Že vrsto let sem nezadovoljna na delovnem mestu. Sem pridna in delavna. Ko so bili najtežji časi, sem bila ena od maloštevilnih, ki smo garali namesto drugih. Sedaj že nakaj mesecev intenzivno iščem novo zaposlitev. Do sedaj je v tej službi še nekako šlo, kljub temu, da so bili odnosi med sodelavci slabi. Sedaj se je to stopnjeva lože do te mere, da me je nadrejeni ozmerjal o domnevnih nepravilnostih pred celim kolektivom. Vsi so gledali v mene, jaz pa sem se počutila kot nevem kaj. Sem imela tudi svoje argumente, ampak pod takim pritiskom jaz odpovem in se tudi branit ne znam zaradi strahu, ki je v meni zakoreninjen že o nekdaj. Lahko si mislite kako se počitum. Sploh ne vem kaj naj storim. Počutim se kot, da bi oropala banko, če ne še kaj hujšega.
Kaj bi vi storili na mojem mestu.

Anonimna te popolnoma razumem, ker sama tudi nisem zadovoljna s službo.

Takšne izkušnje s šefom, nisem imela in po pravici povedano si jo res ne želim, ker ne vem kako bi tudi sama odreagirala.

Sama veš, da si pridna in delavna in sama veš kaj si naredila in kaj ne. Nobeden šef, te nima pravice pred celim kolektivom tako obravnat ne glede na (ne)storjene napake.

Jaz bi na tvojem mestu dala odpoved in si iskala novo službo. Istočasno pa bi še šefu povedala svoje.

Saj bi dala odpoved, samo si ne smem privoščiti, da sem brez dohodkov.
Razumela bi šefa, če bi mi povedal na štiri oči, ne pa pred celim kolektivom. Ni bila nobena grozna stvar, niti s tem služba ne bo imela nobene škode ali posledic. Vse skupaj je banalno. Če želiš nekoga j..., ga boš in .

Potem pa ostani tu in si išči novo službo.

Šefu bi šla po vseeno povedat, da se mi ne zdi prav, da me on takole pred vsemi neki nadira in da bi bilo bolj fer da bi mi to povedal na štiri oči, sploh če gre za eno glupo stvar.

Ne, ne bom se spuščala v debate, ker so preveč hladni in zategnjeni odnosi in škoda vsakršnega truda. Niti sekiran se ne več in mi je kar nekako vseeno. Ker ne želim, da bi zaradi stresa nazadnje še zbolela.

Sem doživljala podobne scene v prejšnji službi. Delaj dalje in išči drugo službo (pa pazi, da ne dobiš še kaj slabšega kot je to, to se je meni skoraj zgodilo). Drugega nasveta ti ne morem dat.

Edino še to. Probaj se čim manj obremenjevat in sekirat. V svoji glavi razčisti, da ni vredno, da boš itak slej ko prej šla. Ne se več sekirat in biti z vsemi svojimi močmi v službi. Delaj, kar moraš, šefu pa očitno pokaži, da se ne sekiraš in da tudi ne misliš več "crkavat" za take nagrade, kot jih on daje (zmerjanje ipd.). Ker podli šefi danes še predobro vedo, koga lahko izkoriščajo. Tiste, ki so tiho in pridno delajo in ne upajo nič rečt. Pa saj ni treba nič razglabljat, s svojim vedenjem lahko pokažeš, da ti dol visi. Ampak pazi, da ne greš predalaeč, svoje delo moraš opravljati, tako kot se zahteva, sicer te lahko kazneuje s kakšno dipciplinsko.

preberi si kaj o MOBINGU,mogoče ti bo prav prišlo.
srečno

sem prebrala neki, res zanimivo

Drži, da sem pridna in tiha delavka. Ker imam v sebi strah že od nekdaj, se ne znam postavit zase in v ključnem trenutku odpovem in sem tiho.
V prsih me stiska in ne počutim se dobro.

Pojdi k zdravniku, naj ti da bolniško, da se malo umiriš in začneš iskati novo delo.

Pametno.

Mogoče bi bi bilo dobro, da mogoče sama narediš tudi kaj na tem in tem strahu. Sicer ne vem od kje oz. kako si pridobila ta strah, toda dobro bi bilo, da se ga znebiš - pač so taki časi in se je treba postavit zase, drugače boš večino časa na slabšem in ljudje, ki bodo to vedeli, bodo s pridom izkoriščali, ker so slabiči in se s tem počutijo močnejše. Na koncu pa ponavadi nisi nič vreden, zadnji si na vrsti za napredovanje, povišico,...

Meni je mami vedno govorila, naj bom vesela ker imam službo, da je treba marsikaj požret, da naj bom skromna, da ne jezikam, itd. Sem jo poslušala, pa sem videla, da to ni dobro in da se je treba postavit zase, kadar te drugi pluvajo in hodijo po tebi. Potem sem bila jaz tista, ki je vedno dežurala, ki je naredila kar drugi niso, šla vedno zadnja na dopust, delala do 18, itd. Ko sem pa rekla 'ne' (pa ga še premalokrat uporabim) je stvar postala drugačna.  

Občutek imam, da je v tej službi prepozno za karkoli, za kakšen pameten pogovor. Ker, če so taki ljudje jih ne boš spremenil. Najbolš je se m zi d sem še naprej tih. Ko pa drge dubim pa grem stran takoj. Nobenega odpovednega roka po možnosti 2 mesca, ampak takoj. Škoda živcev, pa vsega kar sem dala skoz v tem času.
Zdaj vidm, da bi že pred leti mogla dat odpoved pa sem kr vztrajala in vztrajala. Še moj prav, da mam močne živce, dab on že zdavnaj znoru in po mizi udaril. Jaz pa nisem taka in to me tepe.

Ta lahko tudi vara. Ne gre za to, da bi kaj spremenila (verjetno ne boš), gre za notranje 'zadoščenje'.

Za odpovedni rok pa poglej koliko imaš in upaj na najbolj varianto - da te spustijo predčasno. Če ti hočejo nagajat  

Jaz ti lahko samo rečem ni vredno. Taki ljudje bodo vedno znova našli nekaj, da te bodo spravili iz tira.
začni si iskati drugo službo, do takrat pa oddelaj svojih 8 ur, torbico pod rame in gremo niti sekunde več! Zakaj le?

Sedaj še sam čakam, da me pokličejo na kak razgovor in da grem čimprej stran. Na bolniško pa zaradi že tako male plače ne grem. Bom potrpela še nekaj časa. Plače imam le 500 eurov neto in sem še dovolj močna z živci, da vztajam že veliko let.