Da se vam malo potožim... V glavnem doma imam skoraj 11. mesečnika, ki je zelo živ in trmast otrok...
Čez dan izgleda tako... Ustanemo okoli sedme ure zjutraj, nakar porabimo 15 minut da se previjemo, ker non-stop skače po povijalni, se mi obrača na trebušček, tako da komaj previjem, da mu rito namažen s kremo je itak podvig zase... Potem prideva v dnevno sobo, se takoj splazi do stvari, katere mu pač ne pustim, da tolče po njih (recimo TV, rože - smo jih dali na višje, pa se še vseeno steguje po njih)... njegove igrače ga niti ne zanimajo dosti, sam se zaigra ravno za 5 minut na dan... Če hočem recimo skuhati kosilo, mi non-stop visi na nogi, tako da se komaj premikam po kuhinji... Itak, da bi pospravila stanovanje ali kaj drugega ni mogoče... In  komaj čakam, da bo uro pet ali šest, ko se mož vrne iz službe, da se vsaj malo razbremenim.... Spi cca. 2x po 20 minut čez dan...

Pika na i pa je spanje... Itak zaspi tako, da se eno uro premetava po najini postelji (v svoji se samo dere), nakar končno najde svojo pozo in zaspi... Ga prestavim v svojo posteljico in se prebudi čez cca. 1. uro in bog ne daj, da bi ostal  v svoji postelji... se dvigne na noge in vik in krik... In seveda, če hočem vsaj malo spati, ga položim med nama... Danes, recimo, se je celo noč plazil po  meni, tako da ne vem, če sem spala skupaj 2 uri... Utrujena se tako, da sem sama sebi v napoto, nočem pa svojo utrujenost in jezo prenašati na otroka...

Tudi če je mož doma ali kdo drug, so mu zanimivi kratek čas, potem pa spet hoče k meni v naročje ali pa se mi ponovno obesi na nogo in me nikamor ne spusti... Filing imam, kot da me bo pojedel od te posesivnosti... Vem, da otrok rabi pozornost in mu jo tudi dam... Maksimalno ga imam rada ampak utrujena sem za umret...

Najbolj me jezi, ker ne vem kako umiriti njegovo trmo... Ima kakšna podoben primer... Kakšen nasvet bi mi prav pošteno prišel prav... LP

Potolaži se s tem, da nisi edina....  Tudi mi imamo zelo trmastega otroka, ki zna pri enem letu zelo, zelo trmariti in capotati z nogicami, ko kaj ne doseže.... Vendar pa je potrebno biti vztrajen in mu že sedaj pokazati kaj lahko in kaj ne.... Pa če se še ne vem kako dere in trmari.... No, upam, da nam bo to uspelo.

Nič novega. Pri nas je isto bilo tako.
Kar se tiče živosti, se kar sprijazni. Tak je in bo ostal.
Kar se trme tiče, je pa sedaj pravi trenutek, da začneš z vzgojo. Pri nas je bilo ali-ali. Ali neha ali ušesa navijem. Pika.

tudi moj otrok je zelo živahen, ne morem pa reči, da je trmast - vsekakor pa zna glasno in vedno bolj vztrajno zahtevati svoje! Menim, da je skrajni čas, za vzgojo! Naš bi tud skoz hodil - seveda tako, da ga jaz držim, a mu je pa le potrebno dati vedeti, da pa vse tudi ne more dobiti, sploh pa ne takoj. Kar se tiče spanja - enostavno ga ne smeta dati v svojo posteljo - sicer bo par dni (morda kak teden) celo huje kot sedaj, a zdaj je skrajni čas da ga navadita na red, ki ga vidva želita in pri tem morata vztrajat. Sama ti lahko povem, da je včasih hudičevo težko in najlažje je res včasih popustiti zgolj iz ljubega miru - a to je ful narobe. Mislim, da ne pravijo brez razloga, da je vgoja najtežja služba našega življenja. In da se začne že s prvim dnem .
Predlagam, da si najprej probaš napolniti baterije, potem se z možem pogovori kako in kaj pravzaprav želita od otroka, kako bosta to poskušala doseči in nato na delo .

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

OJ!

Tvoja zgodba mi zveni zelo domače, saj se je to dogajalo tudi pri nas. V bistvu se še vedno dogaja, pa ima hčerka skoraj 3 leta. Jaz sem mislila, da to kar ni res, kakšno je stanje pri nas. Vsi drugi otročki, ki sem jih v tem času spoznala, so bili manj zahtevni. Sem res že po malem začenjala verjetni, da nimam pojma, kako vzgojiti svojega otročička. Še od lastne mame sem dobivala take namige. Pa tudi to, da je razvajena, ker je vedno vse po njeno.
V času do sedaj smo sprobali vse finte, da bi lažje živeli z njeno trmo (premagati jo je tako nemogoče), pa nam še ni ratalo. Ko ima svoje momente, je NORO. Zadnje čase jo spet neki meče.
Imamo pa sedaj drugega otročička. Ob njem sem spoznala, da za obnašanje svoje hčerke  nisem kriva jaz. Ker če prvega otroka ne bi znala vzgojiti, kako mi potem ratuje pri drugem?? Zaspi vedno sam v svoji posteljici, kar je ona v svojih treh letih ni storila več kot 5 krat.  Niti malo ni problematičen, nikoli ne joče. 

