je napisano na napačni temi in se vam vsem opravičujem.Samo želim ostati anonimna in nisem našla primernega foruma, da bi to tja umestila. Če je treba to kam premestit-vi kr sam prosim, če me pustite anonimno.
Želela sem vprašati punce, če je katera med vami trpela za bulimijo? Namreč sem skoraj prepričana, da sem že kake pol leta čisto obsedena z "izločanjem" hrane-čim kaj pojem že razmišljam kje bom bruhala. Prosim vas da me ne obsojate. Rada bi samo vedela kakšne so lahko posledice te bolezni in kako ste(če ste) dobile nazaj nek zdrav odnos do hrane?
Sama to skrivan čisto vsem-nobeden ne ve kaj se dogaja.Vidijo samo to da sem shujšala 11kg in se čudijo-sama pa molčim.
Hvala vsem za odgovore.

1. Nihče te ne bo obsojal.
2. Posledice so lahko zelo hude, brez težav lahko na spletu poiščeš slike posledic te bolezni.
3. Brez odlašanja poišči zdravniško pomoč. Poudarek na brez odlašanja.

Glej, če si sama ugotovila, da to ni zdravo, kar počneš, si že na dobri poti. poišči si zdravniško pomoč - to so profesionalci, nihče te ne bo obsojal, in ravno oni ti bodo pomagali pridobiti nazaj 'zdrav' odnos do hrane.
Posledice? Poleg očitne (podhranjenost), pride do gnitja zob in razjed v ustih in požiralniku (zaradi kisline iz želodca), zaradi 'napenjanja' pri bruhanju pride do pokanja malih žilic v očeh in po obrazu, telo je praktično stalno v stanju dehidracije, pride do otekanja žlez slinovk, lahko se razvije 'kronični refluks', kar pomeni stalno dvigovanje vsebine želodca (tudi kadar tega nočeš).

Res si čimprej poišči pomoč. Lahko se tudi obrneš na kakšno društvo, npr na svetovalnico Muza: http://users.volja.net/muza1/

Želim ti uspešen boj z boleznijo.



_____________________________

Accept certain inalienable truths: prices will rise, politicians will
philander, you too will get old. And when you do you’ll fantasize
that when you were young prices were reasonable, politicians were
noble and children respected their elders.

Tako kot ti je že napisal daddy, ČIMPREJ POIŠČI POMOČ!
To ni enostavna zadeva, ker te tole lahko pripelje do hudih zdravstvenih težav in v končni fazi tudi smrti. Veliko je že to, da si si tole priznala, sedaj pa pogumno naprej in reši težavo. Sama pa 100% ne boš zmogla.

Če boš delala to še naprej, ne bo prišlo do podhranjenosti (tak ko anoreksija), pač boš težo zadrževala.
Pol leta se ti na telesu ne bo dost poznalo, če boš pa to prakticirala dlje, pa so posledice nekak take, kot je napisala Felicita.
Problemi z želodcem, ostali organi, kar se pa izgleda tiče, pa boš vidla čez par let, kolk zobov ti po padl ven.
To vsaka, ki to dela, skriva. Sama več, da ni ok, moraš si v glavi pošlihtat sama, gre tut brez tuje pomoči. Nadzor nad svojim umom in telesom.
Zastopim pa, da je težko, če si na kakršnkoli način obseden s hrano (anoreksija, bulimija, prenajedanje..)
Bulimija je zahrbtna, posledice na telesu se pokažejo kasneje, zato se dost puncam, ki to delajo, ne zdi nč takega.
Pol leta še ni tak grozno, probej nehat zdej, ker boš kasneje še težje.

Vsekakor ne spada pod SPOLNOST, ampak pod ZDRAVJE.

Posledice bulimije pa so ti punce že napisale...

in vedno bolj boš,zato čimprej poišči pomoč,ker so ti punce že vse napisale.vrjemi bolj kak kilogramček več,vem,da je težko,samo bolje kot pa posledica tega kasneje.bodi močna,najdi si pomoč in nehaj s tem.

