Sploh ne vem kako naj začnem in kako naj razložim moje občutke, ki še jih sama ne razumem dobro. Približujem se 40 letu in imam dva že skoraj odrasla otroka. Naenkrat pa me je začela mučit želja po tretjem otroku. In sedaj si vsak dan delam spisek za in proti otroku. In vedno zmaga proti. A v notranjosti čutim neko željo. Mož nima niti malo želje še po enem otroku. Želel si je dva in dva imava. In ko načnem to temu mi vedno reče, da sva imela zelo hitro otroka in si ne želi več dati vse to skozi. Sedaj se želi posvetiti nama in najinim željam ne pa plenicam in flašam. Pa tudi jaz imam določene cilje, ki jih ne bom mogla uresničiti če bom imela še tretjega otroka. Niti v službi ne bi bili navdušeni. v glavnem vedno se tehtnica nagne proti otroku. A mene vseeno stiska pri srcu. Kaj menite ve? Ali je bila katera v taki situaciji. Ali pa je to samo trenutna situacija in mi mogoče nagajajo hormoni. Ne vem več kaj si naj mislim.

Težko ti bomo mi svetovali. Vsaka lahko napiše samo, kak ona čuti.

Jaz osebno ne bom mela več otrok. Iz istega razloga, kot ga navaja tvoj mož.

Viš, nisem ti v pomoč.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

 
Počakaj vnučke, saj jih boš verjetno lahko tudi kaj mirkala... lahko da ti to odtehta...

Predvsem pa poslušaj svoje srce!!

No, točno to, kar ti je CAPA napisala, je meni prvo padlo na pamet - poslušaj svoje srce. Samo, če se tvoj mož ne strinja, potem bo to bolj težko. Za stvar bosta pač morala bit oba.

Tudi jaz imam že dva otroka, stara 2 in 4 leta. Je precej naporno in do pred kratkim si nisem upala niti pomislit da bi imeli še enega. Zdaj pa me kar neka želja spet grabi, čeprav pridem včasih tako zmartrana in vem da že sedaj nimam časa zase, pa vendar mislim da so otroci smisel življenja in so vedno na prvem mestu. Mož pa se strinja z mano, tudi on si želi še otrok. Zdej imamo dve punčki in mogoče bi bil v tretje fantek. Pa saj ni važno samo da je otrok zdrav. Strah pa me je problemov v nosečnosti in ko slišim za malomarnost naših zdravnikov ( smrt porodnice v Postonjski porodnišnici pred kratkim) se kar zgrozim.

moja svakinja si je raje omislila psa. sicer se pa trenutno strinjam s tvojim možem. ampak ne vem, kaj me bo 'prijelo' čez par let.

_____________________________

ko ko ko ko daaaak

Mi imamo tri, ker sva si jih oba želela.
In moram reči, da je tretji otrok res amo v veselje in užitek!
Poslušaj sre, odloči se po njem...da ti ne bo žal.....

Jas imam sina 21 let, sina 9 let in 15 mesecev. Velika razlika.
Mene je tudi tkole kot tebe prijelo želja, vendar po drugi strani sem se bala in si postavljala vprašanja, kaj bojo rekli v službi, kaj si bo mislil sin najstarejši itd....
Ko sem zanosila mi je bilo tisti trenutek vseeno za službo, vendar pri nama je bila obojestranska želja imeti še enega otroka. Ja imam sedaj tri zlate sine, zelo se razumejo, čeprav je takšna razlika med njimi, mogoče je to še bolje po eni strani.
Moje mnenje je zakaj pa ne, če si imela prvega zgodaj, tko kot jas. Jas se nisem nikoli menila kaj so si mislili drugi, ja so bile kritike iz več strani, vendar konc koncev je to moja odločitev.
Sedaj še imaš čas, da ujameš zadnji vlak.
Poslušaj svoje srce.

Jaz bi ti tudi svetovala,da poslušaj svoje srce ampak glede na to da za otroka morata biti oba "ZA" moraš poslušati tudi srce tvojega moža.Najbolje da se usedeta in skupaj pišeta listek "ZA" in "PROTI".

Težko je svetovat, zares.

Je pa verjetno kar razlika imet novorojenca pri 20ih ali pri 40-ih. Spet odvisno od človeka do človeka.

Srečno pri tvoji oz. vajini odločitvi!

Uf, to pa je res zelo osebna odločitev vsakega posameznika, oz DVEH posameznikov. Če je mož proti, bo bolj težko....mogoče pa res počakaš na vnuke, saj mora biti tudi to luštno, pa še ponoči se naspiš .

Ali pa se morda bojiš, da ti tiktaka biološka ura .

Drugače pa se jaz osebno verjetno tudi nebi pri 40 odločila za otroka, pa ne zato ker si star pri teh letih, samo si ne morem predstavljati da bi bila 13 let kasneje v penziji in se ukvarjala z otrokovimi pubertetniškimi izpadi. Pa prosim ne me sedaj napadat, saj tudi sama ne pravim nkoli ne reči nikoli....tako pač razmišljam sedaj pri mojih letih, kot tvoj mož, da bi takrat pa bil spet čas samo zame in za moža, pa da mogoče še kaj po svetu greva, ne pa da se spet s plenicami ukvarjava....

Leta tukaj sploh niso pomembna, pomembno je, da si to želita oba.Jaz bom postala drugič mamica pri 40-tih, in mi plenice ne pomenijo breme, ampak ljubezen do otročka, ki si ga močno želim.Tistim, ki previjanje in vzgoja predstavljajo breme, naj nebi imeli otrok.V penziji bom pri 64-tih, takrat bo pa moj otrok že odrasel in bom, če bo dopuščalo zdravje še babica, ki bo pazila tudi na vnučke.

Saj sem vedela da jih bom po prstih dobila od kakšne mamice pri 40-ih .

Srček, nič jokat.Vsak ima svoje mnenje in to je prav.Ko sem bila stara med 20 in 30, sem tudi rekla, da moraš otroke imeti čimprej, ne pa pri 40-tih, zdaj bom pa jedla zarečen kruh, ki bo zelo ukusen.

Res,da morata biti oba zato.Jaz npr.več nebi imela.Mam enega in hvala lepa,da bi še enkrat mogla iti skozi vse kar sem pri tem.Do osmega meseca nič spanja pa še druge reči.Ne.Mi je ali nam je lepo tako kot je.Ti pa se odloči po svojem.Če imaš tako željo zakaj pa ne?Samo še mož mora biti zato.Ali pa kakšen sosed.

Možu razloži, kaj čutiš. NAJ TE POSLUŠA IN PREVERI, ČE TE JE SLIŠAL.
Potem mu daj malo časa. Morata pa oba biti za.