opravičujem s tem, da je bolje biti v mislih vsaj 5 min pred otrokom. TOrej , da razpleteš situacijo v naprej in se lahko dostikrat izogneš kakšni nepriejtni situaciji.
Zame nisi nenormalna. O tej ženski, o kateri si napisala, da je bila vedno v strahu za otroka, pa tole: to ti bo povedala VSAKA mama in tudi oče in nima veze s tem, kar se je zgodilo.

Jaz osebno menim da previdnost ni nikoli odvec! Doziveli in preziveli smo nesreco oz. poskodbo otroka! Krivde ne pripisujem nikomur ne mojemu partnerju in ne meni ker sva bila oba zraven! Nekaj casa sem bila panicna ze ob vsakem plezanju na stol! Saj vem da se slisi butasto ampak...!
Iz vsega tega sem pa potegnila zakljucek:
Ziveti moramo za ta trenutek zdaj! Ne samo iskat nesrece ampak uzivat v tem, kar imamo, kajti ce nevtralno pogledas, vidis da sploh nimamo tako malo, kot jamramo!

Kako sem si oddahnila, ko sem ugotovila, da nisem edina s temi strahovi. Priznam sem se tudi jaz že spraševala, če je to sploh še normalno:ups:
Ni pa prijeten občutek,ko se zatopiš v takšne misli in se mučiš samega sebe.