Štefan je povabil svojo mamo na večerjo v svoje studentsko stanovanje. Med
večerjo je njegova mama ugotovila, da je njegova sostanovalka Julija zelo
lepo dekle. Že nekaj časa ji je po glavi rojila misel, da  imata morda le
tesnejši odnos. Nenadoma se je počutila nesigurno... Med večerjo,ju je
opazovala. Večkrat se je vprašala, ali ima Štefan z lepo sostanovalko
mogoče le vec skupnega, kot normalno oko lahko vidi.
Štefan je videl zamišljeno mamo in rekel: Draga mama, vem kaj misliš, ampak
lahko mi verjameš, ona je samo moja sostanovalka in nič več!
Čez slab teden pravi Julija: Štefan, odkar je bila tvoja mama tu, pogrešam
majhen lonec. Nikjer ga ne najdem! Štefan pravi: Ne verjamem, da ga je mama
nesla s seboj, vseeno pa ji bom pisal. Usedel se je za mizo in pisal: Draga
mama, ne rečem, da si vzela moj lonec s sabo, in tudi ne rečem, da ga nisi
vzela. Dejstvo pa je, odkar si bila pri nama na večerji,pogrešam lonec.
Tvoj Štefan.
Nekaj dni kasneje je dobil Štefan pismo. Odpre ga in bere: Dragi Štefan, ne
rečem, da ti z Julijo spiš, in tudi ne rečem, da ti z Julijo ne spiš.
Dejstvo pa je, da če bi ona spala v SVOJI postelji, bi lonec že zdavnaj
našla...
Tvoja mama.

_____________________________

Čas ne čaka nikogar.
Uživaj vsak trenutek, ki ti ostane,
kajti ta ima vrednost

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Hahahaha dobr ga je 

_____________________________

Voli me iz inata voli me bez ostatka voli me bilo gde sam bas takvu kakva jesam

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...