Šele sedaj vidim, da je vse odvisno od otroka. Vem da je tako zelo težko živeti, biti srečen. Vem da ni spanca. Pa ni recepta, kaj storiti. Sama boš morala pogruntati kaj najbolj deluje pri vas. Pa ne poslušaj stavkov: Treba je pričeti z vzgojo! To lahko reče samo tisti, ki nima takega otroka. Ker enih otrok enostavno ne premakneš nikamor. Vse skupaj je samo tekma, kdo je bolj trmast. Glej da boš to ti. Moj edini nasvet je, da ne pusti, da te spravi ob živce. MIrno kri! Samo tako boš lahko vztrajala ob njem in njegovem trmarjenju.

Najbolj  mi je hudo, ko me recimo pokličejo kolegice, pa mi povedo kaj vse so že postorile dopoldne, jaz pa niti ene stvari ne morem narediti, če je otrok ob meni... Če likam, mi visi na nogi, če kuham, če grem na WC že trka po vratih... Verjemem, da pravijo, da je to tako obdobje, ampak včasih res presega svoje meje... Nimam minute časa zase... pa se ne smilim sama sebi - stisnem zobe in potrpim...

Ko gledam ostale otroke, se mi zdije prav pošteno pridni in potem imam filing, da jaz delam kaj narobe... Niti ga nisem navezala samo nase, da bi zaradi tega bil samo ob meni... Ampak enostavno se počutim kot da bi me rad pojedel... Nimam minute časa zase....

Glede trme... Poskušam biti stroga do njega in mu besedo NE ponovim 100-krat če je treba... tudi bolj ostro, ampak to njemu ne zaleže.... tolažim se s tem, da je pač še majhen in da ne razume vse tako kot mi... ampak vseeno mislim, da bi 100x NE že lahko kaj pomenilo...Tudi previjanje je ful muka... se mi non-stop obrača in je tako močan, da ga komaj spet obrnem nazaj na hrbet... in spet non-stop ponavljam besedo NE, PRIDEN BODI, NE SMEŠ, BODI PRIMERU, itd.... Ampak nič...

Tudi glede živahnosti... Non-stop se mu mora nekaj dogajati... Ko gremo s kolegicami ven in gledam njihove otroke, je naš 10x bolj naspidiran kot ostali... Itak ga ne izpustim z oči za sekudno, ker bo sigurno nekaj ušpičil... Saj nočem, da me razumete napak - ga imam rada, sem rada z njim in mi pomeni vse na svetu... Ampak enostavno so dnevi, ko mi primanjkuje energije in sem utrujena na smrt... 

Joooj, vas popolnoma razumem, moja mala je naspidirana od jutra do večera, non stop dogajane, ponoči se zbuja tudi po 10x,hoče k meni, hoče zizo, če jo pustim v njeni postelji se dere tudi po 1 uro..... včasih sem že čisto izmozgana in potem še vidim druge otročke, ki sedijo tiho in pridno v svojih vozičkih, mame celo lahko spijejo kafe, jaz še to ne morem, drugi grejo zvečer lepo spat, se sami igrajo..... moja pa kot da ima sršene v riti. Ipična je grozno, večinoma jo pustim, da se dere in trmari, da bi ja videla, da to nikamor ne pelje in da jo enostavno ne upoštevam, ampak to nekako ne zaleže, ker je očitno zelo vztrajna in vedno znova poskuša iste stvari.....tudi če ji ne popustim, kar ji skoraj nikoli ne. Potem pa mi pride nekdo s pametnimi nasveti, kako je treba otroka vzgajat in kakšne metode itd..... bi lahko popenila, ker sem vse poskusila, 1000x ponavljala... pa nič!!! Otroci so res zelo različni in karakter je pač karakter in ne moreš ga spremeniti, res je, da ga lahko brzdaš, ampak koliko energije gre za to je pa druga pesem..... Jaz sem včasih že na koncu z živci, pa se zelo trudim, da ostanem mirna, sedaj jo pač dam za par uric k mami, ko se želim malo odpočit in je vredu tako, ker na vse zadnje pa moramo mame gledati tudi še malo nase.... pa če je to vsaj za 2 uri na teden.... jaz sem potrebovala celih 9 mesecev, da sem to ugotovila


_____________________________

Imam tri sončke, mojega angelčka Leo in dve princeski, Gajo in Heidi.