Hej, bejbi!
Ni važno sploh kje, važno je, da si spregovorila o svoji težavi. Predvsem se je ne sramuj. In to, da se zavedaš, da je težava in da te skrbijo posledice, je zelo, zelo, zelo pozitivno.
Meni zelo ljuba oseba je nekaj let nazaj bolehala za anoreksijo. V precej hudi obliki. Tako da vem da so težave zelo resna zadeva.
Postopek ozdravitve je bil pri njej zelo dolgotrajen in šlo je res zelo počasi. V končni fazi se je izvlekla povsem sama (čeprav je pri 178cm telesne višine na koncu tehtala 38kg!!!). Je bilo pa hudo trpljenje zanjo in za vse bližnje, tako napredovanje bolezni, kot tudi prihajanje k sebi. Povsem zdravega odnosa do hrane še sedaj nima, pa je tega minilo že 8 let.
A ja, fizične posledice pri njej so bile izguba menstruacije, izpadanje las, popolna nespečnost, nezmožnost ogretja telesa- ves čas je bila obupno ledena, da o psihi sploh ne govorim.
Tako da, nikar ne dopusti, da bi šlo tako daleč. Poišči si pomoč, kot so ti svetovali že pred mano. Dosti lažje je, če nisi povsem sam v tem.
Drži se!

Tako kot si se zaupala nam, se zaupaj še kateremu od tvojih bližnjih in skupaj poiščite pomoč. In ni ti potrebno ostati anonimna. Priznaj sebi in ljudem, ki jim zaupaš svoje težave in verjemi, da ti bodo radi pomagali.
Ne odlašaj

Nisem brala vseh odgovorov, bom napisala mojo lastno izkušnjo...

Ni ravno v povezavi z bulimijo, ampak želim ti povedati, da se stvari dajo rešiti in če si že prišla do te točke, da vidiš da nekaj ni ok in da si želiš pomoči, si na dobri poti.

Sama sem ''zbolela'' za anksioznostjo in depresijo pa se tega nisem niti zavedala. Včasih sem pač bila zelo slabe volje (ponavadi, ko sem bila sama, ne v družbi, kajti v družbi sem pozabila na vse), zelo sem se sekirala za vsako figo in podobno... No, stvar je šla tako daleč, da nisem bila več sposobna jesti, enostavno se nisem mogla prehranjevati, še posebno je bilo hudo npr. v restavracijah. Zelo sem shujšala, kajti to neprehranjevanje se je dogajalo več kot leto, ko sem šla k osebnemu zdravniku in mu dobesedno rekla da rabim pomoč psihologa oz. podobnega strokovnjaka. V bistvu sem bila npr. zelo lačna, ko pa sem dobila krožnik pred sebe vase nism mogla spravit dobesedno skoraj nič.
Šla sem k psihiatru (katerega obiskujem še vedno) in predpisal mi je antidepresive. Na začetku je bilo hudo, ampak se sedaj počutim neprimerljivo bolje in čutim da sem šele zdaj tista prava ''jaz''.
Upam, da ni zgodba preveč iz konteksta ampak pojdi k zdravniku, poišči strokovnjaka (če ti oseba, ki ti bo pomagala ne bo všeč, jo še vedno lahko zamenjaš), ampak vedi, da na tem svetu obstajajo ljudje, ki ti lahko pomagajo iz tega pekla.
 Vso srečo!

moja prijateljica je imela bulimijo. začelo se je s tem, da se je sama sebi zdela predebela (168 cm, 57 kg, športnica-kotalkanje), in en vikend ko sva žurale, je tudi enga tipa spoznala, je zaradi premal hrane in spanja zgubila 1 kg in se ji je zdelo fajn. problem je bil, da sem jaz bila bolj suha od nje in je želela imet toliko kg kot jaz,tako da sem se nehala tehtat, ker mi je skoz težila da se morava skupaj tehtat-ena za drugo, da vidi kako je s kilami. naj povem da sem jaz nižja od nje.
najprej je probala shujšat z dieto pa ni šlo tako hitro kot je ona želela (ona je hotla shujšat čez noč), nakar ji je ena svetovala, da najlažje izgubiš kg z bruhanjem pa še lačen nisi. in se je začelo. jaz nisem vedela kako naj ji pomagam, sva se pogovarjale ampak ni šlo, je pojedla-se nažrla in šla bruhat. kile so šle dol (zgledala je kot okostnjak), lasje so ji začeli izpadat, trebuh jo je bolel, bila je bleda v obraz,...
to je trajalo kar nekaj let. na srečo je ugotovila da to ne gre več tako naprej, tudi zanosila in nehala z bruhanjem, vsaj tako mi je takrat zatrdila. no sedaj lahko rečem, da je res nehala, ji je videt na obrazu, na telesu, zgleda zdravo, prehranjuje pa se zdravo in ni debela.

