Pozdravljene,

zanima me če je imela katera podoben problem. Prvič se je začelo dogajati v prvi nosečnosti proti koncu (ko sem ostala doma, partner pa je hodil v službo), da se mu bo kaj zgodilo (na cesti,...), vsakič, ko je šel od doma me je postalo res strah, da se mu ne bi kaj zgodilo, da bo moj otrok ostal brez očeta, po porodu je bilo to še izraziteje.
Na začetku mu o svojih strahovih niti nisem govorila, bilo pa je grozno zame. V času ko sem vedela, da je na poti v službo/iz službe, ga niti poklicati nisem upala, da ne bi morebiten dvig telefona povzročil njegovo neprevidnost in s tem nesrečo na cesti. Se spomnim ko je imel mali cca. 1 mesec, in je imel moj po službi nujen opravek, za katerega mi je pozabil povedati, vmes se mu je pa še baterija izpraznila. Ko je prišel domov sem jokala in tulila kot dež (pa je samo pol ure zamujal). No potem sčasoma niti ne vem kdaj so se ti strahovi polegli (mislim, da tam nekje okoli otrovega 5-6 meseca). Tistih 40 minit, kot jih ima od službe do doma, niso bili več moja mora, in nisem več bila vsa otrpla, ko sem vedela da je na poti domov.
No sedaj proti koncu druge nosečnosti, se mi je začelo dogajati isto. Enostavno me je strah. Zjutraj čakam, da pride v službo in ko me pokliče sem do 3h spet mirna, ob 3h, ko vem da štarta proti domu, pa me spet stiska in zvija od strahu. V tem času, tudi otroku nisem kaj dobra družba, saj nisem skoncentrirana in nič, le čakam in vedno imam eno uho na radiju, če bi omenili kako nesrečo....
včeraj pa je imel moj čuden občutek, kot bi ga nekaj tiščalo v prsih, in proti večeru je začelo še mene (podobno strahu, paniki), celo noč sem imela čudne sanje (pa sploh ne v povezavi z njim), in to je pripeljalo do tega, da sem ga zjutraj prav prosila naj ostane doma danes... skratka spet čakam da pride v službo in me pokliče, da si oddahnem do 15 ure...

Ne vem, drugače nisem ne posesivna, ne težav nimava... pravzaprav je včasih zaradi teh mojih strahov najin odnos še lepši, ker hočem da vse takoj razčistiva, ko imam kak dan ko bi kar težila za brez veze, me vedno nekaj ustavi in mi reče, kaj pa če je to vajin zadnji skupni dan... vedno ko gre mu povem, da ga imava z malim rada, itd....

Ne vem no ali je to zaradi hormonov ali kaj...niti ne vem kaj naj storim? Spet počakam da rodim in nato par mesecev da bo težava izzvenela sama od sebe, kot je v prvo?? Ne vem res, je pa zadeva izredno neprijetna in stresna zame...

Ja hormoni..mene je bilo v nosečnosti v prvih par mesecev po rojstvu 3 otroka noro strah, če bo kateri od otrok zbole, tok sem se obremenjevala s tem, da sem na koncu že sama sebe preprečevala, da bo vse ok, da mi hormoni delajo in potem je bilo res bolje...ne vem zakaj do tega pride, je pa blazno bedn občutek

kaj nej šele jst rečem, kajti moj ima pa vso službo terensko delo in včasih opravi na dan tudi do 300 km??? sej je tud mene strah, da bi se mu kej zgodilo, ampak to se mu lahk tudi zgodi, ko stopi ven iz hiše in mu kaj pade na glavo... jst poskušam čimmanj misliti na to, kaj bi se lahka vse zgodilo, ker mislim, da s tem škodujem samo sebi, otroku in še mojemu zraven. vem, da je zelo dober voznik, ki ne bo nič tvegal na cesti, zato me tudi to malo pomiri. seveda se pa pogosto slišima po telefonu med njegovim delom, tak da me še mejčken bolj pomiri.
jst tudi mislim, da so tole sam hormoni in da se bo vse sčasoma umirilo tak kot se je prvič. če pa ne, ti pa res svetujem samo obisk zdravnika, ker se takšna stvar običajno lahko še samo poslabša.

