Pravzaprav ne vem koga bi poklicala, komu bi povedala, kaj bi naredila, da bi mi bilo lažje. Sobotni večer je, jaz pa samevam doma, sinek spi v sosednji sobi, jočem. S partnerjem sva skupaj enajst let in imava leto dni starega sinka. Vsa leta nama je bilo lepo, čeprav nisva imela veliko časa drug za drugega, saj oba veliko delava. So pa zato skupni trenutki bili toliko lepši.
Želela sva si otročka, se trudila zanj, ko pa sva ga končno dobila se je najino skupno življenje obrnilo na glavo. Rekli boste - kot pri vseh...mogoče, ampak jaz res ne vidim izhoda naprej, saj tako ne zmorem več. Preprosto ne zna biti oče najinemu živahnemu sinku. Ob njem preživi le malo časa, kadar je mali siten postane jezen nanj, se umakne in gre. Odkar imava otroka si želi svobode, hodi ven s prijatelji, mi o tem niti ne pove, se kasneje zagovori in zvem. Za vse druge ima vedno čas, za naju nikoli.
Včeraj je bil zame višek vsega. S kolegoma smo odšli na večerjo, dobila sem varstvo za dve uri. Imeli smo se lepo, vse dokler nisem začela priganjati domov, saj je minilo več kot dve uri in pol. Takrat je naročil še liter vina in seveda sva prišla veliko prepozno. V avtu 'mu je vrglo ven' in rekel mi je stvari, ki so me tako zelo prizadele, dami še danes odmevajo v glavi - da s me je naveličal, da sem neurejena, da samo težim in hočem biti zapečkar...preveč boli, da bi pisala. Dan po tem se obnaša normalno, noče se pogovarjati o tem, mene pa vse skupaj gloda in boli. Prejle mi je povedal, da gre ven s kolegi, da imajo moški večer. Zakaj si ni vzel teh večerov, ko še nisva imela otrok, ko ga nisem tako prekleto rabila?!
Moj dragi je resnično drug človek, odkar smo družina, ki pravzaprav to sploh ni. Včasih se zaveda tega, mi reče da se bo spremenil, da naj mu pomagam, potem pozabi na vse obljube in je še huje. Po eni strani ga razumem, saj je sam odraščal v neurejeni družini in bi bilo neumno pričakovati, da bo znal imeti svojo. Ah, pišem neurejeno in zmedeno, ker mi po licu polzijo solze, mi je hudo in potihem premišljujem kaj počne zdajle...
Rekli boste - pusti ga, pojdi stran, pa tega ne morem. Preveč lepo mi je bilo z njim vsa ta leta, da bi lahko vrgla stran. Bolečina v tem trenutku pa je prevelika....

res žalostna novica.ne vem kako naj te potolažim,pa bom rekla takole.vem da imaš svojega fanta zelo rada,a probaj vso svojo pozornost posvetiti svojemu otroku.Naj ti bo otrok sonce in sreča v življenju.

_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

Poznam tak primer, ko se je moški po rojstvu otroka popolnoma spremenil. Prej je žena skrbela samo za njega, v bistvu je v njej iskal nadomestno mamo. Ko pa je ona postala mama in večino časa namenila otrokom ter ga po njegovem začela zanemarjati, se je pa popolnoma spremenil. Našel si je razne hobije, postopal je okoli, denar zapravljal za motorje.... no in na koncu si je celo omislil ljubico.

Jaz upam, da gre pri tebi samo za trenutni "beg pred realnostjo" ,da se je ustrašil odgovornosti, ki jih starševstvo prinaša. Probaj se odkrito pogovorit z njim, povej mu kaj te tare, vendar ne očitajoče, ker se ponavadi takrat še bolj zaprejo, prisluhni tudi njemu...

Upam, da bosta rešila probleme.

Napisala sem cel roman, pa ga je zbrisalo....
Žal mi je, da je do tega prišlo, mogoče sta se res odtujila in to pride zdaj, ko imata otroka, še bolj do izraza. Kar pa ne nujno pomeni konec vajinega odnosa...
Upam da bosta zmogla to, kar je prišlo med vaju rešit, se zopet zbližat! Ampak morata biti oba za to...
Srečno!

Očitno se je zelo slabo pripravil na spremebo, ki jo prinese otrok. Kolikor se sploh lahko pripraviš na to. Veš kaj mi je padlo na misel? Ni prvič, da sem slišala ali brala, pa tudi poznam osebno situacijo, da je šel res dolgoleten odnos v franže zaradi otroka. In sem čisto svojo teorijo razvila, da se pari v tako dolgem obdobju tako zelo navadijo na dvojino, da jih množina še toliko bolj vrže iz tira kot bi sicer. Posploševat se sicer ne da, je odvisno tudi, koliko sta bila stara, ko sta začela, koliko časa sta sploh planirala otroka itd.
Upam, da se bo unesel in sprevidel, da to, kar počne, res ni najbolje, in da boste ostali skupaj in srečni.

