Pri meni se je nabiralo tri leta:
- najprej sem bila problem, ker nisem kuhala in nisem znala prav odlagati posode,
- potem sva se selila v drugo regijo, ki itak nikoli nima lepega vremena,
- ko sem zanosila, so se pa šele začele nočne more
: non stop je tikala moj trebuh, dvigati sem morala majico, da si ga je ogledovala, moje slikce z UZ niso bile nič vredne,...
- z rojstvom ta male pa se je nadaljevalo: predvsem njene "pametne" izjave - četudi imam dosti mleka, ni nujno, da je dovolj kvalitetno; vsake dva dni je klicala, kaj jé, vedno je bila premalo oblečena in pri njej je najraje zaspala
; imela je tri albume slik v roku pol leta, katere je nosila ves čas s sabo; slike ta male je pošiljala po mailu in se hvalila, kako ji je podobna in da je lepa po njej
; njene stvari so bile vedno najboljše, od mojih staršev nikoli,...
- zdaj jima kupuje premajhna oblačila z izgovorom, da se dolgo nismo videli (ta mala ima 6 let, dobi majico za 4 leta),...
Uffffa, pa še en kup enih pripetljajev, ki mi kravžljajo živce
No, danes pa se vse skupaj samo še nadaljuje s čustvenim izsiljevanjem... in to ne samo njenim, tudi z njenim ta drugim sinom - "maminim". Pa se mi na momente zdi, da res preveč kompliciram, ampak teh dogodkov ne morem pozabit
_____________________________
Kadar se ti otrok nasmehne, mu zmeraj vrni nasmeh.
Če se ne zmeniš zanj, uničiš njegovo prepričanje, da je svet dober.