Ja saj se zavedam, da se nesreča lahko zgodi za domačimi stenami, ali pa kjerkoli... pa saj načeloma ko se vozi ali kam gre niti ne mislim, na te stvari, ampak v nosečnosti, pa je očitno tole pri meni res hudo... Pravzaprav sem včasih tako daleč, da se kar pripravljam, na misel da bomo z otrokoma ostali sami, ne vem vedno se trudim da ga z sinom čim več slikam, snemam, da mu bom lahko pokazala nekoč slike in kakega zlatega očka je imel...
vem še meni se sliši bolano, samo hotela sem prikazati kako globok je ta strah. Res upam, da bo minilo, kot je prvič... ker dejansko sem drugače tisti čas ko je na poti čisto trda... (zanimivo, v službi se je enkrat pred leti zelo poškodoval, in ni veliko manjkalo, da bi ga zadeva dobesedno zdrobila - pa vseeno teh strahov nimam, samo ko je na cesti pa umiram od strahu).

Vem, pa da je v prvo ta strah splahnel skoraj čez noč. kar nalepem nisem več tisti čas, ko je bil na poti bila vsa trda od strahu, še celo velikokrat se je potem on jezil, ko sem imela telefon potiho (zaradi dojenčka), in me ni dobil, če je kaj narobe, ker od mene tega ni bil vajen...

Ma ja saj v glavi so mi stvari in dejstva jasna, ko pa se usede za volan pa sem enostavno v krču od strahu...

je pa res, da se v tem obdobju dvojno potrudim zanj, ker imam vedno v glavi kaj če je to najin zadnji skupni dan... Pa tudi eno dobro stvar, sva potegnila iz tega - nikoli, nikoli ne zaspiva skregana ali jezna en na drugega, ali pa ne stopiva čez vrata, ko sva jezna en na drugega... vedno če je kak prepr se na koncu oba opravičiva en drugemu, saj sem bila včasih precejšnja trma in sem se znala kar držati, on pa tudi....no to nama je ostalo, še od moje prve krize....

Popolnoma te razumem. jaz sem bila še hujša in na koncu sem dobila hudo obliko anksioznosti.

Kaj naj narediš? res da so pri tebi v igri nosečniški hormoni, ampak teh misli ne smeš imet. V to se moraš sama prepričat.

Takoj, ko te popadejo takšne misli, osredotoči misli drugam, na nekaj lepega. Pogovorit se moraš sama s sabo. zakaj bi ravno tvojemu možu zgodilo nekaj hudega? Se dogajajo nesreče, žal je res. Pa tudi če bi se, na to nimamo vpliva. Počasi kolješ samo sebe, medtem ko bi morala živeti življenje, veselo življenje, ne pa življenje strahu in v pričakovanju slabega.

mene tu pa tam še hoče ulovit kakšna slaba misel, ampak jo takoj odženem.

V takšnih situacijah pomaga meditacija...čiščenje čaker ipd. Prej je to bil zame larifari, ampak v sili hudič se mu žre  in mi je neverjetno pomagalo. vzame ti par minutk, počutje pa takoj boljše.  Pri zdravniku so mi sveda bile ponujene tablete, ampak sem se odločila, da moram skozi to sama. sama sem se do tega pripeljala in sama moram ven, brez kemije. In mi je uspelo .

Če želiš mi se javi na ZS.

ja mislim da nam tile hormoni v nosečnosti kr fajn zagodejo...
tudi mene je noro strah.. sicer ni me strah konk. za moža  ampak imam non stop tko  grde sanje in  me je tako strah  tele nosečnoszi da obup...paničarim in paničarim... cele dneve sam na wc hodim in gledam če ni kaka kri..vsako spikanje me takoj polomi...
ta strah pa mislim da imam saj sem imela 1 nosečnost rizično in res  nisem smela nič in non stop sami  problemi...zato pa pti tej tolko bolj trepetam...ampak se moremo sprostiit in predat usodi..kar bo bo..malo moremo mi nase popazit  drugo pa mislim da...nimamo kaj dosti

Se trudim prepričati samo sebe, ampak enostavno ko je taka ura kot zdajle mi srce začne noro razbijati (kot občutek slabe vesti) in me duši... grozna sem vem... no saj zdajle se mali prebuja, tako da se potem hočeš nočeš z njim zamotim, in mi vsaj čas hitreje mine...

jap to je res noro!! mene je pa strah, da bi se moji punčki kej nardil: nesreča bolezen...

enostavno morš v momentu, ko začneš razmišljat to se ustavt rečt vse bo ok in razmišljat kej drugega...

sej je varianta, da dejansko ne bo vse ok, samo s tem se bom spopadala, če bi do tega prišlo ne pa v mojih črnih scenarijih!!

držim pesti, da strahovi minejo, pa lepo nosečnost in lep porod!!!


_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!