svetujem ti, da globoko v sebi razmisliš zakaj to počneš, nekje tiči razlog-problem. to nikamor ne pelje.
nekaj o tem lahko prebereš tukaj:

http://med.over.net/forum5/list.php?43

Najprej  za pogum, da si sebi (in nam) priznala, da imaš težavo. Za to je potrebno zelo veliko odločnosti, poguma. Kot so ti že napisali, rabiš strokovno pomoč, da se boš tega rešila. Poleg strokovne pomoči pa tudi svojo odločnost in željo po drugačnem, pozitivnem odnosu do hrane in predvsem do sebe.

Tu je ena povezava do ambulante za motnje hranjenja, kolikor vem, se edini ukvarjajo s tem v Sloveniji. Pokliči jih:
http://www.psih-klinika.si/index.php?id=122

Pa srečno!

hej,lahko je solit pamet, vem....točno kako se počutiš tudi ne vem, si pa predstavljam. V glavnem, moja sestra je podobno zadevo skrevala kr nekaj časa. Občutek imam, da si želiš to rešit in če res, se prosim obrni na strokovnjake, lahko ti povem, da v teh časih, nisi niti najmanj EDINA s podobnimi težavami, zato brez sramu in z dvignjeno glavo odkorakaj do pravih ljudi in ZMAGAJ! Glede posledic pa...slab zadah iz ust, uničeni zobje, zaradi kisline, slaba kri, slabša odpornost, motnje v bitju srca, napadi tesnobe,...in še bi lahko naštevala. V glavnem, pobuda, da se je treba navade rešit, je bila tisti trenutek, ko je v svojem stanovanju, sama, padla po tleh in ni mogla več vstat. Telo je bilo shirano, otrplo, brez moči za življenje. Vedela je kaj se dogaja, glava in čuti so delovali a telo je ni hotelo ubogati...vse kar se ji je tiste mučne trenutke motalo po glavi je bilo vprašanje, če je to njen konec?...mar je res čas, da mora popolnoma trezne glave čakati ali bo šla, ali ji je dano še ostati??!! IN, OSTALA JE!!!Tega je sedaj tri leta. Težko se ji je telo navadilo na normalno življenje, saj je kar naprej zbolevala(zaradi padca odpornosti) je imela ogromno vnetij ušesa, prebolela mumps,vnetje podrebrne mrene, tahikardija,...v glavnem bravo moja sestra!!!!! Tebi pa želim veliko sreče in ti povem, da se vse jezimo nad šlaufkim okrog naših trebuhov...ploski trebuh pa ni vreden mojega življenja! Lepo te naredijo takšne zmage,zmage nad samim seboj! VSO SREČO!!!

_____________________________

Lep pozdrav! K

Anonimna, zakaj se pa nč ne oglasiš?
Lahko pošlješ zs, dobr vem, kak ti je , če se hočeš pomenit, lahka pišeš.

Hvala za spodbudne besede punce-bom že kako. Najprej moram razčistit to s seboj-morala pom povedat partnerju,ker je bogi in se nikoli ni pritoževal nad mojo postavo al kaj podobnega in mu ni nič jasno kaj se z mano dogaja, ker sem drugače čisto ok-sam po obroku na wc in to je to.
Morala bom to  urediti, ker ne želim bulimična zanositi in svojega otroka kakorkoli poškodovati-vem pa tudi, da bo kmalu čas ko bo o otrocih treba razmišljati.