 Nimam nasveta, le žalostna sem ob prebiranju takih sporočil. Upam, da se bo spremenil in o vse tako kot mora biti. Vso srečo!! V žalosti pogledaj svojega sinčka, ga objemi, polupčkaj-naj bo tvoj sonček, k ite razvedri!

Moj nasvet:

Ja, presneto, začni se že imet rada!!!!!!

Postavi sebe na 1. mesto, ne moža.

Nehaj biti žrtev, poskrbi zase.

Se kar podpišem pod April.
Verjetno se je ustrašil te odgovornosti, ali pa....? Enostavno - ne vem. Bosta  se res mogla "dol vsest" in se odkrio  pogovorit. Pa tisti čas, ki ga že preživi z orokom, naj ne bo nervozen, ker bo potem tudi  otrok tak.
Džim pesti,da rešita v dobro vseh. 

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Anonimna, tvoja zgodba je tako podobna moji. Ne želim te strašiti, ampak mene je z malim fantkom (slabih 5 mesecev) zapustil. Nenormalno je hodil ven, za naju ni imel časa, jaz pa sem bila vse, kar je tebi včeraj rekel tvoj. Našel si je drugo. In veš, kaj? Po dveh mesecih in pol sem se malo pobrala in na en čuden način sem vesela, da se je to zgodilo. Ne želim, da moj sinček živi z žalostno mamico ali s staršema, ki se stalno prepirata. Sedaj živim za svojega sinčka, brez slabe vesti, da koga zanemarjam. In tudi sama nisem zanemarjena. Prav nasprotno - marsikdo mi reče, da izgledam fantastično. Tudi sama se počutim dobro. Celo zelo dobro. To je moja zgodba. In zato razumem tvojo bolečino. Seveda ni nujno, da se bo tvoja tudi tako končala. Ker si očitno vezo želiš rešiti, jo začni reševati takoj jutri zjutraj. Pojdite na kakšen izlet. Vreme vam bo kot pisano na kožo. SREČNO!

_____________________________

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno. (Mali princ)

Upajmo, da je to samo reakcija na dojenčka in da se bo s leti spremenil odnos med njim in otrokom. Roko na srce, prvi dve leti otrok najbolj potrebuje mamo in marsikateri moški se zaradi tega čuti odrinjenega. Dostikrat tudi ženske pripomoremo k temu, da se ne počutijo dobro v svoji vlogi in iščejo izhode v druženju s prijatelji, ki jim pomeni vrnitev v obdobje pred naraščajem. Mogoče se bo kasneje spremenil, ko bo sin že dovolj velik, da bosta skupaj lahko počela kakšne "moške" stvari; npr igrala nogomet, gledala bagerje...upajmo,d a je to vaš scenarij.
Na tvojem mestu pa bi, kot so že napisale predhodnice, predvsem dala sebe na prvo mesto. Začni skrbeti zase, da ne boš "zanemarjena", verjetno greš kmalu v službo in ti bo lažje, ker boš med ljudmi.
In za konec: v pvih letih se itak večina partnerjev ful krega, nista edina s temi težavami. Nekje pri otrokovih 3 L je pa že lažje. Upam, da bosta zdržala.

verjamem da ti je zelo težko, ampak res je kar so že nekatere prej napisale : imej se rada in sebe ter otroka postavi na prvo mesto. ne razumem takih moških da tako zanemarjajo otroka.očitno je nekaj narobe z njim ker ne vem kako ne bi mogel imeti rad take male štručke.hvala bogu nimam teh problemov ampak nikoli ne veš. če pa pogledaš realno - boljše da gresta narazen kot pa da trpiš celo življenje zraven njega. zapomni si : samo enkrat se živi!

Prvo se imej rada, potem pa naprej.

Upam, da ti bo moje razmišljanje kaj pomagalo in da boš mogoče našla kakšno idejo kako naprej, ker že od jutra premišljujem kaj naj ti napišem.

Mislim, da imata dve bistveni težavi: prva je v tem, da si do rojstva otroka on v resnici ni predstavljal kaj to pomeni, da je življenje zares drugačno. Del tega pripisujem tudi dejstvu, da sta tako dolgo skupaj in kot si sama napisala, sta imela lep odnos, kljub temu, da sta skupaj preživela relativno malo časa.

Najbrž ne razume kaj se je pravzaprav tako spremenilo in ima kot veliko moških težavo, ker te spremembe sam ne zna sprocesirat, ker je niti ne zna ubesedit.

