Pozdravljene!

Ko čakate na veseli dogodek, toplo priporočam:

1. Preberite knjigo "Povezovalno starševstvo"

2. Odprite naslednjo povezavo in se poučite dobro o dojenju

http://med.over.net/forum5/list.php?94

Pa vse naj naj vama želim v letu 2010!!!

_____________________________

rojen: 4050/56 cm
1.mesec: 6170/58 cm
3.mesec: 8100/64 cm, OG 45
6.mesec: 9200/72 cm
11.mes: 11 kg/76 cm

Jaz mam to knjigo doma, pa mislim, da je vseen mal pretirano s temle povezovanjem - naš se najbolj naspi, če spi sam  - drgač ne spi nič

Tudi jaz imam to knjigo doma in je odlična, priporočam pa tudi knjigo Dojenje in materinstvo iz srca.

Jaz pa toplo priporočam, da glede vzgoje poslušate srce in upoštevte zdravo pamet, pa da ne prebirate tega promocijskega materiala glede dojenja ... dojnje je itak zelo fino, a če ne gre ne gre ... sama sem prebrala veliko glede dojenja in se tako napsihirala, da je to edino pravilno, zveličavno, zdravo ... ma že skoraj sveto ... potem ko pa ni bilo mleka, sem pa doživela eno hudičevo težko krizo, ki je mejila že na depresijo. Tako da: dojenje je fajn, če mleko je in je tut otrok za stvar, če pa ni pa pač ni in je tut vse ok.

Se popolnoma strinjam z Otiko: pri prvem sem se cel mesec trudila, psihirala sebe, otroka in večino bližnje žlahte z dojenjem, pa sma prišla komaj na porodno težo nazaj in to samo za to, ker me je patronažna prepričala da samo z dojenjem nastane mleko, pri drugih dveh sem v prvih nekaj dneh dodajala flašo pa smo po dobri kurji župci in skuliranost, da mleko že bo če bo imeli hektolitre mleka. Najbolj pomembno je, da si pri dojenju spočit in se ne sekirat kar se mleka tiče, kar pa je skoraj misija nemogoče, no tud na flaši zrastejo zdravi otroci (moja srednja skoraj nikoli ni bolana pa je zrastla na flaši zaradi mojih zdravstvenih težav par mesecev po porodu).

Kar se pa spanja tiče - zaspimo vsak v svoji postelji ampak je ponoči še zmerom fajn ko te kateri zbudi medtem ko se začne stiskat k tebi

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Jaz sem se odločila, da bom dojila še preden sem prebrala obe knjigi. Se je pa treba tudi s prehrano in vnosom zadostne količine tekočine temu posvetit že  v nosečnosti ter nadaljevati po porodu in predvsem verjeti vase.  Nisem nič komplicirala in mi je steklo tako lepo kar takoj, ker je tamala že v porodni pokazala, da ima dober sesalni refleks. tako enostavo je šlo vse skupaj, da ne morem verjeti, ko ene navajate, kake težave ste imele in kako ni mleka...
Knjigo Povezovalno starševstvo pa sem prebirala šele po porodu, spanje v skupni postelji pa smo prakticirali že od prvega dne v porodnišnici, ker ni sploh hotela spati v tisti posteljici, je bil takoj jok. Zato sem si jo dala tudi v posteljo doma že prvi dan po prihodu in to je najboljše za dojenje, sploh ni treba vstajat in otrok niti ne zajoka, ampak spi naprej in midva z njim.

si imela srečo oz. tvoje telo je služilo svojemu namenu.

dojila sem prvega in dojim drugega. občutki glede dojenja pa so mešani.
pri prvem nisem takoj znala pristaviti, ker sem preveč prebrala in preveč poslušala druge (informacije so si tako različne, da si preprosto zbegan) ter premalo upoštevala sebe in otročka,... ko sem našla najino vez, je steklo. bradavice so me prvi mesec bolele za pop ! mazala sem si jih z bepanthenom in zračila ter hodila zgoraj brez... mleka sem imela dovolj, celo preveč, mulček super sesalni refleks,... ampak teklo mi je preveč!

tudi pri drugem imam mleka dovolj in tudi njegov sesalni refleks je super,... teče še vedno preveč!
tokrat nisva imela nobenih problemov s pristavljanjem, bradavice so me pa vseeno zopet rezale! sicer manj časa, a ponovno sem hodila zgoraj brez...

se strinjam z otiko!

in še dodajam: marsikatera, ki se odloči za dojenje, se mora zavedati, da se s tem odloči za brezpogojno vez z otrokom... kar pomeni, da si otroku stalno na razpolago (max na tri ure, velikokrat pa manj). za nekatere to zna biti kar težka zadeva.

Tako je. Ko sem rodila prvič, dojenje ni steklo, pa če sem se še tako trudila. Pač mleka ni bilo in konec. Pa je otrok zrasel v zdravega fanta. Ko sem bila noseča drugič si nisem ničesar želela bolj kot dojiti. Pa se je otrok rodil z zajčjo ustnico in razcepom neba in dojenje ni bilo možno. Pa smo spet pristali na umetnem mleku.

Da komentarjev o dojenju in nedojenju v moji okolici pa tudi tule na forumu sploh ne omenjam. Za zaprisežene dojilje smo mamice, ki nismo dojile, nesposobne mame, ki svojemu otroku ne znamo nuditi kar je zanj najboljše. Kot da nam samim že ni bilo dovolj hudo. In ravno zaradi takih obtoževanj marsikatera mamica zapade v depresijo.

Tudi spimo ne v isti postelji. Pa ne zato, ker nimam rada svojih otrok in jim ne privoščim crkljanja. Sploh ne. Jaz imam obupno rahel spanec. Otroka se v postelji že od malega premetavata in vem, da bi s skupnim spanjem naredili več škode kot koristi. Svojim otrokom privoščim spočito in zadovoljno mamo, saj so tako naši dnevi lepši, brez nervoze, crkljamo se pa zjutraj preden vstanemo, pa čez dan na kavču in zvečer pred spanjem.

Jaz imam tudi knjigo povezovalno stareštvo in se glih ne strinjam z vsem,malii spi v svoji posteljici,ker se premetava in ima tam prostor in bolj trdno spi.Ga pa včasih zjutraj vzamem k sebi v posteljo,če se prehitro zbudi in se meni ni za vstat ,taktrat pa potegne še za kako uro,dve.

Glede dojenja sem se odločla,ko sem bla noseča,če bo šlo ja,če ne pa tudi ok.Imam to srečo,da je rad zizal in da imam ogromno mleka,tako da se še vedno dojima.In ja,je pa treba veliko prilagajanja,da mu daš mleko,ko ga zahteva,tak sem ga dojila vsepovsod,na obiskih,če smo kam šli,seveda v posebni sobi,na samem,tudi v nakupovalne centru sem že šla v prostor za dojenje,tak pač je.Jaz sem se tak odločila in mi ni bil noben problem.   


_____________________________

8.9.2008 nas je razveselil prvi sonček
8.9.2010 pa smo dobili drugo sončico