Res je, imam celulit. Ker se cenim.
Poletje bo vsak čas tu. In z njim tudi doba razgaljenih teles. Na mojo veliko žalost bo na ulicah bolj malo razgaljenih moških, kajti poulični nudizem je, kot kaže, popolna domena žensk. Saj ne, da imam kaj proti razgaljenih ženskam, le zdi se mi, da se vsi ti popki, gola stegna in migajoči joški ne ponujajo na ogled zaradi kakšne posebne osvobojenosti ženskega spola, ampak prej zaradi nekakšnega čudnega prepričanja, da je ta novodobni ekshibicionizem sestavni, če že ne bistveni del ženskosti. Da se torej žensko telo ponuja "kadarkoli, kjerkoli". Razgaljena ženska je postala najbolj izkoriščan predmet v modernem kapitalizmu. Bolj od razgaljenega ženskega telesa je vsestransko uporabna samo še kakšna krava. Meso, mleko, usnje, kostna moka, milka in kar je še tega.
Z žensko goloto danes manipulirajo na tako rekoč neomejeno število načinov, od grobo fizičnih do prefinjeno, subtilno psiholoških. In denar priteka sam od sebe. Preden je globalna industrija ženske slekla in jih pripeljala na ulice s prekratkimi krili, pretesnimi čevlji in premajhnimi modrci, jih je morala temu ustrezno mentalno obdelati. Najprej so ženske prepričali, da je napredno, prav in primerno, da ima prav vsak mimoidoči prost pogled na njihove joške. Potem so jim dopovedali, da noge niso za hojo, marveč za stopicanje in natikanje na hodulje, ki so spredaj zašiljene, zadaj pa najmanj deset centimetrov nad zemljo. Nakar so ženskam nadeli krpice, ki naj potrdijo, da imamo ljudje veliko skupnega z opicami, tudi te si namreč ne prikrivajo spolovil. Zlasti pri sedenju je mednožje pri obeh vrstah povsem razvidno.
Da podobnost ne bi bila preveč očitna, je bilo treba žensko samico
prepričati še v potrebnost britja. Vsake kocine na vsakem delu telesa. Obrite pazduhe so za žensko menda še posebno pomembne. Ves čas pa je bil poseben poudarek namenjen njenemu prehrajevanju. Ali bolje: prepovedi hranjenja. Ženska ne sme jesti. Če pa že jé, mora pojesti nekaj lahkega, "light". Pije pa lahko ustekleničeno vodo. Kajti v nasprotnem primeru bo plačala visoko ceno svoje požrešnosti. Postala bo debela!! Celulitična!! In že je tu vojna napoved vsakršni maščobi. Ženske maščobne celice so nekaj odvratnega in izdajalskega, saj razkrivajo slabotno, nestabilno in labilno psiho, ki se nagiba k lenobi in nedisciplini. Treba jo je izsesati, uničiti, vanjo globinsko prodirati, mazila in kreme pa je najbolje kombinirati z masažo, ki temelji na principu drgnjenja, gnetenja, ščipanja.
Ženske naj sovražijo svoje telo, ki se nagiba k prehranjevanju in zlasti k sladkanju, a tudi svojo psiho, ki včasih išče svoj mir v meditativnem prežvekovanju. Dele telesa, ki so narejeni tako, da jih rado zalije salo, pa je sploh treba preščipati, preznojiti in izstradati. To zlasti velja za vse, ki se že utapljajo v oblinah in pomarančni koži. Kot pravijo napotki neke reklame, ki jo te dni nenormalno pogosto predvajajo na televiziji, si morajo takšne debele nemarnice svojo zamaščenost dosledno postrgati s telesa in to marogasto kožno plast odreti s sebe. In šele pod to nesnago se skriva prava ženska: sestradana zapeljivka s koščeno ritjo in odrtim, izdrtim, izščipanim celulitom.
Potem so tu še gube. Famozne črte, ki jih čas vpisuje na obraz. Vrat. Roke. Dekolte. In še kam. Tudi meni se je milo storilo, ko sem tam po petintridesetem letu opazila, da imam nekam nesorazmerne veke, da zvečer nekam motno gledam in da po žuru še dva dneva v ogledalu namesto oči vidim siva podočnjaka. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem izustila krute besede: Ena veka je "rahlo" povešena! Stanje je torej takšno, da se nagibam k podočnjakom, okrog oči se mi delajo gube, gubam se tudi po licih in imam povešeno desno veko. Takšna stopam proti koncu svojega tretjega desetletja. Saj ne rečem, da sem imuna na takšna in drugačna olja ter mazila, ki naj bi mi napela kožo in dvignila zadnjico. Poskusila sem že veliko "čudežev": hladilne in zategovalne maske, serum za pred spanjem in po njem, nočno in dnevno kremo, takšna in drugačna olja in mazila, ki naj bi mi napeli kožo in dvignili zadnjico. Rezultat? Brez zveze. Ne deluje. Kako
bi tudi delovalo? Štiridesetletnica pač ni petnajstletnica, tako kot petnajstletnica ni
dojenček.