Ojla!

Prvo kot prvo, mislim, da si moraš nujno vzeti nekaj časa zase (saj res, tudi jaz si ga že moram ), pojdi kam, v mesto, nakupovat, na kavico brez deteta.

Drugič, otroci so najbolj naporni neje do drugega leta, ko jim že lahko marsikaj dopoveš in do 3-tjega tisti neskončni NE-ji nekako končno zaležejo. Sicer je vmes še obdobje trme, ampak tudi to je ok.
Tvoj otrok ni nič kaj bolj trmast kot vsi ostali, vsaj moji sta tudi zelo živahni in trmasti. Pa ok, nekak vozimo.

Nujno tudi zrihtajte spanje. Navadita ga spat v svoji postelji, če se da v njegovi sobi. kak teden bo hudo, potem pa bo dojel, da je tam pač treba spat in po moje se bodo stvari zboljšale. (sicer sem jz s tem pri drugi  čakala do 14-tega meseca -dojenje na 2 uri ponoči, potem pa smo nočno dojenje ukinili, v manj kot tednu dni prespala vso noč). kakor hitro boste vsi bolje spali, se ti bo odprl raj . Po moje bo takrat tudi čez dan bolj spal, pa navadi ga na eno spanje čez dan.

Sicer smo vse občasno v tem stadiju, pa saj mine. Le pogumno!!!!!!!!!

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Otrok pač-mene je moj že čist navadil na divji ritem in vse oslarije ki jih počne, tako da se mi spol ne zdi več tako grozno, kot se mi je par mesecev nazaj !

pri meni isto. dobro me je zavrtela...

_____________________________

V našem kraljestvu domujeta princesa Eva in mali naslednik Žiga!

Živ otrok bo vedno ostal živ otrok.
Ti ga lahko pri tem usmerjaš tako, da bo pri tem ostal prostor in čas tudi zate.

Če želiš, da nečesa ne počne, to pomeni ne. Ne in ne in vedno ne. Ponovljen tolikokrat, da otrok razume. Da ne trga rože, ko ti rečeš ne. Čeprav je "skušnjava" na dosegu roke.

Je pa tako, da tako omejevanje zahteva dosledno vztrajnost. Danes, jutri, vsak dan.
Vztrajaj, vztrajaj, vztrajaj pri tistem, kar želiš. pa ne vsega naenkrat prepovedat. Začni z nečim in pri tem vztrajaj.
Drugega recepta ne poznam .

Zdaj pa se prav nasmejem, ko berem te poste. Pa ne veselo, ampak kislo, ker vse to čaka očitno tudi mene

Tudi moj je tak živahnež, trmež pa sploh. Se mi zdi, da kar od rojstva naprej
Danes ko smo pohajkovali po trgovinah, sem gledala nešteto dojenčkov in vsi so bili mirni v vozičkih.....moj tak ni bil nikoli....smo vedno odbežali, ker se je začel histerično dreti....

Pa kaj čmo? Naši so.....  z našimi geni....  
Se včasih prav pohecam, zakaj nisem od kolegice tipa vzela za ateja, ko je tak na izi, pa tudi njegov otrok je tak.....

Kislo se smejim.....

Pa veš kaj si še velja zapomniti ali pa mogoče izbiti iz glave - predstavo, da se bo tvoje dete obnašalo po nekih vzorcih, ki veljajo za večino. Ne glede na to, da večina mamic, babic in nasploh ljudi govori o tem, kako mora otrok zaspati v svoji postelji, pa da mora zaspati sam, pa bla bla, imej pripravljeno možnost, da tvoj otrok mogoče ne bo počel tega. Tvoj bo mogoče lepo spal samo s tabo, v tvoji postelji. Tudi sama sem imela probleme s tem spanjem. Naša petarda namreč nikoli ni hodila spat ob uri, ki se za otroka spodobi. KO je bila dojenček, sem mislila, da je praznik, če do ob enajstih zvečer zaspala.  Sedaj je stanje nespremenjeno. Enostavno ne zaspi prej. IN je še več stvari, ki pri nas pač ne veljejo tako kot za katerega drugega otroka. Televizije že dolgo ne gledam več, ni časa. Cel večer moram trdo delat v smeri "postelja", čeprav nikol ne zaspi pred pol enajsto. Nenehno moram blebetati o tem, da se moramo vsi skupaj držati nekih pravil. Mogoče se boš morala sprijazniti, da imaš tudi ti takega otroka. Jaz sem si oddahnila, ko sem končno dojela in sprejela, da nima smisla, da se borim proti nečemu, kar se ne bo  spremenilo. Otrok je tak kot je.