Druga težava je to, da si se spremenila, domnevam da bolj, kot bi bilo treba (ne zameri prosim). Najbrž v tem letu odkar imata otroka nista bila sama zunaj, ali pa zelo redko. Najbrž ti te potrebe niti ne čutiš, ker otrok izpolnjuje velik del tvojih trenutnih socialnih in čustvenih potreb, on pa očitno jo. Najverjetneje se počuti tudi odrinjenega (od tu jeza), ker otroka ne razume, ne razume njegovih potreb, medtem ko ti jih in podobno.

Prva in najpomembnejša stvar je, da se srečata na pol poti. Če se boš ti samo obrnila stran in se ukvarjala samo še z otrokom, se zna zgoditi, da bo imel dovolj in bo odšel, kljub temu, da te ima še vedno rad.

Ženske smo načeloma zelo čustvena bitja in imamo veliko potrebo po navezanosti in večje navezanosti, kot jo dobimo od otrok, ni nikjer. Težava je v tem, da imajo tudi moški enake ali zelo podobne potrebe, pa tega ne vedo. Ne znajo, tako kot me, ubesediti težav, ki jih mučijo, ko pa končno nekaj izustijo, ponavadi me tega ne razumemo. Bi rekla, da ima dve težavi; on namreč; prvič, ne sprosti se. Počuti se odrinjenega, kot da je odpovedal in se zato umika iz družinskega življenje (kot je to videl doma). Rabi čas zase, in za vaju. Predvsem za vaju, ampak če tebe ni, je ok tudi s prijatelji.

Opazila sem, da predvsem uporabljaš dvojino (tebe in malega). Še vedno si tukaj ti in to mu moraš dati vedeti, boš videla, da bo veliko stvari delel drugače. Moški težko sprejema to dvojino, ki mu je s trenutkom rojstva vsiljena (prosim, ne govorim o vseh moških, pač o določenem tipu). Vedeti mora, da vidva še vedno obstajata (ne samo vi trije), da je vajin odnos v mnogočem še vedno enak kot je bil. Zrihtaj se, organiziraj si varstvo za cel večer (brez časovne omejitve) in ga odpelji ven. Pojdita kam, kamor sta hodila prej, obujajta spomine ali pa se ga samo skupaj napijta. Spomnita se zakaj sta že tako dolgo par. Počnita tisto kar sta rada počela prej.

Držim pesti, da vama bo uspelo!

Pri nama je bila taka kriza kmalu po prvem porodu in je trajala nekje pol leta. Rekel je zelo podobno in jaz sem se zamislila.... ko sva začela spet občasno skupaj hodit ven se je stvar bistveno spremenila, ker sva oba ugotovila, da sva bistvo še vedno midva. Tudi najine družine brez naju ni. Zdaj greva najmanj enkrat na mesec sama ven; kamorkoli, samo da sva brez otrok. In deluje, tako da še ne obupaj. Če se imata še rada, en iskren pogovor, en sproščen večer pa bo bolje.

Javi kako vama gre, ko boš utegnila.

Veš Štefka (in seveda vsa ostala dekleta), zamislila sem se ob vsem napisanem, čeprav je ta težak vikend že za menoj. Včeraj je bil lep dan in z malčkom sva se napravila ter šla planinarit. Le redko kam dlje hodiva sama. Ob prihodu domov sem res delovala zelo samozavestno, nisem ga spraševala kje je bil prejšnji večer, drezala vanj s čimerkoli, pa mi je sam od sebe povedal kje je bil, kako se je imel. V sproščenem pogovoru sem mu rekla, da bi bilo dobro, da greva za nekaj časa narazen, da malo premisliva o vsem skupaj, da bo čas pomagal videti, ali naju želi v svojem življenju - mene in otroka. Na moje veliko presenečenje se je sesedel, rekel da ne more stran od naju, da tega ne želi in da bi rad samo sedel z menoj in se o vsem pogovoril. Zvečer v postelji sva poskušala s pogovorom, pa ni šlo najbolje, saj sinek v isti sobi spi. Zato sva določila sredo, dan, ko bo vzel prosto in me nekam odpeljal. Tam bo dovolj časa tudi za obujanje spominov na najina lepa leta in seveda pogovor o vsem, kar hudega doživljava danes. Hvala vsem in držite pesti, pa na slišanje oz. pisanje...

v vsakem partnerskem odnosu pride enkrat do ponovnega postavljanja mej. ne skrbi, do tega je moralo priti, da sta se ponovno našla.

najdi svojo samozavest, z otrokom pojdita ven brez partnerja, ustvari si svoje življenje, ne bodi odvisna od moža. ko boš spet našla samozavest, bo sam prišel nazaj k tebi, sedaj ga najbrž utesnjuješ.

nočem se postavljati na njegovo stran, ker on ne dela pravilno oz. se je oddaljil od vaju, ampak ti hočem dati nasvet - bodi samozadostna in ne odvisna.

pa veliko sreče in samozavesti

_____________________________

iz malega zraste veliko