Sicer pa dobivajo celulit in ženske gube razsežnosti pravcate nacionalne katastrofe, o pomanjkljivostih moškega telesa pa nič. Razen kakšnega prevelikega vampka se zdi, kot da je moško telo popolno, čudovito. Nisem še videla niti ene reklame, kjer bi iz moškega odirali plasti maščobe ali bi mu v zamaščen vamp zatikali ščipalke, da bi se bolje videlo, kako degeneriran in odvraten je v svoji pogubni debelosti. Ali reklame, kjer bi si kak moški vztrajno vtiral kremo kamorkoli že ter se hvalil, kako dobro si je zgladil vrat in odpravil mozolje. Se moška koža ne "izsušuje", guba, stara? So moške maščobne celice vredne več od ženskih? Kot da ni tudi moško telo podvrženo "okvaram". Na primer plešavosti. O. K. Celulit je nekaj neestetskega in pogojno pristajam na trditev, da je celulitična rit grda. Ampak tudi moška pleša je nekaj hudo grdega. Gologlav moški ni prav nič boljši od celulitične ženske. V bistvu je še na slabšem, kajti jaz lahko svojo skrivnost prikrijem in je ne razkazujem, pleša pa je pleša. Me prav zanima, kaj bi bilo, če bi vsa ta industrija in oglaševalska mašinerija moške pleškote forsirala in demonizirala tako, kot to počne s celulitičnimi ženskami. Če nič drugega se pleškoti ne bi mogli več norčevati iz debelih žensk!
Poletje se torej bliža. Tri četrtine ženskega sveta že tri mesece strada, telovadi, se voska in mazili. Jaz ne počnem nič od tega. Jem, kar mi paše, ker se po napadu požrešnosti počutim bolje in ker mi čokolada dvigne razpoloženje. Ne telovadim, ker v fizičnem naprezanju niti najmanj ne uživam, znojenje in sopenje pa v meni vzbujata odpor. In niti tolarja nisem zapravila za gnetenje stegen in ga tudi ne bom. Po razgretih ulicah se bom v poletnih cunjicah sprehajala natančno taka, kot sem. Z vsemi gubami in gubicami in z vsemi maščobnimi oblogami. Ne bom si Res je, imam celulit. Ker se cenim.
Poletje bo vsak čas tu. In z njim tudi doba razgaljenih teles. Na mojo veliko žalost bo na ulicah bolj malo razgaljenih moških, kajti poulični nudizem je, kot kaže, popolna domena žensk. Saj ne, da imam kaj proti razgaljenih ženskam, le zdi se mi, da se vsi ti popki, gola stegna in migajoči joški ne ponujajo na ogled zaradi kakšne posebne osvobojenosti ženskega spola, ampak prej zaradi nekakšnega čudnega prepričanja, da je ta novodobni ekshibicionizem sestavni, če že ne bistveni del ženskosti. Da se torej žensko telo ponuja "kadarkoli, kjerkoli". Razgaljena ženska je postala najbolj izkoriščan predmet v modernem kapitalizmu. Bolj od razgaljenega ženskega telesa je vsestransko uporabna samo še kakšna krava. Meso, mleko, usnje, kostna moka, milka in kar je še tega.
Z žensko goloto danes manipulirajo na tako rekoč neomejeno število načinov, od grobo fizičnih do prefinjeno, subtilno psiholoških. In denar priteka sam od sebe. Preden je globalna industrija ženske slekla in jih pripeljala na ulice s prekratkimi krili, pretesnimi čevlji in premajhnimi modrci, jih je morala temu ustrezno mentalno obdelati. Najprej so ženske prepričali, da je napredno, prav in primerno, da ima prav vsak mimoidoči prost pogled na njihove joške. Potem so jim dopovedali, da noge niso za hojo, marveč za stopicanje in natikanje na hodulje, ki so spredaj zašiljene, zadaj pa najmanj deset centimetrov nad zemljo. Nakar so ženskam nadeli krpice, ki naj potrdijo, da imamo ljudje veliko skupnega z opicami, tudi te si namreč ne prikrivajo spolovil. Zlasti pri sedenju je mednožje pri obeh vrstah povsem razvidno.
Da podobnost ne bi bila preveč očitna, je bilo treba žensko samico
prepričati še v potrebnost britja. Vsake kocine na vsakem delu telesa. Obrite pazduhe so za žensko menda še posebno pomembne. Ves čas pa je bil posebe
